Jedro

Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko sta tožena stranka in prvostopenjsko sodišče odločala po določbi ZUSDDD, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni v skladu z ustavo in je zakonodajalec to neskladje odpravil z novelo ZUSDDD-B, ki je bila sprejeta med revizijskim postopkom, je po presoji Vrhovnega sodišča revidentki treba zagotoviti učinkovito varstvo njenih pravic in pravnih interesov.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani U 2629/2008-11 z dne 1. 4. 2009 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 26. 11. 2008, odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 421,37 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožničino (v nadaljevanju revidentkino) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26. 11. 2008. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njeno prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji – ZUSDDD (Ur. l. RS, št. 61/99).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Stališče tožene stranke, da revidentka v upravnem postopku ni dokazala izpolnjevanja pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki so določeni v 1. členu ZUSDDD, je pravilno in zakonito.

3. Revidentka se glede dovoljenosti revizije sklicuje na 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje, da ima zanjo odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice. Zaradi izpodbijane sodbe je brez statusa in zato v nenehni nevarnosti, da bo deportirana na neznano lokacijo. Kot oseba brez državljanstva nima možnosti zaščite izvorne države, prav to pa je po interpretaciji sodišča razlog, da ne more ponovno pridobiti odvzetega statusa v Republiki Sloveniji, v kateri je imela pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva domicil. Posledica tega je, da nima dostopa do trga dela, socialnih pravic in socialnega in zdravstvenega varstva, kljub temu, da si za ureditev statusa prizadeva že od leta 1991. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 (Ur. l. RS, št. 14/99). Revizijo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je revidentka izkazala, da ima zanjo kot osebo brez državljanstva, odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, ko se ji ne izda dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji zelo hude posledice.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Kot izhaja iz predloženih spisov je imela revidentka (roj. Leta 1988 v L.) prijavljeno stalno prebivališče v L. na naslovu K., in sicer v obdobju od 14. 7. 1988 do 26. 2. 1992, ko je bila na podlagi takrat veljavnega 81. člena Zakona o tujcih – ZTuj po uradni dolžnosti prenesena iz evidence registra stalnih prebivalcev v evidenco tujcev.

9. V obravnavanem primeru je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji – ZUSDDD, za katerega je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo že s svojo odločbo U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003, da je v neskladju z Ustavo.

10. V 3. točki izreka te odločbe (ki je pravno pomembna za materialnopravno presojo v obravnavani zadevi) je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje 1. člena ZUSDDD z Ustavo (2. člen Ustave – načelo pravne države in drugi odstavek 120. člena Ustave – načelo vezanosti delovanja upravnih organov na okvir ustave in zakonov), ker zakon ni določno opredelil, kaj pomeni dejansko življenje po ZUSDDD (kaj se šteje za prekinitev dejanskega življenja, kdaj se šteje, da se je državljan druge republike izselil, in druge morebitne posebnosti, ki jih bo moral ugotoviti zakonodajalec in se potem odločiti, katere bo upošteval in katerih ne), zlasti pa ni določil časa odsotnosti, po katerem pogoj dejanskega življenja ni več izpolnjen. Ustavno sodišče RS je pri presoji ustavnosti navedene določbe ZUSDDD izhajalo iz dejstva, da je ZUSDDD pogoj dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje kot nedoločen pravni pojem predpisal potem, ko je že preteklo sedem let od izbrisa stalnega prebivališča in ko so različni položaji teh oseb, ki niso pridobile državljanstva Republike Slovenije, postali določljivi. Ker so sedržavljani drugih republik zaradi izgube stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in dalj časa neurejenega pravnega položaja znašli v raznovrstnih težavah, bi moral zakonodajalec predpisati merila (okvire) za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Pri tem je nekatere od meril (okvirov) Ustavno sodišče že samo postavilo v tej odločbi. Med drugim je poudarilo, da razlaga pogoja dejanskega življenja nikakor ne bi smela biti strožja od razlage, ki se je uveljavila v sodni praksi v zvezi s pridobitvijo državljanstva, položaj državljanov drugih republik glede izpolnjevanja tega pogoja pa ne bi smel biti slabši od položaja tistih oseb, ki so imele položaj tujca že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije. Zaradi že obrazložene (nujne) potrebe po obsežnejšem zakonodajnem urejanju in opredeljevanju dejanskega življenja kot enega izmed pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje Ustavno sodišče ni določilo prehodne ureditve v obliki načina izvršitve 2. točke izreka odločbe. Zakonodajalcu je za odpravo neskladnosti naložilo rok šest mesecev, v katerem naj protiustavnost odpravi, kar pa je zakonodajalec storil šele s sprejemom novele ZUSDDD-B (Ur. l. RS, št. 50/2010), ki je začela veljati 24. 7. 2010. 11. Upoštevaje namen citirane ustavne odločbe, to je poprava krivic ter vrnitev človeškega dostojanstva izbrisanim iz registra stalnega prebivalstva, je Vrhovno sodišče zaradi učinkovitejšega varstva pravic in pravnih interesov revidentke, ob smiselni uporabi prvega odstavka 94. člena ZUS-1, ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke in ji vrnilo zadevo v ponoven postopek.

12. Takšno odločitev je Vrhovno sodišče sprejelo kljub temu, da je po noveli ZUSDDD-B prosilki omogočena vložitev nove prošnje, saj je po presoji Vrhovnega sodišča v področje citirane novele zakona (ki na ustavnoskladen način ureja njihov poseben pravni položaj) treba zajeti (vključiti) čim večje število oseb, ki so se zaradi izgube stalnega prebivališča in dalj časa neurejenega pravnega položaja (od izbrisa iz registra iz stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 pa do sprejema citirane novele je minilo osemnajst let) znašle v raznovrstnih pravnih položajih, zato da bi se zagotovila minimalna in enotna raven varstva teh oseb. S tem pa bo v skladu s standardi, ki jih je postavilo Ustavno sodišče v zvezi z navedeno problematiko, spoštovano tudi načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost v uporabi prava)(1).

13. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku presoditi, ali revidentka izpolnjuje pogoje za izdajo odločbe o stalnem prebivanju glede na določbe novele ZUSDDD-B. K II. točki izreka:

14. Ker je revidentka uspela z revizijo, ji je tožena stranka dolžna na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 421,37 € (za revizijo po tar. št. 30/50 + 750 točk v znesku 344,25 €, 2 % materialni stroški v znesku 6,89 €, 20 % DDV od odvetniških stroškov v znesku 70,23 €), v 15 dneh od izdaje sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Ustavno sodišče je namreč že v odločbi št. U-I-284/94 ugotovilo, da pomeni opustitev pravne ureditve položaja teh oseb v primerjavi s pravnim položajem tujcev tudi kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave (18. točka obrazložitve).