20. 5. 2005

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 24/2003 z dne 15. 5. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 899/2002 z dne 2. 7. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. P 444/2000 z dne 12. 12. 2001 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

Obrazložitev

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bil pritožnik (v pravdi nasprotni tožnik) dolžan tožnikom plačati znesek 4.860.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim je pritožnik zahteval, naj mu toženki iz nasprotne tožbe izstavita listino, sposobno za vpis v zemljiško knjigo, s katero dovoljujeta, da se od vl. št. 489 k. o. V. odpišejo parcele št. 267 – gospodarsko poslopje, št. 811/1 – travnik in št. 811/3 – travnik, da se za te parcele odpre nova vložna številka k.o. V. in da se pri njih vknjiži lastninska pravica na ime pritožnika; druga toženka pa naj izstavi tudi listino, sposobno za vpis v zemljiško listino, s katero dovoljuje, da se pri parc. št. 811/2 – travnik, vpisani pri vl. št. 995 k.o. V., vknjiži lastninska pravica na ime pritožnika. Zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka iz nasprotne tožbe je pritožnik vložil pritožbo. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Pritožnik je nato vložil tudi revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Sodišča so ocenila, da pritožnik ni uspel dokazati obstoja pravnega posla, na podlagi katerega naj bi nanj prešla lastninska pravica na spornem zemljišču, zato je njegov zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine neutemeljen.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišča. Meni, da so mu bile kršene pravice iz 2., 14., 22., 23. in 153. člena Ustave. Nasprotuje dokazni oceni sodišč in pri tem navaja obširne navedke iz izpodbijanih sodb ter pojasnjuje svoje videnje dejanskega stanja. Zatrjuje, da nobeno od sodišč pri dokazni oceni ni upoštevalo elaborata geodetske izmere z dne 9. 5. 1973 in soglasja k spremembi namembnosti kmetijskega zemljišča z dne 8. 5. 1974. Po mnenju pritožnika gre za listini, ki sta bistveni za odločitev o zadevi. Tudi sicer pritožnik zatrjuje, da sodišča niso izvedla in ocenila številnih dokazov, ki jih je predlagal v tem postopku (med njimi zaslišanje več prič). Višjemu in Vrhovnemu sodišču očita, da nista zadovoljivo odgovorili na njegove pritožbene oziroma revizijske navedbe, predvsem da nista vsebinsko ocenili izjave druge toženke z dne 31. 3. 2000. Pritožnik je prepričan, da bi moralo sodišče ugoditi njegovemu zahtevku iz nasprotne tožbe, bodisi na podlagi ugotovitve obstoja dogovora med pritožnikom in pravnim prednikom tožene stranke o prehodu lastninske pravice na spornem zemljišču bodisi na temelju lastninskopravnih pravil o gradnji na tujem svetu. Zatrjuje, da so ga sodišča očitno neenako obravnavala, kar zadeva dokazovanje dejstev v tem postopku. Opozarja tudi na dolgotrajnost postopka in zatrjuje, da so sodišča razsojala o zadevi preko vsakega razumnega roka (skorajda 30 let). Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava in ugotovitvi dejanskega stanja ter se tudi ne spušča v pravilnost dokazne ocene sodišča. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. in 153. člen Ustave ne urejata človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države in načela glede usklajenosti pravnih aktov), se nanju za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

4.Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), bi bil lahko pomemben očitek pritožnika, da sodišče pri dokazni oceni ni upoštevalo dveh listin, ki sta po mnenju pritožnika bistveni za odločitev o zadevi, in da tudi sicer ni izvedlo in ocenilo številnih dokazov, ki jih je predlagal v tem postopku. Iz 22. člena Ustave izhaja zahteva po kontradiktornem postopku, ki se mora odražati tudi v dokaznem postopku. Vendar to ne pomeni, da bi moralo sodišče v pravdnem postopku izvesti vse dokaze, ki jih stranka predlaga, ampak le tiste, ki so pomembni za odločitev o zadevi. Sodišče prve stopnje se je pri razpravljanju in dokazni oceni omejilo (le) na postavljeni zahtevek in dejansko podlago, ki jo je pritožnik navedel v nasprotni tožbi. Višje sodišče je pritožniku pojasnilo, da glede na to, da je ves čas postopka svoj zahtevek utemeljeval z obstojem dogovora o prehodu lastninske pravice na spornem zemljišču, sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi izvajalo dokaze, ki jih je navedel v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Tako Višje kot tudi Vrhovno sodišče sta poudarili, da bi moral pritožnik v primeru, če bi svoj zahtevek opiral na stvarnopravna pravila o gradnji na tujem svetu, temu ustrezno oblikovati svoj zahtevek in ponuditi ustrezno dejansko podlago. Iz sodbe Višjega sodišča tudi izhaja, da zavrnitev tožbenega zahtevka v tej zadevi pritožnika ne omejuje pri tem, da bi uveljavljal ustrezen zahtevek na drugi dejanski in pravni podlagi (tj. na podlagi gradnje na tujem svetu). Glede na navedeno je neutemeljen očitek pritožnika, da so mu bila v dokaznem postopku kršena procesna jamstva, ki izvirajo iz 22. člena Ustave.

5.V okviru zatrjevane kršitve 22. člena bi bil lahko pomemben tudi očitek, da Višje in Vrhovno sodišče nista zadovoljivo odgovorili na njegove pritožbene in revizijske navedbe. Vendar ta očitek ni utemeljen. Tako pritožbeno kot tudi revizijsko sodišče sta v svojih sodbah odgovorili na tiste navedbe pritožnika, ki so bile za odločitev o zadevi bistvene. Glede na pritožnikovo izrecno zatrjevanje, da Višje in Vrhovno sodišče nista vsebinsko ocenili izjave druge toženke z dne 31. 3. 2000, je treba pojasniti, da je Višje sodišče dovolj izčrpno obrazložilo razloge procesne narave, zaradi katerih ni ocenjevalo vsebine omenjene izjave, razlogom Višjega sodišča pa je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče.

6.Zatrjevane kršitve pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) pritožnik ne more utemeljevati s pavšalnimi navedbami o nepoštenem oziroma pristranskem sojenju. Dejstvo, da odločitev ni takšna, s kakršno bi se strinjal pritožnik, namreč ne zadošča za sklep o kršitvi navedene ustavne pravice.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Pritožnikov očitek o dolgotrajnosti postopka po vsebini pomeni zatrjevanje kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavna pritožba v tem delu ni dopustna. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi je dejanje, s katerim naj bi bila pritožniku kršena ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, prenehalo. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeti v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem. Pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. V delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se je za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo izrekel sodnik dr. Ciril Ribičič. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger