Jedro

Glede na pravnomočno odločitev, da sta lastnika spornega zemljišča toženca in ne tožnice, je odločitev o zavrnitvi negatornega zahtevka (99. člen SPZ), ki je vsebovan v podrejenem zahtevku, materialnopravno pravilna. Pri negatorni tožbi je namreč treba rešiti predhodno vprašanje (13. člen ZPP), kdo je lastnik spornega zemljišča (oziroma ali je to tožeča stranka). Ker je bilo to predhodno vprašanje v pravdi med istimi strankami že pravnomočno rešeno z odločitvijo v izreku, je revizijsko sodišče pri odločitvi o podrejenem zahtevku na takšno odločitev vezano (prvi odstavek 13. člena ZPP).

Izrek

I. Revizija se glede primarnega tožbenega zahtevka in zahtevka za ugotovitev lastninske pravice po nasprotni tožbi zavrže, sicer pa se zavrne.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrnejo primarni tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožnicam nerazdelno plačati 41.472,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, podredni tožbeni zahtevek za odstranitev stanovanjske hiše, stoječe na parceli št. 235/1 k. o. ..., in bodočo prepoved podobnih vznemirjanj lastninske pravice tožnic ter tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila po nasprotni tožbi. Ugotovilo pa je, da je po podlagi utemeljen ugotovitveni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnic zavrnilo ter potrdilo delno in vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so tožnice vložile revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da se reviziji ugodi in se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožnic ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, zahtevek po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da se sodbi sodišč druge oziroma prve stopnje razveljavita in zadevo vrne sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe 102.572,00 EUR, kar je seštevek vrednosti primarnega in podrednega zahtevka ter zahtevkov po nasprotni tožbi (oziroma najmanj 62.652,00 EUR za primarni tožbeni zahtevek in zahtevek po nasprotni tožbi oziroma 61.100,00 EUR za podredni tožbeni zahtevek in zahtevek po nasprotni tožbi). Grajajo materialnopravni zaključek sodišč, da tožnice ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) niso imele pravice uporabe na spornem zemljišču. Izpostavljajo, da v skladu z Zakonom o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) zemljišča ni bilo mogoče odvzeti brez odločbe pristojnega organa, takšna odločba pa je bila v obravnavanem primeru s strani Vrhovnega sodišča odpravljena, nova odločba pa ni bila izdana, zato so tožnice vse do uveljavitve ZLNDL ohranile pravico uporabe. Ker občina ni pridobila pravice uporabe, je tudi ni mogla prenesti na toženca. Nepremičnina s parc. št. 235/47 sploh ni obstajala, zato je bil predmet pogodbe o oddaji z dne 30. 1. 1989 neobstoječ, navedena pogodba pa posledično nična. Ugovor ničnosti je sodišče druge stopnje tudi napačno zavrnilo kot prepozen, sodišče prve stopnje pa se do njega sploh ni opredelilo. Nasprotujejo tudi ugotovljeni dobrovernosti tožencev. Sodišče prvega toženca ni zaslišalo, zato se ni moglo prepričati o njegovi dobri veri. Očitajo odstop od sodne prakse (II Ips 30/2011, II Ips 8/2008 idr.) glede presoje priposestvovanja. Sporno zemljišče je bilo vse do uveljavitve ZLNDL v družbeni lasti, zato do olastninjenja priposestvovanje ni bilo mogoče. Pravno podlago za pridobitev lastninske pravice tudi ne morejo predstavljati določbe o gradnji na tujem. Ker je odločitev o zahtevku glede ugotovitve lastninske pravice materialnopravna zmotna, je zmotna tudi odločitev o primarnem in podrednem zahtevku. Uveljavljajo grobo kršitev načel zakonitosti in pravne države ter kršitvi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj se nižji sodišči ne opredelita, ali je bilo sporno zemljišče družbena lastnina in koliko časa, kdaj je začelo teči priposestvovanje ter ali je mogoče na družbeni lastnini pridobiti lastninsko pravico na podlagi gradnje. Sodišči se tudi nista opredelili do dopisa z dne 14. 8. 2007 ter do očitka, da je pogodba o oddaji zemljišča tožencema nična. Ni obrazloženo, kdaj je bilo sporno zemljišče tožnicam dejansko odvzeto in kaj naj bi to sploh pomenilo ter ali in kako je občina pridobila pravico uporabe. Protispisne so naslednje ugotovitve nižjih sodišč: da je občina imela pravico uporabe, saj to iz zemljiškoknjižnih izpiskov ne izhaja, in da jo je veljavno prenesla na toženca ter da sta toženca zgradila stanovanjsko hišo v letih 1990 in 1991. Nižji sodišči sta tudi napačno uporabili 315. člen ZPP, saj glede zahtevka za ugotovitev lastninske pravice ni mogoče izdati vmesne sodbe.

4. Revizija je bila vročena tožencema, ki pa nanjo nista odgovorila, in stranski intervenientki, ki pa je nanjo odgovorila. Predlaga zavrženje revizije v delu, s katerim se izpodbija pravnomočna odločitev o primarnem tožbenem zahtevku in ugotovitvenem tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi. Glede preostalega meni, da je revizija neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Revizija v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o primarnem zahtevku in zahtevku za ugotovitev lastninske pravice po nasprotni tožbi, ni dovoljena.

6. Stranke lahko (neposredno) vložijo revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (dovoljena revizija; drugi odstavek 367. člena ZPP); če ni dovoljena po tem merilu, je dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena ZPP). V tem primeru mora stranka najprej pri Vrhovnem sodišču vložiti predlog za dopustitev revizije (367.b člen ZPP) in šele po morebitni dopustitvi, samo revizijo.

7. Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

8. Ne držijo revizijske navedbe, da je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe 102.572,00 EUR, kar je seštevek vrednosti primarnega in podrejenega zahtevka ter zahtevkov po nasprotni tožbi (oziroma najmanj 62.652,00 EUR za primarni zahtevek in zahtevek po nasprotni tožbi oziroma 61.100,00 EUR za podredni zahtevek in zahtevek po nasprotni tožbi). V skladu z ustaljeno sodno prakso se nasprotna tožba glede dovoljenosti revizije presoja samostojno, kar pomeni, da vrednosti zahtevkov po tožbi in nasprotni tožbi zaradi ugotovitve pravice do revizije ni mogoče seštevati.(1) Vrednost zahtevka za ugotovitev lastninske pravice po nasprotni tožbi je 20.100,00 EUR, kar ne presega praga za direktno revizijo. Revizijsko sodišče tudi sodi, da ni podlage za seštevanje vrednosti, na različno pravno podlago oprtih eventualno kumuliranih zahtevkov po tožbi(2), zato je treba dovoljenost revizije presojati glede na vrednost posameznega zahtevka. Revizija glede primarnega zahtevka za plačilo 41.472,00 EUR ni dovoljena. Solidarnost upnic se namreč ne domneva, temveč mora biti kot taka jasno opredeljena v tožbenem zahtevku in posledično v sodbenem izreku. Če ni (kot v konkretnem primeru(3), gre za deljivo terjatev. Če ni določena drugačna delitev, se terjatev deli na enake dele. To pa pomeni, da je treba znesek 42.552,00 EUR razdeliti na tri enake dele, zato terjatev vsake od tožnic znaša 14.184,00 EUR, kar (ob upoštevanju, da uporaba petega odstavka 367. člena ZPP pri subjektivni kumulaciji ni mogoča(4) pomeni, da prag za direktno revizijo ni presežen.

9. Ker revizija glede pravnomočnih odločitev o primarnem zahtevku ter o zahtevku za ugotovitev lastninske pravice po nasprotni tožbi ni dovoljena (že) po samem zakonu, predhodno pa tudi ni bila dopuščena(5), jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo kot nedovoljeno (drugi odstavek 374. člena ZPP v zvezi s 377. členom tega zakona).

10. Revizija v delu, s katerim se izpodbija odločitev o podrejenem zahtevku, ni utemeljena.

11. Glede na pravnomočno odločitev(6), da sta lastnika spornega zemljišča toženca in ne tožnice, je odločitev o zavrnitvi negatornega zahtevka (99. člen Stvarnopravnega zahtevka), ki je vsebovan v podrejenem zahtevku, materialnopravno pravilna. Namreč pri negatorni tožbi je treba rešiti predhodno vprašanje (13. člen ZPP), kdo je lastnik spornega zemljišča (oziroma ali je to tožeča stranka). Ker je bilo to predhodno vprašanje v pravdi med istimi strankami že pravnomočno rešeno z odločitvijo v izreku, je revizijsko sodišče pri odločitvi o podrejenem zahtevku na takšno odločitev vezano (prvi odstavek 13. člena ZPP). Revizijski očitki pa se v celoti dotikajo zgolj odločitve glede ugotovitvenega zahtevka nasprotne tožbe. Revizijsko sodišče je zato revizijo zoper odločitev o podrejenem zahtevku zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Glede na to, da je bila predmet revizijskega izpodbijanja tudi pravnomočna vmesna sodba in pravdni uspeh strank še ni dokončen, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (164. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 111/2012, II Ips 201/2012, II Ips 347/2014 idr.

Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 187/2008, II Ips 830/2006, II Ips 998/2008 idr.

Op. št. (3): Solidarnost je določena le na pasivni strani.

Op. št. (4): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 25/2010, II Ips 166/2010, II Ips 330/2011, II Ips 197/2012, II DoR 305/2012, II DoR 406/2012, II DoR 206/2012 idr.

Op. št. (5): Predlog za dopustitev revizije je bil s sklepom Vrhovnega sodišča RS II DoR 374/2014 z dne 5. 2. 2015 zavrnjen.

Op. št. (6): Kot navedeno je bil predlog za dopustitev revizije zoper pravnomočno vmesno in delno sodbo (t.j. glede nasprotne tožbe) zavrnjen, direktna revizija pa v tem delu ni dovoljena.