Jedro

Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da je na oporoki zapustnice njen podpis, da je oporoko zapustnica podpisala v navzočnosti oporočnih prič po tem, ko ji je bila le-ta prebrana in se je z njeno vsebino strinjala, je materialno pravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila oporoka sestavljena v skladu s členoma 62. in 64. ZD, zato je tožbeni zahtevek, s katerim bi sodišče ugotovilo, da oporoka zapustnice A. A. ni pristna, oziroma ugotovilo, da je omenjena oporoka nična, zavrnilo kot neutemeljenega. Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da je bila v času podpisa oporoke zapustnica umsko v redu, bistra in orientirana, da nobena od zaslišanih prič ni podvomila o tem, da A. A. ne bi bila sposobna izražati svoje prave volje in ob zaključku, da tožnici nista dokazali, da bi toženca zapustnico - mamo pravdnih strank, glede podpisa oporoke spravila v zmoto, oziroma s silo, grožnjo in zvijačo mamo pripravila do tega, da je oporoko podpisala, pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil 59. in 60. člena ZD, sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi prvi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev zgoraj navedene oporoke zapustnice.

Ker je že iz odgovora na tožbo, ki sta ga v tej pravdni zadevi podala toženca, in iz prve pripravljalne vloge tožnic povsem jasno razvidno, da med dediči obstoji spor o dejstvih, od katerih je odvisna višina nujnega deleža (npr. obstoj daril, vrednost zapuščine) in tudi morebitna dedna odpravljenost tožnic že za časa zapustničinega življenja, je pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnici še nista izkazali pravnega interesa za vložitev tožbe zaradi prikrajšanja nujnega deleža ter da bo dolžno o tem odločiti zapuščinsko sodišče.

Izrek

I. Delno se ugodi pritožbi tožečih strank in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi in sicer v točki I. izreka v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrglo drugi podredni tožbeni zahtevek tožečih strank na zmanjšanje oporočnih razpolaganj zaradi prikrajšanja nujnega deleža ter v celoti v točki II. izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Nadaljnja pritožba tožečih strank se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka v preostalem delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek in na prvi podredni tožbeni zahtevek, potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožečih strank, s katerim sta zahtevali, da se ugotovi, da oporoka zapustnice A. A., rojena ..., umrle dne ..., nazadnje stanujoče ..., ki je bila sestavljena dne 24. 4. 2017 in razglašena dne 2. 10. 2017, ni pristna, oziroma se ugotovi, da je omenjena oporoka nična, zavrnilo je tudi prvi podredni tožbeni zahtevek tožečih strank, s katerim sta zahtevali, da se ta oporoka razveljavi, drugi podredni tožbeni zahtevek tožečih strank, s katerim sta zahtevali, da se ugotovi, da v zapuščino po pokojni A. A., rojeni ..., umrli ..., nazadnje stanujoči ... spadajo nepremičnine z ID znakom: ... 721/7, ... 721/8, ... 721/9, ... 1206/1, ... 1206/3, ... 1209/2, ... 1361/1, ... 1361/4, ... 1394/1, ... 1394/2, ... 1395, ... *28, ... *34/3, ... 1168, ... 1169, ... 1170/3, ... 1170/4, ... 1170/5, ... 1170/6, ... 1173, ... 1725, ... 1726, tako da obračunska vrednost zapuščine znaša 65.644,00 EUR, pri čemer nujni delež za vsako od tožečih strank predstavlja 1/8 zapuščine oziroma 8.205,50 EUR, zanj pa sta bili tožeči stranki v celoti prikrajšani ter, da oporoka zapustnice A. A., rojene ..., umrle ..., nazadnje stanujoče ..., ki je bila sestavljena dne 24. 4. 2017 in razglašena dne 2. 10. 2017, nima pravnega učinka proti tožečima strankama B. B., ... in C. C. ..., glede deleža 34/100 vsake od nepremičnin ID znak: ... 721/7, ... 721/8, ... 721/9, ... 1206/1, ... 1206/3, ... 1209/2, ... 1361/1, ... 1361/4, ... 1394/1, ... 1394/2, ... 1395, ... *28, ... *34/3 in se delež 34/100 vsake od nepremičnin ID znak: ... 721/7, ... 721/8, ... 721/9, ... 1206/1, ... 1206/3, ... 1209/2, ... 1361/1, ... 1361/4, ... 1394/1, ... 1394/2, ... 1395, ... *28, ... *34/3 vrne v zapuščino po pokojni A. A., rojeni ..., umrli ..., nazadnje stanujoči ..., ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah pod opr. št. D 184/2017, pa je zavrglo. Pod točko II. izreka je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.153,79 EUR, v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožili tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici, tudi prvotožnica in drugotožnica). Sodbo izpodbijata v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlagata, da njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženima strankama (v nadaljevanju: toženca, tudi prvotoženec in drugotoženec) pa naloži, da jima povrneta stroške te pritožbe. V pritožbi najprej povzameta odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa s povzemanjem posameznih delov izvedenskega mnenja izvedenca I. I. z dne 4. 2. 2020 in njegove dopolnitve z dne 28. 7. 2020 sodišču očitata, da temu izvedenskemu mnenju ni sledilo. Izpostavljata, da je izvedenec ugotovil, da na sporni oporoki ni šlo za običajen podpis zapustnice, zato bi po njunem mnenju moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali so pri zapustnici obstajali razlogi (kot jih je navedel izvedenec), zaradi katerih je prišlo do tako neobičajnega podpisa. V kolikor takih razlogov ni bilo, je po njuni oceni možen zgolj zaključek, da je bil podpis zapustnice ponarejen. Sodišču prve stopnje tožnici očitata, da se s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo, ampak je povsem enostransko odločilo, da dejstvo, da podpis zapustnice na oporoki, ni njen siceršnji podpis, še ne pomeni, da oporoke ni podpisala zapustnica, zato uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Menita namreč, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da so vse priče izpovedale, da je bila zapustnica umsko v redu. To je izpovedal njen zdravnik Č. Č. Enako je izpovedala tudi D. D., ki je zapustnico oskrbovala trikrat na teden. Povedala je, da je bila zapustnica orientirana in dobrega spomina. Priča E. E. je izpovedala, da je bila zapustnica zelo bistra in je bila do konca pri sebi. Priča F. F. je izpovedala, da je bila zapustnica "brihtna". Tudi, ko je bila v domu, jo je poznala in se je lahko vedno normalno pogovarjala z njo. Priča G. G. je povedal, da je bila zapustnica umsko v redu. Enako sta izpovedali priči H. H. in I. I. Tudi priča J. J. je povedala, da je bila zapustnica umsko čisto v redu, tudi potem, ko je bila že v domu. Priča K. K. je prav tako povedala, da je obiskala zapustnico v domu in, da je bila slednja umsko v redu. Priča L. L. je povedal, da je bila zapustnica umsko čisto normalna. Enako je izpovedala priča M. M., ki je povedala, da je bila zapustnica tudi v domu umsko povsem v redu. Priča N. N. je izpovedala, da je bila zapustnica umsko povsem prisebna. Priča O. O. je izpovedala, da je zapustnico videla približno 14 dni pred njeno smrtjo in je bila slednja tudi takrat umsko povsem v redu. Tudi prvotoženec P. P. je izpovedal, da je bila zapustnica v času oporoke povsem razsodna oziroma, da je bila mentalno čisto pri sebi. Enako je izpovedal drugotoženec R. R. Glede na vse te izpovedi po mnenju tožnic ni mogoče, da bi se podpis zapustnice lahko spremenil (iz razlogov kot jih je navedel izvedenec), saj je večje število prič potrdilo, da je bila zapustnica v tistem času umsko povsem v redu. Sodišču prve stopnje tožnici očitata, da ni upoštevalo izpovedi zgornjih prič oziroma je povsem v nasprotju z izpovedmi teh prič odločilo, da je bilo psihofizično stanje zapustnice spremenjeno in, da je bil posledično njen podpis na oporoki drugačen. Glede na to, da so vse priče izpovedale, da je bila zapustnica povsem razsodna, do "razpada pisave", kot to po njunem mnenju nepravilno ocenjuje sodišče prve stopnje, ni moglo priti, saj psihofizično stanje zapustnice ni bilo spremenjeno. Zapustnica je imela res zdravstvene težave, vendar pa slednje očitno niso vplivale na njeno razsodnost, kar so potrdile številne priče. Tožnici sta zato mnenja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, da se na oporoko ni mogel podpisati nihče drug. Izvedenec je dopuščal možnost, da je do t.i. razpada pisave prišlo iz razloga, da je bila zapustnica zaradi zdravstvenih težav umsko v slabem stanju. V kolikor pa tega razloga ni, je po mnenju tožnic očitno, da v predmetni zadevi sploh ni šlo za "razpad pisave", ampak je bil podpis zapustnice ponarejen. Sodišču prve stopnje tožnici iz tega razloga očitata tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja po 340. členu ZPP, zaradi česar je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP). Nadalje tožnici sodišču prve stopnje tudi še očitata, da je nepravilno zaključilo, da nista z ničemer izkazali, da naj bi toženca zapustnico glede podpisa oporoke spravila v zmoto oziroma s silo, grožnjo in zvijačo zapustnico pripravila do tega, da je oporoko podpisala, saj sta v tožbi pojasnili, da zapustnica ni vedela kaj podpisuje, saj ji je prvotoženec dokument oporoke verjetno lažno predstavil kot dokument, s katerim bi prvotoženec dovolil zgolj bivanje na domačiji, ne pa tudi, da domačijo dobi v svojo last. V nadaljevanju pritožbe izpostavljata svoji izpovedi, da je zapustnica vedno govorila, da bo premoženje razdelila med vse svoje otroke, da je zapustnica vedno govorila, da želi umreti na svojem domu in, da je bila zelo proti temu, da prebiva v domu starejših občanov. Prvotoženec je zapustnico proti njeni volji vselil v dom starejših občanov, zato po njunem mnenju ni razumljivo zakaj bi mu potem zapustnica z oporoko prepustila vse svoje premoženje. Sodišču prve stopnje očitata, da se v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo glede teh navedb tožnic, prav tako pa tudi ne do navedb tožnic o tem, da ni razumljivo, zakaj prvotoženec ni takoj obvestil zapuščinskega sodišča o obstoju oporoke. Ponovno izpostavljata, da je prvo vabilo za zapuščinsko obravnavo sodišče poslalo že junija 2017, prvotoženec pa je oporoko sodišču predložil šele v oktobru 2017, pri čemer se zapuščinske obravnave sploh ni udeležil. Slednje po njunem mnenju izkazuje, da prvotoženec v juniju 2017 očitno z oporoko še ni razpolagal oziroma je bila slednja narejena naknadno. Tožnici izpostavljata še svojo izpoved, da jima je prvotožeec še po prejemu vabila za zapuščinsko obravnavo predlagal, da se naredi lažno oporoko, po kateri bi njega zaradi njegove insolventnosti izključili iz dedovanja. Tudi to po njuni oceni dokazuje, da prvotoženec dejansko ni imel oporoke zapustnice, ampak je slednjo sam pripravil naknadno, potem ko je videl, da to ne bo vplivalo na njegov postopek insolventnosti. Sodišču prve stopnje tožnici očitata, da v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, zakaj ni mogoče slediti njunim zgornjim navedbam, ampak je zgolj enostransko odločilo, da tožnici teh navedb nista izkazali. Izpodbijani sodbi zato očitata, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Po njunem mnenju izpodbijana sodba prav tako ne vsebuje obrazložitve o tem, zakaj je mogoče slediti izpovedi oporočnim pričam kot verodostojnim. Ob tem izpostavljata, da sta ves čas predmetnega postopka v svojih vlogah in tudi na samem naroku izpovedali, da zapustnica oporočnih prič ni marala, saj je bila z njima v preteklosti v sporu zaradi meje. Oporočna priča S. S. je mejaš domačije zapustnice in je od nje želel kupiti del zemljišča, ki meji na njegovo, vendar mu ga zapustnica ni želela prodati. Že iz navedenega razloga je po njuni oceni očitno, da sta oporočni priči sporni, saj imata interes za nakup zemljišč, ki so predmet tega postopka. Sodišču prve stopnje očitata, da se glede teh njunih navedb sploh ni opredelilo oziroma ni z ničemer pojasnilo, zakaj naj bi bile izpovedi oporočnih prič verodostojne. S tem je po njuni oceni sodišče prve stopnje ponovno zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Opozarjata še, da je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je oporočna priča S. S. na naroku priznal, da je bil v kontaktu s prvotožencem glede vsebine tega sodnega postopka in zato ta priča že iz tega razloga ni verodostojna, saj je bila predhodno seznanjena z vsebino tega sodnega postopka. Da obe oporočni priči nista verodostojni in sta očitno lažno pričali po navodilih tožencev, po mnenju tožnic izhaja tudi iz dejstva, da sta na naroku navedli, da naj bi zapustnica vedno govorila, da bo njeno premoženje dobil prvotoženec. To pa je v nasprotju z izpovedmi vseh ostalih prič. Tekom postopka je bilo zaslišanih zelo veliko število prič in niti ena izmed njih ni navedla, da naj bi zapustnica kdaj izjavila, da se bo njeno premoženje podelilo prvotožencu ali o tem, da bi napravila oporoko. Sporno je po njunem mnenju tudi dejstvo, da se oporočna priča S. S. ni mogel spomniti, v katerem mesecu je bil izveden podpis oporoke ter kdo je prebral oporoko zapustnici, lahko pa se je spomnil, da je zapustnica oporoko podpisala na nočni omarici. Vse navedeno po mnenju tožnic kaže na to, da oporočni priči nista verodostojni, česar pa sodišče ni upoštevalo. V nadaljevanju pritožbe tožnici sodišču prve stopnje očitata še nepravilnost zaradi zavrženja tožbe v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek na zmanjšanje oporočnih razpolaganj zaradi prikrajšanja nujnega deleža, saj je napačno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP). Pri tem izpostavljata, da je skladno z 41. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD), potrebno zmanjšanje oporočnih razpolaganj zahtevati v treh letih od razglasitve oporoke. Že zato imata tožnici pravni interes, da sodišče odloči o njunem zahtevku za zmanjšanje oporočnih razpolaganj v predmetnem sodnem postopku, saj se bo v nasprotnem primeru njun zahtevek štel za zastaranega in ga posledično ne bosta mogli več uveljavljati. Poleg tega tožnici tudi nista vezani na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča in lahko tožbeni zahtevek postavita tudi glede dejstev, ki niso zajeta v napotitvenem sklepu (tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2151/2013 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 335/2013). V zvezi s tem še dodajata, da podvajanje tožb ni v skladu z načelom ekonomičnosti. Če bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na ničnost oziroma razveljavitev oporoke, zahtevek zaradi prikrajšanja nujnega deleža ni potreben. Če pa sodišče tem tožbenim zahtevkom ne ugodi, je edini logični zaključek, da imata tožnici v tem primeru pravni interes za to, da uveljavljata nujni delež oziroma v ta namen zahtevata zmanjšanje oporočnih razpolaganj. ZD nikjer ne določa, da bi morali v tem primeru čakati na novo zapuščinsko obravnavo in šele tam uveljavljati nujni delež. Tako postopanje bi namreč predstavljalo zgolj nepotrebno podvajanje tožb in obremenitev sodišča. 3. Toženca sta vložila odgovor na pritožbo tožnic, v odgovoru se zavzemata za zavrnitev pritožb in priglašata še stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožnic je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnici je v tej pravdni zadevi zahtevata primarno ugotovitev, da oporoka zapustnice ni pristna oziroma, da je nična, podredno zahtevata, da se ta oporoka razveljavi, še podredno pa, da oporočna razpolaganja zapustnice zaradi prikrajšanja njunega nujnega deleža ustrezno zmanjšajo. Trdita, da oporoka z dne 24. 4. 2017 sploh ni nastala, oziroma, da gre za neobstoječ pravni posel, da zapustnica tekom življenja nikdar ni izrazila volje, da bi njene nepremičnine pridobil zgolj prvotoženec, ampak je ravno nasprotno ves čas poudarjala, da ne želi prepiranja med svojimi otroci, zato naj se njeno premoženje po enakih delih razdeli med vse dediče, da o oporoki ni bilo nikoli govora in je prvotoženec oporoko pripravil sam, naknadno po smrti zapustnice. Podredno zahtevata razveljavitev te oporoke zapustnice zaradi oporočne nesposobnosti zapustnice, pa tudi zaradi napak njene volje. Oporoka naj bila napisana le deset dni pred smrtjo zapustnice, ki se je takrat nahajala v Domu starejših občanov ... in je bila zdravstveno v šibkem stanju, jemala je protibolečinske tablete in se ni več dobro zavedala dogajanja okoli sebe. Glede na to, tako zapustnica v času, ko se je napravila oporoko, ni bila več sposobna razsojati, saj takrat ni več prepoznala niti svojih domačih. Če pa je zapustnica vseeno sodelovala v postopku izdaje oporoke, pa ta po navedbah tožnic ni predstavljala izraza njene prave volje, saj jo je k temu pripravil prvotoženec in jo popeljal v zmoto, oziroma jo z zvijačo pripravil do izdaje oporoke. Prvotoženec je občasno bival v stanovanjski stavbi, ki je predmet oporoke in je zapustnico prepričal, da mu s sestavo oporoke dovoljuje še nadaljnjo bivanje v tej hiši. Menili sta tudi, da so bile tudi napake v obliki oporoke, saj je zapustnica ni podpisala, da je podpis na oporoki, ki naj bi pripadal zapustnici, ponarejen. Dvomili sta tudi v to, da je zapustnica res v navzočnosti obeh oporočnih prič prebrala oporoko in izjavila, da slednja predstavlja njeno pravo voljo. Še podredno pa sta tožnici podali tudi tožbo za zmanjšanje oporočnih razpolaganj zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Pri tem sta navedli, da če je prikrajšan nujni delež, se oporočna razpolaganja zmanjšajo, darila pa se vrnejo, v kolikor je treba, da se dopolni njun nujni delež. Za ugotovitev o tem, ali je bil nujni delež prikrajšanje potrebno določiti obračunsko vrednost zapuščine. S tem ko se ugotavlja obseg zapuščine, je podano dejansko stanje iz 212. člena Zakona o dedovanju, gre za spor o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino. Spor o obsegu zapuščine je mogoče rešiti na enak način za vse dediče dediščinske skupnosti. V pravdi morajo sodelovati vsi, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani. Pri tem sta tožnici še dodali, da ju zapuščinsko sodišče sicer ni napotilo na pravdo za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine, vendar pa to ne predstavlja ovire za predmetno tožbo. Menili sta, da je obračunska vrednost zapuščine v skupni vrednosti 48.184,00 EUR. Vrednost čiste zapuščine je torej znašala 48.184,00 EUR, pri tem pa se doda še vrednost vseh daril, ki jih je zapustnica na kakršenkoli način dala tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju prišel v poštev kot dedič in sicer je zapustnica prvotožencu z darilno pogodbo z dne 7. 1. 2000 podarila nepremičnine v k.o. ... v skupni vrednosti 17.460,00 EUR. Obračunska vrednost zapuščine torej skupaj znaša 65.644,00 EUR. Zakoniti dediči so pravdne stranke, tako da njihov zakoniti dedni delež predstavlja 1/4, nujni delež pa 1/8 zapuščine, kar predstavlja 8.205,50 EUR. Glede na to, da je zapustnica vse svoje nepremično premoženje z oporoko zapustila prvotožencu, tožnici pa nista prejeli ničesar in je bil njun nujni delež v celoti prikrajšan, se najprej zmanjšajo oporočna razpolaganja, če nujni delež s tem še ni pokrit, se vrnejo tudi darila. Oporočna razpolaganja se zmanjšajo v enakem razmerju, ne glede na njihovo naravo in obseg. Nujni delež tožnice se lahko pokrije z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj in sicer tako, da prvotoženec v zapuščino vrne solastniški delež 34/100, vseh z oporoko prejetih nepremičnin, kar predstavlja solastniški delež 17/100 za vsako od tožnic, oziroma znesek nujnega deleža v višini 8.205,50 EUR.

7. Pri odločanju o primarnem in prvem podrednem tožbenem zahtevku tožnic je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila 59., 60., 62. in 64. člena ZD. Oporoko lahko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil petnajst let starosti. Oporoka je neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil, še ni bil star petnajst let ali ni bil sposoben za razsojanje (59. člen ZD). Neveljavna je oporoka, če je bil oporočitelj z grožnjo ali s silo prisiljen, da jo je napravil, če se je odločil, da jo napravi zaradi zvijače ali zaradi tega, ker je bil v zmoti (1. odstavek 60. člena ZD). Veljavna je tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon in ob pogojih, ki jih določa zakon (62. člen ZD). skladu s 64. členom ZD lahko oporočitelj, ki zna brati in pisati, napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Priči se podpišeta na sami oporoki s pristavkom, da se podpisujeta kot priči. Ta pristavek ni pogoj za veljavnost oporoke.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 ugotovilo in zaključilo, da je bila A. A. v času podpisa oporoke dne 24. 4. 2017 fizično zelo šibka. Ob upoštevanju dejstva, da je pisava izraz psihofizičnega stanja človeka, ki se glede na to ves čas spreminja, je nadalje zaključilo, da je podpis na oporoki z dne 24. 4. 2017, podpis A. A. Spremenjeno psihofizično stanje A. A., glede na običajno, je po njegovem mnenju tudi vzrok za to, da je zapustnica drugače kot običajno, na oporoki najprej napisala svoje ime in nato priimek. Dejstvo, da je njen podpis na oporoki, pa je ugotovilo tudi na podlagi mnenja sodnega izvedenca, ki je v podpisu na oporoki ugotovil razpad pisave (kolaps duktusa). Zaključilo je, da je bila zapustnica v času podpisa oporoke fizično že zelo oslabela in se je prav zaradi tega lahko podpisala tako kot se pač je, glede na njeno psihofizično stanje v tistem času. Ker ne verjame, da bi se namesto nje kdo lahko tako - z očitnim razpadom pisave, podpisal na oporoko, saj bi moral biti v podobnem psihofizičnem stanju, kot je bila takrat zapustnica, kar pa ni verjetno, glede na vse izvedene dokaze in trditve tožnic, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila oporoka sestavljena v skladu s členoma 62. in 64. ZD, zato je tožbeni zahtevek, s katerim bi sodišče ugotovilo, da oporoka zapustnice A. A., rojena 26. 3. 1923, umrle dne 5. 5. 2017, nazadnje stanujoči ..., ki je bila sestavljena dne 24. 4. 2017 in razglašena dne 2. 10. 2017, ni pristna, oziroma ugotovilo, da je omenjena oporoka nična, zavrnilo kot neutemeljenega. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je bila v času podpisa oporoke zapustnica umsko v redu, bistra in orientirana, da nobena od zaslišanih prič ni podvomila o tem, da A. A. ne bi bila sposobna izražati svoje prave volje. Sama trditev tožnic, da je mama ves čas govorila, da bo svoje premoženje razdelila med vse štiri svoje otroke, ki niti ni dokazno podprta, pa po mnenju sodišča prve stopnje ne kaže na to, da si ne bi zapustnica glede tega nenazadnje lahko tudi premislila, samo govorjenje o razdelitvi premoženja pa tudi sicer za stranke ne predstavlja nikakršne obligacije. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da tožnici tudi nista z ničemer dokazali, kako bi lahko toženca zapustnico - mamo pravdnih strank, glede podpisa oporoke spravila v zmoto, oziroma s silo, grožnjo in zvijačo mamo pripravila do tega, da je oporoko podpisala, slednjega nista niti izkazovali, pač pa sta navedli zgolj zakonsko besedilo 60. člena ZD, zato je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnici zahtevali razveljavitev oporoke zapustnice iz razloga, da v času podpisa oporoke ni bila sposobna izraziti svoje volje, saj ni bila sposobna za razsojanje oziroma zaradi sile, grožnje, zvijače ali zmote ni bila sposobna izraziti soje volje. V delu, ki se nanaša na drugi podredni tožbeni zahtevek tožnic na zmanjšanje oporočnih razpolaganj zaradi prikrajšanja njunega nujnega deleža, pa je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, saj je štelo, da (še) nista izkazali pravnega interesa za vložitev takšnega podrednega zahtevka iz razloga, ker zapuščinski postopek še ni zaključen in je trenutno zaradi reševanja te pravdne zadeve, zaradi ugotovitve, da pisna oporoka zapustnice pred pričami z dne 24. 4. 2017 ni veljavna, prekinjen, tožnici pa bosta imeli, ko se bo zapuščinski postopek nadaljeval po pravnomočnem zaključku te pravdne zadeve, v zapuščinskem postopku v skladu z določili ZD pravico uveljavljati institut prikrajšanja nujnega deleža, o čemer je dolžno odločati zapuščinsko sodišče. 9. Ni pritrditi pritožbi, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so pri zapustnici obstajali razlogi (kot jih je navedel izvedenec), zaradi katerih je prišlo do tako neobičajnega podpisa, saj je to vprašanje sodišče prve stopnje ustrezno in tudi obširno obravnavalo v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe in za svoj zaključek, da so takšni razlogi (t.j. zapustnica je bila fizično zelo oslabljena, zelo šibka) obstajali, navedlo povsem dovolj in povsem ustrezne razloge, da se da sodba tudi v tem delu pritožbeno preizkusiti.

10. Sodni izvedenec za forenzično preiskovanje pisav I. I. (v nadaljevanju: sodni izvedenec za pisave) med razlogi, zaradi katerih lahko pride do kolapsa duktusa (razpada pisave), ni navajal zgolj umsko (ne)sposobnost oziroma nerazsodnost pisočega, temveč še veliko drugih razlogov, med drugim tudi negibnost rok, uživanje psiho zdravil, priklopljenost na različne sisteme in neuporabo očal, zato tožnici pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe, da so pri zapustnici obstajali takšni razlogi, zaradi katerih je (lahko) prišlo do razpada pisave, ne moreta izpodbiti z očitki, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpovedi strank in prič v tem postopku, da je bila zapustnica umsko v redu, da je bila umsko v redu tudi v času, ko je že bila v domu starejših občanov ter da zdravstvene težave niso vplivale na njeno razsodnost. Tudi sicer pa ti očitki tudi niso utemeljeni, saj je sodišče prve stopnje, kot to izhaja iz točke 18. obrazložitve izpodbijane sodbe, te izpovedi strank in prič povzelo in tudi upoštevalo, je pa upoštevalo tudi njihove izpovedi v delu, ko so te priče izpovedovale in opisovale številne zdravstvene težave zapustnice na telesnem zdravju in njeno fizično oslabelost, šibkost, kar vse potrjuje tudi zdravstvena dokumentacija zapustnice (zdravstveni karton), iz katere po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbijane, med drugim izhaja, da je zapustnica imela tudi srčno popuščanje, v obdobju od 20. 2. 2017 do 21. 4. 2017 (oporoka pa je bila podpisana dne 24. 4. 2017) pa je tudi večkrat težje dihala in kašljala, prav tako pa jo je tudi bolel trebuh. Na podlagi tako ugotovljenih zdravstvenih težav zapustnice, njene fizične oslabelosti in na podlagi izpovedi prvotoženca ter prič S. S. in Š. Š. o okoliščinah podpisovanja oporoke s strani zapustnice, pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju dejstva, da je pisava izraz psihofizičnega stanja človeka, ki se glede na to ves čas spreminja, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča napravilo povsem pravilen nadaljnji dejanski zaključek v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je podpis na oporoki z dne 24. 4. 2017, podpis zapustnice, ter da je ravno ugotovljeno spremenjeno psihofizično stanje zapustnice, glede na običajno, tudi vzrok za to, da je zapustnica drugače kot običajno, na oporoki najprej napisala svoje ime in nato priimek. Takšen zaključek je namreč povsem življenjsko logičen. Takšen pa je po oceni pritožbenega sodišča tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je njen podpis na oporoki, potrjuje tudi to, da je sodni izvedenec v podpisu na oporoki ugotovil razpad pisave (kolaps duktusa), zaradi česar je prepričano, da se pod oporoko ni podpisal nihče drug kot zapustnica, ki je bila v tem času fizično, kot je zgoraj ugotovljeno, že zelo oslabela in se je prav zaradi tega lahko podpisala tako kot se pač je, glede na njeno psihofizično stanje v tistem času in da ne verjame, da bi se namesto nje kdo lahko tako - z očitnim razpadom pisave, podpisal na oporoko, saj bi, če bi se, moral biti v podobnem psihofizičnem stanju, kot je bila takrat zapustnica, kar pa ni verjetno, glede na vse izvedene dokaze in trditve tožnic. Glede na povedano tožnici sodišču prve stopnje povsem neutemeljeno očitata, da je dejansko stanje glede podpisa oporoke ugotovilo zmotno in nepopolno, da bi moralo ugotoviti, da v tem konkretnem primeru sploh ni šlo za razpad pisave, ampak je bil podpis zapustnice na oporoki ponarejen.

11. Tudi ni pritrditi pritožbi, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do navedb tožnic, s katerimi sta utemeljevali oziroma pojasnjevali svoje stališče, da sta toženca zapustnico glede podpisa oporoke spravila v zmoto oziroma s silo, grožnjo in zvijačo zapustnico pripravila do tega, da je oporoko podpisala. Čeprav na te navedbe tožnic sodišče prve stopnje res ni odgovorilo izrecno, pa je odgovor na njune trditve, da zapustnica ni vedela, kaj podpisuje, saj ji je prvotoženec dokument oporoke verjetno lažno predstavil kot dokument, s katerim bi prvotožencu dovolila zgolj bivanje na domačiji, ne pa tudi, da domačijo dobi v svojo last, pa tudi na njune navedbe, da glede na to, da je prvotoženec zapustnico proti njeni volji vselil v dom starejših občanov, ni razumljivo, zakaj bi mu potem zapustnica z oporoko prepustila vse premoženje, vsebovan v dejanskih ugotovitvah in zaključkih sodišča prve stopnje v točkah 15. in 16. obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje predvsem na podlagi izpovedi prvotoženca in oporočnih prič S. S. in Š. Š. ugotovilo drugačne, nasprotne okoliščine podpisovanja oporoke, kot sta jih zatrjevali tožnici. Tako zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki tudi če bi bila podana, sicer ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč kvečjemu absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitve pravice do izjave, zato ni podana.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi prvotoženca in oporočnih prič S. S. in Š. Š., povzetih v točkah 15. in 16. obrazložitve izpodbijane sodbe, ugotovilo, da je oporoko podpisala A. A., da je, ko so prišli v dom, zapustnica ležala, nato pa je vstala in na nočni omarici podpisala oporoko, pred tem pa so ji vsi prebrali oporoko, oporoko je nato podpisala s svojo desno roko, njeno vsebino je razumela in se z njo v celoti strinjala. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe, da sama trditev tožnic, da je mama ves čas govorila, da bo svoje premoženje razdelila med vse štiri svoje otroke, ki tudi sicer ni dokazno podprta, ne kaže na to, da si ne bi zapustnica glede tega nenazadnje lahko tudi premislila in da samo govorjenje o razdelitvi premoženja za stranke ne predstavlja nikakršne obligacije. Na podlagi vseh teh dejanskih ugotovitev o okoliščinah podpisovanja oporoke pa je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča napravilo tudi povsem pravilen zaključek v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnici nista dokazali svojih navedb, da sta toženca zapustnico glede oporoke spravila v zmoto oziroma s silo, grožnjo in zvijačo zapustnico (mamo) pripravila do tega, da je oporoko podpisala, saj takšnih okoliščin, pri katerih tožnici vztrajata tudi v pritožbi, dokazni postopek ni potrdil. 13. Ni pritrditi pritožbi, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o tem, zakaj je mogoče slediti izpovedi oporočnih prič in da je tudi iz tega razloga izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj iz razlogov izpodbijane sodbe v točkah 15. in 16. obrazložitve nedvoumno izhaja, da jim je sodišče prve stopnje sledilo, ker sta bili medsebojno skladni, prav tako pa sta bili skladni tudi z izpovedbo prvotoženca (glede okoliščin podpisovanja oporoke), pa tudi (glede zdravstvenega stanja zapustnice in drugih pomembnih dejanskih okoliščin) z izpovedbami drugih prič.

14. Sodišče prve stopnje je, kot je to razvidno iz povzetih izpovedi obeh tožnic, prvotoženca in oporočnih prič v točkah 15. in 16. obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi navedb tožnic, da zapustnica oporočnih prič ni marala, da je bila z njima v preteklosti v sporu zaradi meje in da imata interes za nakup zemljišč, ki so predmet tega postopka, ugotavljalo tudi odnos zapustnice in oporočnih prič, zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe tožnic, da se do teh njunih navedb sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo in da je tudi iz tega razloga izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP2. 15. Iz povzete izpovedi prvotoženca tako izhaja, da se je s sosedoma, ki sta bila tudi oporočni priči, mama (zapustnica) razumela odlično, vedno sta bila povabljena na njen rojstni dan, S. S., pa je vedno tudi kaj zaigral, saj je muzikant, da se pokojna ni nikoli pritoževala čez S. S., ki sta sicer skoraj vsak drugi ali tretji dan k njej prihajala na kavo. Podobno sta izpovedovala tudi oporočni priči S. S., ki je povedal, da je bil sicer sosed zapustnice in da se z njo nikoli ni kregal in Š. Š., ki je povedala, da so bili z zapustnico dobri sosedje. Čeprav sta tožnici izpovedovali drugače, da se mama ni razumela z oporočnima pričama, da ju ni marala in jima ni zaupala, pa zgolj njuni izpovedi ne omogočata zaključka, za katerega se tožnici zavzemata tudi v pritožbi, da oporočna dediča nista verodostojni priči in da jima zato sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti. Četudi druge priče niso izpovedovale o tem, da naj bi zapustnica vedno govorila, da bo njeno premoženje dobil prvotoženec, to še ne pomeni, da sta izpovedi oporočnih prič, ki sta o tem izpovedovali, v nasprotju z izpovedbami vseh ostalih prič, kot to trdita tožnici v pritožbi. Pri tem tudi ne gre prezreti, da je enako izpovedoval tudi prvotoženec. Tudi samo dejstvo, na katerega se sklicujeta tožnici v pritožbi, da je bila oporočna priča S. S. v kontaktu s prvotožencem glede vsebine tega sodnega postopka, pa samo po sebi tudi še ne omogoča zaključka, da sta oporočni priči izpovedovali po navodilih tožencev in ne more vzbuditi dvoma v verodostojnost oporočnih prič ter dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in življenjsko logična, sledi pa tudi metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, saj je vsak izveden dokaz sodišča prve stopnje presojalo celovito in poglobljeno, nato pa tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, ki ga tožnici prav tako izpostavljata, da se priča S. S. ni mogel spomniti, v katerem mesecu je bil izveden podpis oporoke in kdo je prebral oporoko zapustnici, lahko pa se je spomnil, da je zapustnica oporoko podpisala na nočni omarici, pa v nasprotju s stališčem tožnic v pritožbi, da oporočni priči tudi iz tega razloga nista verodostojni, kvečjemu kaže nasprotno od njunih predhodnih trditev, da sta priči izpovedovali po navodilih tožencev, saj bolj kaže na to, da na pričanje oporočni priči s strani tožencev vendarle nista bili pripravljeni in da sta zato njuni izpovedi verodostojni.

16. Ker je sodišče prve stopnje dokazno podprto in prepričljivo ugotovilo, da je na oporoki z dne 24. 4. 2017 podpis zapustnice in da je zapustnica podpisala sporno pisno oporoko z dne 24. 4. 2017 pred pričami, je za odločitev v tej zadevi sam trenutek predložitve oporoke zapustnice s strani prvotoženca pravno povsem nepomembno dejstvo, zato so pravno nepomembne in s tem tudi neutemeljene tudi vse tiste pritožbene navedbe tožnic, v katerih sodišču prve stopnje očitata, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do njunih navedb, da naj bi to dejstvo dokazovalo, da v juniju 2017 prvotoženec z oporoko še ni razpolagal in da je bila narejena naknadno3. 17. Sodišče prve stopnje je tako povsem popolno in pravilno, dokazno podprto ugotovilo vsa odločilna dejstva, potrebna za presojo veljavnosti oporoke zapustnice z dne 24. 4. 2017. Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da je na oporoki zapustnice njen podpis, da je oporoko zapustnica podpisala v navzočnosti oporočnih prič po tem, ko ji je bila le-ta prebrana in se je z njeno vsebino strinjala, je materialno pravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila oporoka sestavljena v skladu s členoma 62. in 64. ZD, zato je tožbeni zahtevek, s katerim bi sodišče ugotovilo, da oporoka zapustnice A. A., ki je bila sestavljena dne 24. 4. 2017 in razglašena dne 2. 10. 2017, ni pristna, oziroma ugotovilo, da je omenjena oporoka nična, zavrnilo kot neutemeljenega. Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da je bila v času podpisa oporoke zapustnica umsko v redu, bistra in orientirana, da nobena od zaslišanih prič ni podvomila o tem, da A. A. ne bi bila sposobna izražati svoje prave volje in ob zaključku, da tožnici nista dokazali, da bi toženca zapustnico - mamo pravdnih strank, glede podpisa oporoke spravila v zmoto, oziroma s silo, grožnjo in zvijačo mamo pripravila do tega, da je oporoko podpisala, pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil 59. in 60. člena ZD, sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi prvi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev zgoraj navedene oporoke zapustnice.

18. Pritožbo tožnic je bilo tako v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti v delu, ki se nanaša na tisti del točke I. izreka izpodbijane sodbe, v katerem je bilo odločeno o primarnem in prvem podrednem tožbenem zahtevku tožnic in v tem delu izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

19. Pritrditi pa je tožnicama, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo njuno tožbo v delu, v katerem sta zahtevali zmanjšanje oporočnih razpolaganj zaradi prikrajšanja njunega nujnega deleža (drugi podredni tožbeni zahtevek).

20. Sodišče prve stopnje je, kot je to obrazložilo v točki 20. izpodbijane sodbe, svojo odločitev o zavrženju sprejelo iz razloga, ker je ocenilo, da tožnici (še) nista izkazali pravnega interesa za vložitev takšnega zahtevka. Pojasnilo je, da v skladu s 162. členom ZD v zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam, torej ugotavlja tudi morebitno prikrajšanje nujnih deležev na račun oporočnih razpolaganj. Ker zapuščinski postopek po pok. A. A. pod opr. št. D 184/2017 še ni zaključen in je trenutno zaradi reševanja te pravdne zadeve, zaradi ugotovitve, da pisna oporoka zapustnice pred pričami z dne 24. 4. 2017 ni veljavna, prekinjen, je sodišče prve stopnje še obrazložilo, da to pomeni, da se bo zapuščinski postopek nadaljeval po pravnomočnem zaključku te pravdne zadeve in bosta imeli tožnici tam v skladu z določili ZD pravico uveljavljati institut prikrajšanja nujnega deleža, o čemer je dolžno odločati zapuščinsko sodišče. 21. Tako stališče sodišča prve stopnje pa je materialno pravno zmotno. Načeloma ima sicer sodišče prve stopnje prav, ko je pojasnilo, da je treba nujni delež in institut prikrajšanja nujnega deleža uveljavljati v zapuščinskem postopku, saj se dednopravni zahtevki primarno rešujejo v zapuščinskem postopku, vendar je pri tem spregledalo, da zapuščinsko sodišče ne more (in ne sme) odločati, če so med dediči sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna pravica dedičev (210. in naslednji členi ZD), torej tudi v primeru, ko so med dediči sporna dejstva, od katerih je odvisna višina nujnega deleža. Tako mora nujni dedič tudi zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža zahtevati (primarno) v zapuščinskem postopku, v katerem lahko sodišče tudi odloči o zmanjšanju oporočnih razpolaganj in vrnitvi daril, če so obdarjenci udeleženci v postopku in če zahtevek priznajo. V nasprotnem primeru pa lahko nujni dediči tak zahtevek uveljavljajo le v pravdi4. Ker je že iz odgovora na tožbo, ki sta ga v tej pravdni zadevi podala toženca, in iz prve pripravljalne vloge tožnic povsem jasno razvidno, da med dediči obstoji spor o dejstvih, od katerih je odvisna višina nujnega deleža (npr. obstoj daril, vrednost zapuščine) in tudi morebitna dedna odpravljenost tožnic že za časa zapustničinega življenja5, je pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnici še nista izkazali pravnega interesa za vložitev tožbe zaradi prikrajšanja nujnega deleža ter da bo dolžno o tem odločiti zapuščinsko sodišče, s čimer sodišče prvo stopnje zmotno nakazuje, da je tožba preuranjena oziroma (zaenkrat) nesklepčna, saj o spornih dejstvih zapuščinsko sodišče samo ne more in ne sme odločati.

22. Ker je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava opustilo vsebinsko presojo utemeljenosti drugega podrednega tožbenega zahtevka, v zvezi s tem tožbenim zahtevkom sploh ni ugotavljalo pravno relevantnega dejanskega stanja, zato je to ostalo v celoti neugotovljeno, kar je pritožbenemu sodišču narekovalo, da pritožbi tožnic v skladu s 1. odstavkom 355. člena ZPP delno ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi v točki I. izreka v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrglo drugi podredni tožbeni zahtevek tožečih strank na zmanjšanje oporočnih razpolaganj zaradi prikrajšanja nujnega deleža ter v celoti v stroškovni odločitvi (t.j. v točki II. izreka) in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj te pomanjkljivosti pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Če bi v tem konkretnem primeru dokončno odločilo samo, bi bilo namreč pritožbeno sodišče tisto, ki bi prvič odločalo o vseh vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje, zaradi česar bi bilo kršeno ustavnopravno načelo instančnosti, ki mu je v tem konkretnem primeru potrebno dati prednost pred pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

23. Ker sodišče prve stopnje o drugem podrednem tožbenem zahtevku zaradi zmotne uporabe materialnega prava vsebinsko sploh ni odločalo, konkretnejših napotkov sodišču prve stopnje pritožbeno sodišče ne more dati. Bo pa moralo v novem sojenju sodišče prve stopnje presojati vsa pravna in dejanska vprašanja, ki se nanašajo na ta tožbeni zahtevek tožnic.

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka (ki temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP) je pridržana za končno odločbo.

1 Dokazi, ki jih je v tem postopku izvedlo sodišče prve stopnje, so navedeni v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Zatrjevana kršitev bi sicer, če bi bila podana, predstavljala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in ne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. 3 Zatrjevana kršitev bi sicer, če bi bila podana, predstavljala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in ne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. 4 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 6371/2006. 5 Primerjaj točki III. in IV. odgovora na tožbo tožencev z dne 11. 12. 2018 in točki VI. in VII. prve pripravljalne vloge tožnic z dne 28. 2. 2019.