Jedro

Založitev predujma za kritje stroškov pravdnega postopka je v primeru družbeniške tožbe ‒ actio pro socio po tretjem odstavku 328. člena, ob smiselni uporabi šestega odstavka 318. člena in 321. člena ZGD-1, zakonska obveznost družbe, v korist katere je tožba vložena. Ratio navedene zakonske ureditve je v preprečevanju odvračanja manjšinskih delničarjev od uveljavljanja odškodninskih zahtevkov v korist družbe zaradi stroškov postopka.

Če tožnik niti svojih pravdnih stroškov ni dolžan nositi niti v primeru neuspeha v sporu, v takem primeru iz istih razlogov ni dolžan nositi niti stroškov tožene stranke (razen v primeru njegove krivdne odgovornosti). Tudi negotovost glede morebitnega neuspeha s tožbenim zahtevkom in posledična dolžnost povračila pravdnih stroškov tožene stranke, bi lahko odvrnila delničarje od vložitve actio pro socio. Čim pa je tako, ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je obveznost pritožnice kvečjemu v založitvi predujma za kritje stroškov tožeče stranke, ne pa tudi tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče družbi J., d. d., Ljubljana, naložilo založitev predujma za stroške postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. V Pg 1370/2021, po tožbi tožeče stranke G. LIMITED zoper toženo stranko: F. LIMITED, v višini 22.275,00 EUR v tridesetih dneh na račun sodišča. Če naloženega predujma ne bo založila, ga bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti.

2. Zoper navedeni sklep se je zavezanka za plačilo naloženega predujma pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa spremembo sklepa tako, da se znesek 22.275,00 EUR zniža na znesek 14.475,00 EUR, v vsakem primeru pa je zahtevala povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka kot delničar družbe J., d. d., s 429.300 delnicami, ki predstavljajo 9,12 % delež v osnovnem kapitalu, je vložila zoper preostalega večinskega delničarja tožbo zaradi nadomestitve prikrajšanja in vračila prepovedanih plačil v znesku 2,407.394,00 EUR v korist družbe J., d. d. Zahtevek actio pro socio, na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke kot obvladujoče družbe temelji na določilu 547. člena ZGD-1, pa tudi na 233. členu v zvezi z 227. členom ZGD-1. 6. Po tožbeni naraciji naj bi družba, katere delničarja sta pravdni stranki, kot posojilojemalka s toženo stranko kot posojilodajalko sklenila več posojilnih pogodb z obrestno mero, ki je večkratno presegala tržne obrestne mere za tovrstna posojila. Poleg tega naj bi tožena stranka družbi J., d. d., zaračunavala nesorazmerno visok strošek najemnine za poslovne prostore, ki je bistveno presegal tržno vrednost najemnine. Oškodovanje družbe na podlagi teh pravnih poslov pa ni bilo nikoli nadomeščeno. Svojo aktivno legitimacijo je tožeča stranka utemeljevala tako na 547. členu kot na prvem odstavku 233. člena ZGD-1. 7. Prvostopenjsko sodišče je zato ob smiselni uporabi tretjega odstavka 328. člena v zvezi s 321. členom ZGD-1, pritožnici s sedaj izpodbijanim sklepom naložilo plačilo predujma za kritje stroškov predmetnega postopka.

8. Pritožnica (zavezanka za plačilo predujma) v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožnica ni stranka postopka, doslej tudi ni priglasila stranske intervencije v njem, zato ji zakon ne daje pravice, da se izjavlja o vseh dejanskih in pravnih vidikih predmetnega spora. Ker pa izpodbijani sklep neposredno posega v njen pravni položaj, saj ji nalaga plačilo predujma za kritje stroškov tega postopka, ji je treba priznati pravni interes za pritožbo (363. člen ZPP).

9. Založitev predujma za kritje stroškov pravdnega postopka je v primeru družbeniške tožbe ‒ actio pro socio po tretjem odstavku 328. člena, ob smiselni uporabi šestega odstavka 318. člena in 321. člena ZGD-1, zakonska obveznost družbe, v korist katere je tožba vložena. Ratio navedene zakonske ureditve je v preprečevanju odvračanja manjšinskih delničarjev od uveljavljanja odškodninskih zahtevkov v korist družbe zaradi stroškov postopka. Sodišče pri tem ne presoja verjetnosti obstoja uveljavljane terjatve, zato za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa ni relevantna pritožbena argumentacija, da do oškodovanja po 233. členu v zvezi z 227. členom ZGD-1 ni prišlo.

10. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožnico, da se pri odškodninski tožbi, temelječi na 547. členu ZGD-1, ki se nanaša na odgovornost obvladujoče družbe in njenih zakonskih zastopnikov, določbe 328. člena ZGD-1 smiselno ne uporabljajo, ker nanje 547. člen ZGD-1 ne napotuje. Tako v 328. členu ZGD-1, kot v 547. členu ZGD-1, je predvidena tožba delničarjev v svojem imenu in za račun družbe. Po stališču pravne teorije je razlika med splošnimi pravili po 328. členu ZGD-1 in posebnimi pravili koncernskega prava v tem, da je actio pro socio po splošnih pravilih manjšinska pravica, po koncernskopravnih pravilih pa individualna pravica vsakega delničarja. Glede vprašanja kritja stroškov postopka pa se tudi po pravilih koncernskega prava analogno uporablja tretji odstavek 328. člena ZGD-1. Drugačna razlaga, po kateri bi moral delničar sam kriti procesne stroške, bi dejansko razvrednotila pomen koncernskopravne actio pro socio kot individualne pravice vsakega delničarja (P. Podgorelec: Odškodninski zahtevki odvisnih družb in delničarjev zaradi škodljivih navodil in "finančnih izčrpavanj", Podjetje in delo 6 ‒ 7/2017, stran od 957 do 958). Spričo zgoraj navedenega razloga za obveznost družbe k založitvi predujma za kritje stroškov se izkaže analogna uporaba tretjega odstavka 328. člena ZGD-1 razumna in logična. Nasprotno pritožbeno stališče pa neprepričljivo.

11. Ob analogni uporabi tretjega odstavka 328. člena ZGD-1 in smiselni uporabi četrtega odstavka 321. člena ZGD-1 določbe o založitvi predujma v primeru actio pro socio ne izključujejo pravice družbe, zahtevati povrnitev stroškov, ki so nastali zaradi neutemeljene tožbe, po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. To pa pomeni, da v primeru izgube sodnega spora delničarji ne bodo avtomatično nosili vseh stroškov, temveč bodo morali družbi povrniti stroške le, če jim bo mogoče očitati krivdo za neupravičen sodni postopek (M. Kocbek, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, II. dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana, 2014, druga knjiga, stran 392). Drugače povedano: če tožnik niti svojih pravdnih stroškov ni dolžan nositi niti v primeru neuspeha v sporu, v takem primeru iz istih razlogov ni dolžan nositi niti stroškov tožene stranke (razen v primeru njegove krivdne odgovornosti). Tudi negotovost glede morebitnega neuspeha s tožbenim zahtevkom in posledična dolžnost povračila pravdnih stroškov tožene stranke, bi lahko odvrnila delničarje od vložitve actio pro socio. Čim pa je tako, ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je obveznost pritožnice kvečjemu v založitvi predujma za kritje stroškov tožeče stranke, ne pa tudi tožene stranke. Brezpredmetno je namreč pritožbeno sklicevanje na sklep VSL I Cpg 231/2020, ki je upoštevalo zgolj stroške tožeče stranke, ne pa tudi stroškov tožene stranke. Kot izhaja iz razlogov citiranega sklepa, se pritožbeno sodišče z vprašanjem založitve predujma za kritje stroškov tožene stranke ni ukvarjalo, ker v navedeni zadevi ni bilo izpostavljeno, niti s strani tožencev kot pritožnikov.

12. Ker so se izrecno izpostavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in je posledica pritožničinega neuspeha v pritožbenem postopku.