Jedro

Predmetni LED ekran (elektronski prikazovalnik) je postavljen v območju državne ceste. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je bil v postopku opravljen inšpekcijski pregled, pri katerem je bilo ugotovljeno, da je objekt postavljen cca 1 m od hodnika za pešce in cca 3 m nad niveleto vozišča glavne ceste. Ker je navedeni odmik manjši od tistega, določenega v 2. točki 129. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah, je upravni organ pravilno ugotovil, da je objekt postavljen v območju vzdolž vozišča, določenem za postavitev prometne signalizacije in prometne opreme v naselju.

ZCes-1 definicije elektronskega prikazovalnika sicer res ne vsebuje, jo pa vsebuje Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki elektronski prikazovalnik opredeljuje kot elektronsko napravo, ki na zaslonu omogoča prikazovanje določenih sporočil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da mora A.A. s.p., Ravne na Koroškem, sedaj tožnik, v območju državne ceste G2-112, odsek št. 1256 Ravne - Dravograd, v kilometru 0,030 levo, z objekta okrepčevalnica Prijatelj odstraniti nameščen LED ekran (elektronski prikazovalnik); pod 2. točko izreka je odločil, da mora ukrep iz 1. točke izvesti v roku 30 dni od vročitve te odločbe; pod 3. točko izreka je odločil, da mora o odpravi nepravilnosti obvestiti Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor v roku 3 dni od izvedbe ukrepa iz 1. točke te odločbe; pod 4. točko izreka je odločil, da stroški postopka niso nastali in pod 5. točko izreka je odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve. V svoji obrazložitvi navaja, da je bil dne 23. 5. 2012 izveden inšpekcijski pregled, pri katerem je bilo ugotovljeno, da je elektronski prikazovalnik na navedeni lokaciji postavljen 1,00 m od roba hodnika za pešce in v neposredni bližini krožnega križišča (cca. 30,00 m). Slika na objektu je vidna iz smeri Dravograda in je spreminjajoča, zaradi česar lahko odvrača pozornost udeležencev v prometu in varno odvijanje prometa po navedeni državni cesti, posebej še v nočnem času. Sklicuje se na določbo 41. točke 2. člena Zakona o cestah (ZCes-1), po kateri je območje ceste prostor, na katerem je cesta z varovalnimi pasovi in zračni prostor v višini 7 m nad najvišjo točko vozišča, varovalni pas državne ceste pa se po petem odstavku 66. člena Zces-1 meri od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdolžne osi ter pri državnih cestah znaša 25 m. Zapisnik o ugotovitvah inšpekcijskega pregleda je bil tožniku posredovan in je bil pozvan, da se o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah lahko izjasni. V izjavi je navedel, da je objekt od krožnega križišča oddaljen 57,57 m, od zunanjega roba vozišča pa 9,36 m, kar potrjuje s prikazom stanja v prostoru z izdelano meritvijo točk, kar pa ne drži. Dejansko se stacionaža meri od postavljenega prometnega znaka PZ III-105 „stacionaža odseka ceste“ v smeri poteka trase ceste in ne od sredine voznega pasu krožišča do objekta, kot to navaja tožnik. V nadaljevanju se organ sklicuje na določbo 14. točke 2. člena ZCes-1, po kateri je cestišče del javne ceste, ki ga sestavljajo vozišče, odstavni in ločilni pasovi, kolesarske steze, pločniki, bankine, naprave za odvodnjavanje, če so tik ob vozišču, ter zračni prostor v višini 7 m, merjeno od točke na osi vozišča. Glede na navedeno določbo je objekt za oglaševanje postavljen 1,00 m od cestišča in ne 9,36 in je v območju vzdolž vozišča, določenem za postavitev prometne signalizacije in prometne opreme v naselju. Tožnik je na upravljalca ceste, Direkcijo RS za ceste (Direkcija) naslovil vlogo za izdajo soglasja in postavitev objekta za oglaševanje, vendar je Direkcija njegovo vlogo zavrnila z obrazložitvijo, da 78. člen Zakona o cestah v četrti alineji prepoveduje postavljanje elektronskih prikazovalnikov ob državnih cestah. V šestem odstavku istega člena pa je določeno, da morajo lastniki elektronskih prikazovalnikov, ki so postavljeni ob državnih cestah, le-te odstraniti najpozneje v 6-mesecih po uveljavitvi tega zakona, t.j. do 31. 12. 2011. Ker je navedeni objekt postavljen v območju državne ceste brez soglasja Direkcije, je bilo v skladu z določbo 6. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1 tožniku treba izreči ukrep, kot izhaja iz izreka te odločbe. Rok za izvršitev odločbe pa je določen ob uporabi tretjega odstavka 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN).

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Na podlagi predložene dokumentacije ugotavlja, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in da je prvostopenjski organ pravilno uporabil materialno pravo ter v postopku tudi ni prišlo do bistvene kršitve pravil upravnega postopka. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika pa odgovarja, da ne drži njegova trditev, da do izdaje izpodbijane odločbe ni vedel, da se objekt uvršča med elektronski prikazovalnik, saj mu je bil zapisnik o inšpekcijskem pregledu posredovan in je v zvezi s tem tudi podal izjavo; razen tega se v spisni dokumentaciji nahaja odločba Direkcije, s katero je bila zavrnjena tožnikova vloga za izdajo soglasja za postavitev LED prikazovalnika v varovalnem pasu državne ceste. Glede navedb, da je inšpektorat z izpodbijano odločbo retroaktivno posegel v tožnikov položaj, pa odgovarja, da bi tožnik za postavitev spornega objekta v varovalnem pasu državne ceste moral pridobiti soglasje Direkcije tudi po določbah prej veljavnega Zakona o javnih cestah (drugi odstavek 47. člena ZJC), pa tega ni storil. Tožnik vlaga tožbo iz vseh izpodbojnih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je objekt za oglaševanje kot enostaven objekt postavil leta 2010, v skladu s tedaj veljavnimi predpisi in pridobil vsa potrebna soglasja, kot so mu tedaj pojasnile pristojne službe. Tožena stranka v izpodbijani odločbi arbitrarno pojasni, zakaj šteje sporen objekt za elektronski prikazovalnik, saj ne pove, na podlagi katerih okoliščin je objekt uvrstila med elektronski prikazovalnik, ZCes-1 pa definicije elektronskega prikazovalnika ne vsebuje. S tem je bila tožniku odvzeta pravica do izjave v postopku, saj tožnik do izdaje izpodbijane odločbe ni vedel, da tožena stranka objekt uvršča med elektronski prikazovalnik. Tožnik je Direkcijo zaprosil za izdajo soglasja za postavitev enostavnega objekta za statično obveščanje in oglaševanje, ki ne bo spreminjal sporočil, zato objekt ne zapade pod četrto alinejo 78. člena ZCes-1, ki prepoveduje postavljanje elektronskih prikazovalnikov ob državnih cestah. Direkcija je njegovo vlogo za izdajo predmetnega soglasja neutemeljeno zavrnila. Tudi pritožba je bila neutemeljeno zavrnjena, zaradi česar je tožnik na Upravno sodišče vložil tožbo, tako da zadeva še ni pravnomočna. Ker tožena stranka ne navede razlogov, zakaj sporen medij predstavlja elektronski prikazovalnik, se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, zato jo je potrebno razveljaviti in vrniti organu prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku se bo tožena stranka tudi z ogledom na kraju samem lahko prepričala, da sporen medij služi statičnemu obveščanju in oglaševanju. Ob pravilni uporabi določb ZCes-1 pa bo morala uporabiti tudi določbo 129. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah ter določbo 56. člena Pravilnika o projektiranju cest, ki določa odmike. V izpodbijani odločbi je namreč napačno ugotovila dejansko stanje glede predpisanih odmikov spornega objekta, saj je napačno zaključila, da je odmik objekta le 1 m od cestišča in ne 9,36 m in da je v območju vzdolž vozišča, določenem za postavitev prometne signalizacije in prometne opreme v naselju. Sporen objekt je potrditvah tožnika postavljen izven preglednega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije. Pri odločanju pa bi bilo treba uporabiti tudi določbe tretjega in petega odstavka 78. člena ZCes-1, saj sporen objekt izpolnjuje pogoje po 3. alineji 78. člena ZCes-1. Sporen objekt, lociran na strehi objekta, je od hodnika za pešce, kot je lahko ugotovila tožena stranka na kraju samem, odmaknjen približno 1,5 m, kar pomeni, da je dejanski odmik zadovoljiv in je lahko tudi 2 m, če bi bile izvedene natančne meritve (tožena stranka v odločbi zapiše cca 1 m), torej izpolnjuje tudi pogoje po 129. členu Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah. Od zunanjega roba vozišča je objekt oddaljen 9,36 m, torej izven pasu širine 5 m, znotraj katerega ni dovoljeno postavljati takšnih objektov, prav tako je objekt na oddaljenosti več kot 50 m za kanaliziranim križiščem, in sicer 57,57 m, gledano od točke, na kateri je moč zaradi lege objekta le-tega sploh opaziti. Neutemeljene so tudi navedbe pritožbenega organa v odločbi z dne 4. 12. 2012, da se je tožnik iz zapisnika ogleda lahko seznanil, da je po četrtem odstavku 78. člena ZCes-1 postavljanje elektronskih prikazovalnikov ob državnih cestah prepovedano, saj so ugotovitve iz zapisnika lahko relevantne le za ugotavljanje izpolnjenosti pogojev za postavitev objekta za oglaševanje, ne pa za to, da sporen objekt predstavlja elektronski prikazovalnik. Nadalje je tožena stranka z odločitvijo, da mora tožnik odstraniti objekt v roku 30 dni, nesorazmerno posegla v dejavnost tožnika, saj bi mu z odstranitvijo objekta v navedenem roku nastala nepopravljiva gospodarska škoda. Tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo tudi retroaktivno posegla v tožnikov položaj s kršitvijo 155. člena Ustave RS, ki določa, da predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. ZCes-1 je pričel veljati dne 1. 4. 2011, uporabljati pa se je začel 1. 7. 2011. Glede na dejstvo, da je tožnik postavil objekt v letu 2010 v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, ko Zakon o cestah še ni veljal, tako da postavitve take vrste medijev niso bile prepovedane, je tožena stranka, z uporabo določbe četrtega odstavka 78. člena ZCes-1, posegla v pridobljeno pravico tožnika, da tak objekt legalno uporablja. Določba, ki je v uporabi od 1. 7. 2011, ne more vplivati na objekte, ki so bili postavljeni pred uporabo ZCes-1, saj tedaj takšne prepovedi ni bilo. Z odstranitvijo objekta pa bi tožniku nastale tudi nepopravljive posledice v smislu gospodarske škode oziroma v sferi njegovega preživljanja sebe in svoje družine, saj je za investicijo moral najeti kredit, ki ga sedaj odplačuje. Tožnik sodišču predlaga, da odločbo z dne 1. 10. 2012, potrjeno z odločbo z dne 4. 12. 2012, odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za inšpekcijski ukrep, izrečen na podlagi 6. točke prvega odstavka 118. člena Zakona o cestah (ZCes-1) v povezavi z določbo tretjega odstavka 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN). Po določbi 6. točke prvega odstavka ZCes-1 pristojni inšpektor za ceste odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju državne ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja. Tretji odstavek 7. člena ZIN pa določa roke za odpravo nepravilnosti.

Med strankama ni sporno, da je predmetni LED ekran (elektronski prikazovalnik) postavljen na navedeni lokaciji, kot tudi ne, da tožnik soglasja Direkcije za ceste (Direkcija) za postavitev objekta nima. Sporno pa je, ali je predmetni objekt, glede na predpisane odmike, postavljen v območju državne ceste ali ne.

Po določbi 41. točke drugega odstavka 2. člena ZCes-1 je območje ceste prostor, na katerem je cesta, z varovalnimi pasovi in zračni prostor v višini 7 m nad najvišjo točko vozišča. Po določbi petega odstavka 66. člena istega zakona se varovalni pas državne ceste meri od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdolžne osi, pri premostitvenih objektih pa od tlorisne projekcije najbolj izpostavljenih robov objekta na zemljišče ter znaša pri glavnih cestah 25 m. Po določbi 12. točke drugega člena citiranega zakona je cestni svet zemljišče, katerega mejo na podlagi predpisov o projektiranju javnih cest določajo linije med skrajnimi točkami prečnega in vzdolžnega profila cestnega telesa, vključno z napravami za odvodnjavanje, meja cestnega sveta pa poteka največ 2 metra od linij skrajnih točk, vključno z napravami za odvodnjavanje, pri avtocestah največ 2 metra od varovalne ograje, pri predorih pa največ 5 metrov od stika predorske cevi z brežino, merjeno pravokotno na os ceste. Po določbi 56. člena Pravilnika o projektiranju cest je konstrukcijo in objekt za oglaševanje dopustno postaviti ob cesti z najmanjšim odmikom 5,0 m od zunanjega roba vozišča ter na oddaljenosti več kot 100,0 m pred in več kot 50,0 m za kanaliziranim križiščem. Po določbi 129. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah območje vzdolž vozišča, določeno za postavitev prometne signalizacije in prometne opreme v naselju, obsega na cestah, kjer ob vozišču ni kolesarskih stez in pločnikov-pas širine 5 m, merjeno od zunanjega roba vozišča (1. točka) in na cestah, kjer je ob vozišču kolesarska steza, pločnik ali druga prometna površina- pas širine 2 m, merjeno od zunanjega roba prometne površine, ki je ob vozišču (2. točka).

Ob upoštevanju navedenih zakonskih in podzakonskih določb in podatkov v spisu je odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi tožene stranke za njim, da je predmetni LED ekran (elektronski prikazovalnik) postavljen v območju državne ceste, po presoji sodišča pravilna. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil v postopku opravljen inšpekcijski pregled, pri katerem je bilo ugotovljeno, da je objekt postavljen cca 1 m od hodnika za pešce in cca 3 m nad niveleto vozišča glavne ceste. Ker je navedeni odmik manjši od tistega, določenega v 2. točki 129. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah, je upravni organ pravilno ugotovil, da je objekt postavljen v območju vzdolž vozišča, določenem za postavitev prometne signalizacije in prometne opreme v naselju. Ker je glavna cesta na podlagi 20. in 21. točke drugega člena ZCes-1 državna cesta, je pravilen zaključek upravnega organa, da je objekt postavljen v območju državne ceste.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita. Dejansko stanje je bilo v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka tudi pravilno uporabila materialno pravo (četrti odstavek 78. člena ZCes-1). Po presoji sodišča je bil tožniku tudi pravilno in zakonito izrečen ukrep na podlagi 6. točki 118. člena ZCes-1 v povezavi s tretjim odstavkom 7. člena ZIN.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Tako ne more biti relevanten ugovor, da v izpodbijani odločbi niso navedeni razlogi o tem zakaj se predmetni objekt šteje za elektronski prikazovalnik. ZCes-1 definicije elektronskega prikazovalnika sicer res ne vsebuje, jo pa vsebuje slovar slovenskega knjižnega jezika, ki elektronski prikazovalnik opredeljuje kot elektronsko napravo, ki na zaslonu omogoča prikazovanje določenih sporočil. Zato navedba razlogov o tem, zakaj se predmetni objekt šteje za elektronski prikazovalnik, v izpodbijani odločbi ni bila potrebna. Tožnik se zato tudi ne more uspešno sklicevati na to, da do izdaje izpodbijane odločbe ni vedel, da se predmetni objekt šteje za elektronski prikazovalnik. Razen tega iz prilog, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku in ki jih prilaga tudi k tožbi, in sicer iz sklenjene pogodbe o najemu površine za izvajanje oglaševalske dejavnosti, izhaja, da bo tožnik izvajal oglaševanje z elektronsko oglasno tablo, to pa pomeni z elektronsko napravo. Neutemeljen je tožbeni ugovor o netočnih odmikih, s predloženim prikazom stanja v prostoru z izdelano meritvijo točk, ker le-ta, glede na to, da se odmiki merijo v smeri vzdolžne osi, kot je to pravilno navedel prvostopenjski organ, ne izkazuje pravega dejanskega stanja. Neutemeljeno je stališče tožnika, da bi bilo treba pri odločitvi uporabiti tudi določbi tretjega in petega odstavka 78. člena ZCes-1, saj navedeni določbi urejata le postavljanje tistih objektov za obveščanje in oglaševanje, katerih gradnja je v območju državne ceste (s soglasjem) dovoljena. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati navedba, da bi z realizacijo izpodbijane odločbe tožniku nastala velika gospodarska škoda, ker ima sklenjene pogodbe za oglaševanje in ker odplačuje kredit za izvedene investicije. Tudi rok za odpravo nepravilnosti, določen v izpodbijani odločbi, je po mnenju sodišča določen v skladu z namenom ZIN in z načelom sorazmernosti. Na (pri)tožbena ugovora, da je tožnik Direkcijo zaprosil za izdajo soglasja za postavitev enostavnega objekta za obveščanje in oglaševanje za statično obveščanje in oglaševanje in da je bilo z izpodbijano odločbo retroaktivno poseženo v njegov položaj, pa je tožena stranka že odgovorila z razlogi, s katerimi se sodišče strinja in jih zato ne bo ponavljalo (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Sodišče še dodaja, da na odločitev sodišča v tem upravnem sporu, v katerem je predmet presoje odločba o izrečenem inšpekcijskem ukrepu, ne more vplivati okoliščina, da zadeva o soglasju še ni pravnomočna.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.