Jedro

Za tri tožbene zahtevke, ki so imeli različno pravno in dejansko podlago, si tožnik ni pridobil pravice do revizije, ker v tožbi ni navedel vrednosti spornega zahtevka za vsakega od njih.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

V zvezi z zapuščinskim postopkom po pokojnem K. K., ki je umrl dne 2.12.1996, pred tem pa je napravil oporoko z dne 27.12.1994, je v pravdi med dediči sodišče prve stopnje zavrnilo tri tožnikove tožbene zahtevke. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je neveljavna oporoka pokojnega K. K. z dne 27.12.1994 zaradi zapustnikove nesposobnosti za razsojanje in ker je bila napravljena zaradi zvijače. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je neveljavna pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 4.11.1987 med K. K., M. K. in B. K.. Končno je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, ki se je glasil na ugotovitev, da je bil prvi toženec B. K. po svojem pokojnem očetu K. K. razdedinjen, glede na navedbe v tožbi pa je tožnik zahteval ugotovitev prvotoženčeve dedne nevrednosti.

Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Tožnik je s tožbo uveljavljal tri tožbene zahtevke, in sicer za ugotovitev neveljavnosti oporoke, za ugotovitev neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju in za ugotovitev dedne nevrednosti (oziroma razdedinjenja) prvega toženca. Tožbeni zahtevki so torej imeli različno pravno in dejansko podlago. V takem primeru se po drugem odstavku 41. člena ZPP dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ker se tožbeni zahtevki niso nanašali na denarne zneske, je po drugem odstavku 44. člena ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki ga je tožnik navedel v tožbi. V skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP bi zato moral tožnik opredeliti vrednost vsakega posameznega zahtevka.

V obravnavanem primeru je tožnik dne 10.2.1998 vložil tožbo z dvema zahtevkoma, in sicer za ugotovitev neveljavnosti oporoke in za ugotovitev dedne nevrednosti (oziroma razdedinjenja) prvega toženca. V tožbi je označil vrednost spornega predmeta 4.000.000 SIT, pri čemer ni določil, ali se znesek nanaša na vsak zahtevek posebej, na oba zahtevka ali morda samo na enega od njiju. Tožnik je dne 21.5.1998 razširil tožbo z uveljavljanjem dodatnega tožbenega zahtevka o ugotovitvi neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ne da bi za ta zahtevek navedel vrednost spornega predmeta. Ker je za dovoljenost revizije po drugem odstavku 367. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZPP potrebno, da vrednost vsakega posameznega izpodbijanega zahtevka presega 1.000.000 SIT, si tožnik s tem, ko ni navedel vrednosti za dodatni tožbeni zahtevek, v zvezi s tem zahtevkom ni zagotovil pravice do revizije. Ni pa si je zagotovil niti v zvezi z že na začetku postopka uveljavljanima tožbenima zahtevkoma s skupaj označeno vrednostjo 4.000.000 SIT. Brez določne opredelitve sporne vrednosti vsakega, ko je mogoče vsakršno razmerje vrednosti med zahtevkoma in lahko vrednost kateregakoli od obeh zahtevkov presega ali ne presega 1.000.000 SIT, je pravni položaj revidenta v zvezi s tema zahtevkoma primerljiv s položajem v tistih premoženjskih sporih, pri katerih vrednost spora ni določena. V konkretnem primeru torej za nobenega od zahtevkov ni mogoče oceniti, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT in zato tožnikova revizija po drugem odstavku 367. člena ZPP ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato po 377. členu ZPP zavrglo.