Jedro

Pristojnost nadzornih organov je dopustna v tistih primerih, kjer ti nadzorni organi ne morejo vplivati na "neodvisnost sodstva pri opravljanju sodnih nalog, vključno z odločanjem". V obravnavanem primeru pa je šlo prav za zahtevo za pridobitev take dokumentacije, kjer je bilo sodno odločanje že zaključeno in spis arhiviran. "Zadeva sodišča" pomeni sojenje in obravnavanje pravnih sredstev v skladu z zakoni, ki urejajo sodne postopke. Pri arhiviranih spisih pa ne gre niti za sojenje niti za obravnavanje pravnih sredstev, saj gre za prošnjo za pridobitev dokumentacije iz spisov, ki so arhivirani.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Informacijskega pooblaščenca št. 021-4/2023/2 z dne 25. 8. 2023 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper odločitev Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 5. 2023 in zoper molk okrajnih in okrožnih sodišč.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožeča stranka v lastnem imenu in imenu nekaterih drugih raziskovalnih organizacij, ki sodelujejo v znanstvenoraziskovalnem projektu ..., dne 30. 1. 2023 pri vseh okrajnih in okrožnih sodiščih v RS vložila zaprosilo za pridobitev reprodukcije zvočnih posnetkov in pripadajočih prepisov besedil narokov glavnih obravnav. Zaprošeni osebni podatki se nanašajo na obdobje od 2012 do 2022 za zaključene oziroma arhivirane zadeve iz kateregakoli vsebinskega področja. Pri svoji zahtevi se je sklicevala na šesti odstavek 82. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki določa, da lahko predsednik sodišča dovoli vpogled, prepis, kopiranje ali izpis iz vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov sodišča posamezniku, ki dokaže, da podatke iz njih potrebuje za znanstvenoraziskovalno delo. Tožeča stranka od okrajnih in okrožnih sodišč ni prejela nobenega odgovora, ampak je najprej prejela odgovor od Vrhovnega sodišča RS, v katerem je sodišče predstavilo dejansko stanje in možne težave z realizacijo zahteve. Po dodatnih predlogih tožeče stranke je Vrhovno sodišče RS zahtevo dne 26. 5. 2023 zavrnilo s pojasnilom, da podatkov ne bo zagotovilo zaradi varstva osebnih podatkov. Zoper odločitev je tožeča stranka vložila pritožbo.

3. Tožena stranka meni, da za odločanje o pritožbi ali drugem pravnem sredstvu ni pristojna zaradi omejitve pristojnosti oziroma izvajanja nadzora iz tretjega odstavka 55. člena Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. 4. 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov (v nadaljevanju Splošna uredba), ki določa, da nadzorni organi niso pristojni za nadzor dejanj obdelave sodišč, kadar delujejo kot sodni organ, ter zaradi omejitve pristojnosti izvajanja nadzora iz prvega odstavka 57. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-2), ki določa, da nadzorne osebe niso pristojne za nadzor in izrekanje sankcij glede obdelav osebnih podatkov, izvršenih v okviru izvajanja zadeve sodišča iz 6. točke drugega odstavka 5. člena ZVOP-2. 4. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka navaja, da se zahteva nanaša na osebne podatke v smislu (1) točke 4. člena Splošne uredbe. Ti podatki so nastali v in zaradi izvajanja konkretnih sodnih postopkov na kazenskem in civilnem področju. Njihov namen je v obveznem dokumentiranju procesnih dejanj na glavnih obravnavah ter v njihovi procesni uporabi. Obdelava teh osebnih podatkov se izvaja v funkciji izvajanja sodne oblasti, zato gre za osebne podatke, ki izvirajo iz temeljnega delovanja okrajnih in okrožnih sodišč, torej iz opravljanja sodne funkcije ali sodne oblasti. Zaradi tega ti osebni podatki spadajo v "zadevo sodišča" v smislu 6. točke drugega odstavka 5. člena ZVOP-2. Zahtevani podatki se ne nanašajo na področje sodne uprave v smislu prvega odstavka 60. člena ter prvega odstavka 60.a člena ZS. Med nadzorne postopke ne spadajo le inšpekcijski postopki, ampak tudi prekrškovni postopki ter klasični pritožbeni postopki po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Vse vrste pritožbenih postopkov so po naravi nadzorni postopki. Nadalje se sklicuje tudi na sodbo Sodišča EU v zadevi C-245/20 z dne 24. 3. 2022, iz katere izhaja, da je treba tretji odstavek 55. člena Splošne uredbe razlagati tako, da sodišče novinarjem začasno da na voljo listine iz sodnega postopka, ki vsebujejo osebne podatke, da bi se jim omogočilo boljše poročanje o poteku tega postopka in to spada v okvir dejavnosti sodišča, kadar to deluje kot sodni organ. Čeprav ZVOP-2 v četrtem odstavku 41. člena ureja možnost pritožbe pri toženi stranki v primeru zavrnitve posredovanja osebnih podatkov uporabnikom, to ne pomeni, da je ta pritožba možna tudi v primeru, ko je s Splošno uredbo generalno izključena nadzorna pristojnost nad sodišči pri opravljanju njihove temeljne funkcije.

5. Tožeča stranka v tožbi uvodoma pojasnjuje, kakšen je raziskovalni projekt, zaradi katerega bi potrebovala zaprošene podatke. Sklicuje se na šesti odstavek 82. člena ZS, kjer je določeno, da lahko predsednik sodišča dovoli vpogled, prepis, kopiranje ali izpis iz vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov sodišča posamezniku, ki dokaže, da podatke iz njih potrebuje za znanstvenoraziskovalno delo. Dopis Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 5. 2023 izpolnjuje vse materialne elemente upravne odločbe, saj gre za enostranski in oblastveni posamični akt, s katerim se odloča o pravnem položaju tožeče stranke oziroma konzorcija, konkretneje o pravici do dostopa do podatkov za znanstvenoraziskovalne namene projekta ... Vrhovno sodišče bi moralo voditi upravni postopek, tega pa ni vodilo niti Vrhovno sodišče RS niti ostala sodišča. To je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Potrebno bi bilo izdati odločbo, ki vsebuje sestavine, določene z ZVOP-2 in ZUP, med drugim tudi pravni pouk o pravici do pritožbe. Dopis Vrhovnega sodišča RS ne vsebuje elementov odločbe, obrazložitev je vsebinsko prazna in pomanjkljiva z vidika njenih bistvenih sestavin.

6. Splošna uredba v 89. členu predpisuje, da lahko države članice v znanstvenoraziskovalne namene omogočijo dostop do osebnih podatkov, kar se v nacionalnem pravu odraža v drugem odstavku 69. člena ZVOP-2. Tretji odstavek 68. člena ZVOP-2 določa, da se za dostop do osebnih podatkov za namene raziskovanja smiselno uporabljajo določbe drugega poglavja prvega dela ZVOP-2 glede postopka pred upravljalcem in obdelovalcem, v drugem odstavku 13. člena ZVOP-2 pa je predpisano, da lahko posameznik, kadar njegovi zahtevi za pridobitev osebnih podatkov ni ugodeno, pri nadzornem organu v 15 dneh vloži pritožbo. Po drugem odstavku 13. člena ZVOP-2 je tožena stranka tista, ki je pristojna za odločitev o pritožbi. Res je sicer, da prvi odstavek 57. člena ZVOP-2 in enako tretji odstavek 55. člena Splošne uredbe določa, da nadzorni organ ni pristojen za nadzor in izrekanje sankcij glede obdelav osebnih podatkov v okviru "izvajanja zadeve sodišča", vendar pa v konkretnem primeru ne gre za "izvajanje zadeve sodišča" in je tožena stranka napačno uporabila predpis, ki ureja njegove nadzorniške pristojnosti. Pojem "zadeva sodišča" je zakonsko opredeljen v 6. točki drugega odstavka 5. člena ZVOP-2 z uporabo glagolov v nedovršni obliki in v sedanjem času, ki kaže na to, da so zadeve sodišča tiste, v katerih še ni bilo dokončno oziroma pravnomočno odločeno oziroma da gre za tekoče sodne postopke. Uporabljajo se izrazi sojenje, obravnavanje in odločanje. Tožeča stranka pa je prosila za dostop do arhiviranih sodnih zadev in ne tistih, v katerih pravnomočna odločitev še ni bila sprejeta. Izjema, ki bi lahko omejevala pristojnost tožene stranke, tako ni podana. Nadzorni organ ni pristojen za izvajanje nadzora le tedaj, če se obdelava osebnih podatkov v zadevi sodišča še izvaja, ne pa tudi tedaj, ko je obdelava že končana ali arhivirana.

7. Poleg tega Vrhovno sodišče RS oziroma druga sodišča niso delovala v tem primeru po sodnem postopku, torej v funkciji izvajanja sodne oblasti, ampak so delovala na področju sodne uprave. V prvem odstavku 61. člena ZS je določeno, da so zadeve sodne uprave v pristojnosti predsednika sodišča, odločanje v okviru šestega odstavka 82. člena ZS pa je poverjeno prav predsednikom sodišč. Prav tako je upravljanje vpisnikov, v katerih se obdelujejo osebni in drugi podatki iz spisov sodnih zadev in pridobitev podatkov, za katere je zaprosila tožeča stranka, namenjeno učinkovitemu opravljanju zadev sodne uprave (prvi odstavek 82. člena ZS), ne pa sojenju. Presoja predsednikov sodišč ne bi mogla poseči v noben konkretni sodni postopek, saj so v času odločanja že vsi pravnomočno zaključeni.

8. Navedena zadeva se bistveno razlikuje od zadeve Sodišča EU C-245/20 z dne 24. 3. 2022. V tistem primeru so bili namreč osebni podatki novinarjem posredovani med potekom upravnega sodnega spora, ki še ni bil zaključen. Namen izključitve take pristojnosti je le v tem, da ne bi nadzorni organ neposredno ali posredno vplival na neodvisnost članov sodišč ali njihove odločitve (točka 34 navedene sodbe) v sodnih postopkih in vplival (favoriziral) katero od strank sodnih postopkov. Tožeča stranka pa ni zahtevala, da se odloči o pritožbi v zvezi s sodnimi zadevami, ki še niso pravnomočno zaključene, ampak v zvezi s tistimi, kjer je bila odločitev že pravnomočno sprejeta, sodni spis pa arhiviran. Tožena stranka ne bi prav z ničemer posegla v neodvisnost in pristranost sodniškega odločanja, saj na pravnomočno sprejete odločitve ne more vplivati.

9. Če pa bi upravno sodišče sledilo argumentaciji tožene stranke, pa tožeča stranka v nadaljevanju tožbe zatrjuje, da ji je bila z odločitvijo tožene stranke tudi kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Po 25. členu Ustave RS je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe. Čeprav je tožena stranka ugotovila, da za obravnavo pritožbe ni pristojna, pa je ni odstopila pristojnemu organu, vendar je navedla le, da ne ve, kdo naj bi bil pristojen za njeno obravnavo. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da uporaba glagolov v nedovršni obliki in sedanjem času ni bistvena za opredelitev sodne zadeve. Osebni podatki v arhiviranih oziroma zaključenih sodnih spisih so še vedno osebni podatki iz sodnih zadev oziroma v zvezi z njimi, saj časovni vidik obdelave ni pomemben. Če bi se zakonodajalec omejil na tekoče sodne postopke, bi to tudi tako določil. V Splošni uredbi uporabljeni pojmi v pojmovniku niso posebej definirani. Ni bistveno, v kateri fazi postopka pride do posredovanja in kako se o tem odloča. Poleg tega okrajna in okrožna sodišča v zadevi sploh niso odločala, ker so bila v molku. Dajanje podatkov iz sodnih zadev je v neposredni zvezi z izvajanjem sodne oblasti oziroma njen del, ne glede na to, da ne gre za redno ali običajno dejavnost v sodnih postopkih in ne glede na to, da se ne odvija nujno po procesnih pravilih, ki veljajo za posamezni sodni postopek. V 20. uvodnem recitalu Splošne uredbe je določeno, da pristojnost nadzornih organov ne bi smela obsegati obdelave osebnih podatkov, kadar sodišča delujejo kot sodni organ, da se zaščiti neodvisno sodstvo pri opravljanju sodnih nalog, vključno z odločanjem. Tožena stranka se strinja s tem, da morebiten pritožbeni postopek ne bi bistveno vplival na neodvisnost sodišč pri izvajanju sodne funkcije v predmetnih sodnih zadevah. Vendar pa dajanje dokumentov iz vseh ali kakršnihkoli sodnih zadev zunanjim uporabnikom spada v okvir dejavnosti sodišča kot sodnega organa. Sodišče EU ni izrecno navedlo, da je čas te dejavnosti, v kateri pride do posredovanja, ključen za presojo dometa "sodne zadeve". Sodna funkcija sodišč ne preneha s trenutkom pravnomočnosti sodne zadeve, v zaključene sodne zadeve je izjemoma še vedno možno poseči z izrednimi pravnimi sredstvi, varstvo sodniške neodvisnosti pa je zgolj razlog za izključitev nadzora s strani tožene stranke in ne element definicije "sodne zadeve". Pravica do pritožbe ni samoumevna. Splošna uredba je izključila kakršenkoli nadzor nad dejanji obdelave sodišč, kadar delujejo kot sodni organ. Tožena stranka je mnenja, da za konkretno zadevo ni nobenega pritožbenega organa, ni pa mogla v sklepu absolutno izključiti teoretične možnosti, da nek drug pritožbeni organ morda obstaja, čeprav toženi stranki ni poznan. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

11. Sodišče je v postopek pritegnilo tudi Vrhovno sodišče RS kot stranko z interesom, ki izraža strinjanje s stališčem tožene stranke, da v konkretnem primeru nima pristojnosti za odločanje o pritožbi ali drugem pravnem sredstvu. Ne strinja se s tem, da to odločanje ne spada v okvir izvajanja zadeve sodišča, ker gre za osebne podatke iz zadev, ki so že zaključene in arhivirane. Zvočni posnetki narokov in prepisi so del sodnega spisa in so bili obdelani in hranjeni zaradi delovanja sodišča v svoji primarni funkciji sojenja. Okoliščine, da so sodne zadeve že zaključene, tega dejstva ne spremeni. Treba je uporabiti razlago, kot jo je uporabilo Sodišče EU v zadevi C-245/20, v kateri je izrecno poudarilo, da iz besedila uvodne izjave 20 Splošne uredbe izhaja, da obsega cilja, ki mu sledi tretji odstavek 55. člena Splošne uredbe, in sicer zaščititi neodvisno sodstvo pri opravljanju sodnih nalog, ni mogoče omejiti zgolj na zagotavljanje neodvisnosti sodnikov v okviru sprejetja posamezne sodne odločbe. Sklicevanje na dejanja obdelave sodišč, kadar delujejo kot sodni organ, je treba razumeti tako, da niso omejena zgolj na obdelavo osebnih podatkov, ki jo izvaja sodišče v konkretnih zadevah, temveč se nanašajo na vsa dejanja obdelave, ki jih izvedejo sodišča v okviru svoje sodne dejavnosti. Odločitev predsednika sodišča na podlagi šestega odstavka 82. člena ZS je odločitev o sodni zadevi in ne odločitev predsednika v okviru izvajanja nalog sodne uprave.

12. Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah navaja, da je izvajanje sodne oblasti sojenje in obravnavanje pravnih sredstev v sodnih zadevah iz pristojnosti sodišč s splošno pristojnostjo in specializiranih sodišč, kot jo določa zakon, ki ureja sodišča ali specializirana sodišča ter o katerih odločajo sodišča v skladu z zakoni, ki urejajo sodne postopke, razen v kazenskih zadevah, ki jih določa poseben zakon o varstvu osebnih podatkov na tem področju (to izhaja iz 6. točke drugega odstavka 5. člena ZVOP-2). ZS ni zakon, ki bi urejal sodne postopke, ampak je organizacijski predpis, ki ureja delovno področje, organizacijo in poslovanje sodišč, ne pa sodnih postopkov, kot jih urejajo ZKP, ZPP, ZNP, ZUS-1 itd. ZS ni procesni zakon in odločanje na njegovi podlagi ne sodi med zadeve sodišč. V prvem odstavku 61. člena ZS je določeno, da so zadeve sodne uprave v pristojnosti predsednika sodišča, odločanje v okviru šestega odstavka 82. člena ZS je poverjeno prav predsednikom sodišč. Tožnikovo zaprosilo sodi v okvir sodne uprave. V predmetni zadevi ne gre za izvajanje sodne oblasti, kar kaže tudi jezikovna struktura 6. točke drugega odstavka 5. člena ZVOP-2. Podatki, na katere se nanaša zaprosilo, so nastali pri sojenju in v okviru izvajanja sodne oblasti, vendar pa je treba zadevo sodišča interpretirati tako, da zajema vsa dejanja obdelave, ki jih izvedejo sodišča v okviru svoje sodne dejavnosti z namenom, da se sodnikom zagotovi opravljanje funkcije brez kakršnekoli izpostavljenosti pritiskom. Tudi iz sodbe Sodišča EU C-245/20 izhaja, da je namen izključitve pristojnosti tožene stranke le v tem, da kot nadzorni organ ne bi neposredno ali posredno vplival na neodvisnost članov sodišča ali na njihove odločitve (točka 34 navedene sodbe) v sodnih postopkih in vplival (favoriziral) katero od strank sodnih postopkov. Zaprosilo pa se je nanašalo na tisto, kar ni več predmet sodnih postopkov oziroma so bile dokončne odločitve v teh zadevah že sprejete. Sodba C-245/20 se jasno nanaša le na tekoče sodne postopke in razkritje osebnih podatkov novinarjem za boljše poročanje o dogodku in kontrolo javnosti nad delom sodišč. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer ne z dejanskega niti s pravnega vidika. Splošna uredba ne določa, kaj je delovanje sodišč kot sodnih organov oziroma kdaj gre za zadevo sodišča. To ne izhaja iz tretjega odstavka 55. člena niti iz 4. člena Splošne uredbe, ki opredeljuje pojme. Je pa iz uvodne izjave št. 20 razvidno, da bi lahko v pravu držav članic podrobneje določili dejanja obdelave in postopke obdelave v zvezi z obdelavo osebnih podatkov s strani sodišč in drugih pravosodnih organov. Ker Splošna uredba tega pojma ne ureja, se lahko zadeva sodišča razlikuje v vsaki državi članici zaradi različnosti pravnih ureditev. Nadalje v zadnji pripravljalni vlogi še navaja, da so prvostopenjska sodišča zavrgla njena zaprosila, češ da v isti zadevi že teče upravni ali sodni postopek.

13. Stranka z interesom v svoji pripravljalni vlogi vztraja pri svojih dosedanjih navedbah, argumentaciji in predlogih. Cilj določbe tretjega odstavka 55. člena Splošne uredbe ni le v zagotavljanju neodvisnosti sodnika v okviru konkretnega odprtega sodnega postopka, ampak v okviru sodne dejavnosti. Treba je izhajati iz široke razlage pojma neodvisnosti sodstva.

**K točki I izreka:**

14. Tožba je utemeljena.

15. Sodišče ugotavlja, da je v tem upravnem sporu sporno vprašanje, ali je tožena stranka pristojna za reševanje pritožbe v zadevah, kadar je zavrnjeno zaprosilo, vloženo na podlagi šestega odstavka 82. člena ZS, ki določa, da predsednik sodišča lahko dovoli vpogled, prepis, kopiranje ali izpis iz vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov sodišča posamezniku, ki dokaže, da podatke iz njih potrebuje za znanstvenoraziskovalno delo. V skladu s tem določilom se lahko dovoljenje nanaša le na vpisnike, imenike, evidence in spise, ki so arhivirani. Ker se zahteva tožeče stranke sklicuje na to določilo, to pomeni, da želi priti do podatkov iz spisov, ki so že arhivirani in le končani.

16. Tožena stranka meni, da ni pristojna za odločanje o pritožbi, pri čemer se sklicuje na tretji odstavek 55. člena Splošne uredbe, ki določa, da nadzorni organi niso pristojni za nadzor dejanj obdelave sodišč, kadar delujejo kot sodni organ, ter na prvi dostavek 57. člena ZVOP-2, ki določa, da nadzorne osebe niso pristojne za nadzor in izrekanje sankcij glede obdelav osebnih podatkov, izvršenih v okviru izvajanja zadeve sodišča iz 6. točke drugega odstavka 5. člena ZVOP-2. Sklicuje se tudi na uvodno izjavo št. 20 Splošne uredbe, ki med drugim določa, da pristojnost nadzornih organov ne bi smela obsegati obdelave osebnih podatkov, kadar sodišča delujejo kot sodni organ, da se zaščiti neodvisnost sodstva pri opravljanju sodnih nalog, vključno z odločanjem. Omogočeno bi moralo biti, da se nadzor takih dejanj obdelave podatkov zaupa posebnim organom v okviru sodnega sistema države članice, ki naj bi zlasti zagotovili upoštevanje pravil te uredbe, izboljšali ozaveščenost delavcev v sodstvu glede njihovih obveznosti na podlagi te uredbe in obravnavali pritožbe v zvezi s takimi dejanji obdelave podatkov.

17. Že iz jezikovne razlage tretjega odstavka 55. člena Splošne uredbe izhaja, da pristojnost nadzornih organov ni izključena nad delovanjem sodišč v celoti, saj je v tretjem odstavku 55. člena Splošne uredbe izrecno uporabljena besedna zveza "kadar delujejo kot sodni organ". Tudi v uvodni izjavi št. 20 Splošne uredbe je uporabljena besedna zveza "kadar sodišča delujejo kot sodni organ, da se zaščiti neodvisno sodstvo pri opravljanju sodnih nalog, vključno z odločanjem". Tako iz jezikovne kot tudi iz logične razlage tega predpisa torej izhaja, da pristojnost nadzornega organa ni izključena, kadar sodišča ne delujejo kot sodni organ. S tem v zvezi se postavlja vprašanje, kateri pa so tisti primeri, kjer sodišča ne delujejo "kot sodni organ". Namen izključevanja pristojnosti nadzornega organa izhaja že iz besedila uvodne izjave št. 20, kjer je navedeno, da je ta pristojnost izključena "da se zaščiti neodvisnost sodstva pri opravljanju sodnih nalog, vključno z odločanjem". Iz tega besedila pa logično izhaja, da je pristojnost nadzornih organov dopustna v tistih primerih, kjer ti nadzorni organi ne morejo vplivati na "neodvisnost sodstva pri opravljanju sodnih nalog, vključno z odločanjem". V obravnavanem primeru pa je šlo prav za zahtevo za pridobitev take dokumentacije, kjer je bilo sodno odločanje že zaključeno in spis arhiviran. Tudi iz sodbe Sodišča EU C-245/20, na katero se sklicujejo vse stranke tega upravnega spora, ne izhaja, da bi bila pristojnost nadzornega organa na splošno v celoti izključena. Sodišče EU je navedlo, da je treba člen 55 (3) Splošne uredbe razumeti tako, da se dejanja obdelave sodišč, kadar delujejo kot sodni organ, nanašajo na vsa dejanja obdelave, ki jih izvedejo sodišča v okviru svoje sodne dejavnosti, tako da so iz pristojnosti nadzornega organa izključena dejanja obdelave, katerih nadzor s strani tega organa bi lahko neposredno ali posredno vplival na neodvisnost članov sodišč ali na njihove odločitve. Torej je pristojnost izključena v primerih, ko bi ta pristojnost vplivala na neodvisnost članov sodišč ali na njihove odločitve, torej na neodvisnost sodnikov, ko odločajo v konkretnih zadevah. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, saj ne gre za prošnjo za pridobitev dokumentacije v zadevah, o katerih sodišča še odločajo, ampak v zadevah, ki so bile arhivirane.

18. Prav tako pa tudi določila ZVOP-2 ne izključujejo v celoti pristojnosti nadzornega organa nad obdelavo osebnih podatkov sodišč. Kot je bilo že navedeno, je v prvem odstavku 57. člena ZVOP-2 določeno, da nadzorne osebe niso pristojne za nadzor in izrekanje sankcij glede obdelav osebnih podatkov, izvršenih v okviru izvajanja zadeve sodišča iz 6. točke drugega odstavka 5. člena tega zakona, ali s tem povezanega odločanja strokovnih sodelavcev ali sodniških pomočnikov po odredbi sodišča, kot to opredeljuje zakon, ki ureja sodišča, ali po določbah drugih zakonov, ki določajo njihovo samostojno delovanje. V 6. točki drugega odstavka 5. člena ZVOP-2 pa je določeno, da je "zadeva sodišča" izvajanje sodne oblasti, kar vključuje sojenje in obravnavanje pravnih sredstev v sodnih zadevah iz pristojnosti sodišč s splošno pristojnostjo in specializiranih sodišč, kot jo določa zakon, ki ureja sodišča ali specializirana sodišča ter o kateri določajo sodišča v skladu z zakoni, ki urejajo sodne postopke, razen v kazenskih zadevah sodišč, kot jih določa zakon, ki ureja varstvo osebnih podatkov na področju obravnavanja kaznivih dejanj. Iz jezikovne razlage navedenega določila povsem jasno izhaja, da pomeni "zadeva sodišča" sojenje in obravnavanje pravnih sredstev v skladu z zakoni, ki urejajo sodne postopke. Pri arhiviranih spisih pa ne gre niti za sojenje niti za obravnavanje pravnih sredstev, saj gre za prošnjo za pridobitev dokumentacije iz spisov, ki so arhivirani. Prav tako se zaprosilo tožeče stranke ni nanašalo na zadeve, v katerih bi sodišče odločalo v skladu z zakoni, ki urejajo sodne postopke, ampak je zaprosilo utemeljila na šestem odstavku 82. člena ZS. ZS pa je organizacijski predpis, ki ureja delovno področje, organizacijo in poslovanje sodišč, ne pa sodnih postopkov. Torej gre za zadevo s področja sodne uprave in ne za zadevo s področja konkretnih odprtih sodnih postopkov.

19. Ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in posledično nepravilno zavrgla pritožbo tožeče stranke namesto da bi jo obravnavala po vsebini, je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje toženi stranki, pri čemer bo morala tožena stranka o pritožbi tožeče stranke odločiti po vsebini.

20. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje med strankami ni sporno. Ni namreč sporno, da je bila vložena pritožba zaradi zavrnilnega dopisa stranke z interesom in zaradi neodzivnosti okrožnih in okrajnih sodišč, sporno je izključno pravno vprašanje, ali je tožena stranka pristojna za odločanje o pritožbi. Kadar pa dejansko stanje ni sporno, ima sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

**K točki II izreka:**

21. Glede na to, da je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijani sklep odpravilo, je prisodilo, da ji mora tožena stranka skladno z določbo tretjega dostavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Prvi odstavek 3. člena Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15 EUR.