Jedro

Sodišče prve stopnje je pri izdaji izpodbijanega sklepa povsem pravilno izhajalo iz pravnomočnega sklepa, s katerim je bilo ugotovljeno, da so bili ob sprejemu zadržanega na zdravljenje na varovani oddelek psihiatrične bolnišnice brez njegove privolitve izpolnjeni vsi z ZDZdr določeni pogoji in v nadaljevanju povsem pravilno ugotavljalo, ali so tudi v času odločanja o predlogu za podaljšanje zadržanja na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice ti pogoji, določeni v 39. členu ZDZdr, še vedno izpolnjeni.

Četudi je pritrditi pritožniku, da tokrat zadržani ni samovoljno opustil terapije, da se je zdravstveno stanje pri njem poslabšalo šele po ukinitvi in zamenjavi terapije, da do poslabšanja ni prišlo zaradi ravnanja zadržanega, temveč zaradi spremembe terapije - načina zdravljenja, ki mu je bila predpisana in se jo je v celoti držal, pa navedena dejstva, še ne omogočajo zaključka, da zaradi spremembe terapije, ki je povzročila trenutno poslabšanje stanja zadržanega, ni potrebno podaljšanje pridržanja, temveč le sprememba terapije, ki se lahko izvaja tudi z drugimi oblikami pomoči.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje da intenzivno zdravljenje zadržanega, za katerega je s sklepom z dne 23. 11. 2021 odločilo, da je nujno potrebno zaradi odvrnitve nevarnosti zase in druge, še vedno ni zaključeno in da bi odpust zadržanega pomenil tveganje za poslabšanje duševne motnje, četudi bi zadržani po navodilih zdravnikov poskušal dokončno terapijo vzpostaviti v domačem okolju, saj bi zaradi narave bolezni in učinkov zdravil lahko pri zadržanem prišlo bodisi do vnovičnega maničnega pomika bodisi do depresivne epizode. Pri tem se je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča povsem pravilno oprlo tudi na strokovno mnenje sodne izvedenke, ki je pojasnila, da zadržani v strukturiranem okolju ob rednem jemanju terapije in avtoriteti osebja uspe obvladovati svoje ravnanje, realnost pa je motena, a različno glede na področja življenja in izpostavila, da je duševna motnja pri zadržanem trenutno še izjemno nestabilna in bi v domačem okolju že ob manjših frustracijah lahko prišlo do hudega ogrožanja zdravja sebe in drugih. To pa pomeni, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa še vedno podan prvi pogoj, t.j. pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr, za zadržanje osebe na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugodi predlogu Psihiatrične bolnišnice Vojnik za podaljšanje zadržanja in se zadržanje A. A. roj. ..., v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik podaljša za dobo, ki sme trajati najdlje do 1. 2. 2022.

2.Proti sklepu se zadržana oseba pravočasno pritožuje po svojem zastopniku (v nadaljevanju: pritožnik) iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in spremeni. Pritožnik v pritožbi najprej povzame bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in sodišču prve stopnje ponovno očita, da je zmotno zaključilo, da je zadržana oseba ogrožala svoje življenje ali življenje drugih, ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali da povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje po že ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga je povzelo po sklepu z dne 23. 11. 2021, ponovno zmotno ocenilo, da je zadržani z vidika določbe 1. alinee 1. odstavka 39. člena ZDZdr huje ogrožal zdravje drugih. Pritožnik v pritožbi tozadevno ponovi tudi večino svojih pritožbenih navedb iz pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 11. 2021 in ponavlja, da je sodišče prve stopnje v sklepu z dne 23. 11. 2021 zmotno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je zadržani huje ogrožal zdravje svojega brata. Ponavlja tudi očitek, da je bila pri izdaji sklepa z dne 23. 11. 2021 zadržanemu kršena tudi pravica do izjave oziroma kontradiktornosti, ki izhaja iz določbe 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic), ker je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje kamera in povezava z zadržanim v času zaslišanja najbližje osebe (matere) zadržanega izklopljena, pri tem pa svoje predhodne pritožbene navedbe v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 11. 2021 v sedaj vloženi pritožbi še dopolnjuje z navedbo razlogov, zakaj zatrjevane procesne kršitve brez svoje krivde ni mogel pravočasno uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje pred izdajo sklepa z dne 23. 11. 2021 in dodaja še nov očitek, da je pravnomočni sklep z dne 23. 11. 2021 obremenjen tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožbe se pritožnik sklicuje na anamnezo, ki jo je podal C. C., dr.med., spec. psih. dne 7. 12. 2021 (v anamnezi napačno 7. 2. 2021) in iz katere izhaja, da je pacient na oddelku vodljiv, da se je razpoloženjska lega pomaknila proti srednji, da je do svoje bolezni še vedno nekritičen, da se strinja z jemanjem zdravil, da pri tem zdravnik pri njemu ni zaznal psihotidne simptomatike, da je bila predvidena premestitev v začetku naslednjega tedna, da se je istega dne pacientu dokončno ukinila terapija haloperidola in uvedla terapija aripiprazola, ostala predpisana terapija pa se ni spremenila. Glede na takšno anamnezo je po mnenju pritožnika zaključiti, da se je bolezensko stanje zadržanega izboljšalo, da se strinja z jemanjem zdravil in jih tudi redno jemlje, pa tudi, da se je šele po ukinitvi in zamenjavi terapije zdravstveno stanje pri zadržanem poslabšalo. Kar po mnenju pritožnika še pomeni, da do poslabšanja ni prišlo zaradi ravnanja zadržanega, temveč zaradi spremembe terapije - načina zdravljenja, ki mu je bila predpisana in se jo je pacient v celoti držal. Na podlagi navedenega pa je po oceni pritožnika zaključiti, da zadržani ni samovoljno opustil terapijo, ne da bi njegov psihiater bil s tem seznanjen, zaradi česar se po njegovem mnenju izkaže kot nepravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje in izvedenke, da zadržani zdravil ne bo jemal, saj pacient zdravil ni jemal, ker mu je lečeči zdravnik dne 7. 12. 2021 tako predpisal. Po mnenju pritožnika zaradi spremembe terapije, ki je povzročila trenutno poslabšanje stanja zadržanega, ni potrebno podaljšanje pridržanja, temveč sprememba terapije, ki pa se lahko izvaja tudi z drugimi oblikami pomoči kot je z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ali z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo. Po njegovi oceni so nepravilni tudi zaključki sodišča prve stopnje, da zadržanemu ni zaupati, da bo doma nadaljeval s terapijo, saj je sam povedal, da jih bo jemal že zaradi tega, da mu ne bo treba biti v bolnici. Osebna svoboda in močna želja po odhodu domov, pa je po prepričanju pritožnika dovolj velik razlog, da bo v domačem okolju nadaljeval s predpisano terapijo, kar je izjavil tudi sam. Ob zaključku pritožbe pritožnik še ocenjuje, da četudi sodišče meni, da doma zaradi na novo uvedene terapije to ni mogoče, pa je mogoče nadaljevanje te terapije na odprtem oddelku. Pri tem izpostavlja dejstvo, da je za zadržanega že bila predvidena premestitev na odprti oddelek, kot izhaja iz anamneze 7. 12. 2021, ki pa ni bila izvedena zaradi prehitre spremembe terapije, saj je do poslabšanja prišlo tem datumu. Glede na to, da se je po 13. 12. 2021 ponovno vzpostavila stara terapija in se je stanje izboljšalo, po mnenju pritožnika sedaj ni nobenega razloga, da se zadržanega ne premesti na odprti oddelek.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, ki se v nepravdnem postopku smiselno uporablja v skladu z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1) in v zvezi s 1. odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr), preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5.Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (1. odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju: URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). V določenih primerih je takšen poseg nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja ali povzročanja hude škodo), bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možen čas. Sprejem na zdravljenje brez privolitve se opravi na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji. V skladu in pod pogoji, določenimi z zakonom, pa je možno tudi podaljšanje zadržanja na zdravljenju na predlog psihiatrične bolnišnice.

6.Sodišče prve stopnje je za odločitev v predmetni nepravdni zadevi po predlogu Psihiatrične bolnišnice Vojnik za podaljšanje zadržanja na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom uporabilo pravilno pravno podlago, ki jo predstavljajo določbe 70. člena ZDZdr, ki v 1. odstavku določa, da direktor psihiatrične bolnišnice, če ugotovi, da je za odvrnitev ogrožanja zaradi vzrokov iz prvega odstavka 39. člena tega zakona nujno potrebno nadaljnje zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom, najmanj 14 dni pred potekom roka iz sklepa sodišča predlaga sodišču, da se zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom podaljša, določa pa tudi, da se v tem postopku smiselno uporabljajo določbe tega zakona o sprejemu na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča (2. odstavek tega zakonskega določila) in na podlagi 39. člen ZDZdr, ki ureja sprejem na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve, v 1. odstavku pa predpisuje zakonske predpostavke za izrek tovrstnega ukrepa, in sicer: če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje in zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; če je ogrožanje iz prve alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; in če navedenih vzrokov ogrožanja iz prve in druge alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

7.Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da je predmet te pritožbene obravnave le izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 29. 12. 2021. Sodišče prve stopnje je v točki 7. obrazložitve izpodbijanega sklepa zgolj (pravilno) pojasnilo, da je v postopku podaljšanja zadržanja izhajalo iz pravnomočnega sklepa z dne 23. 11. 2021, ki daje podlage za zaključek, da je zadržani ob sprejemu izpolnjeval vse zakonsko določene pogoje za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, določene v 1. odstavku 39. člena ZDZdr in v nadaljevanju te točke obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi povzelo bistvene dejanske ugotovitve in zaključke ter pravne zaključke, sprejete v sklepu z dne 23. 11. 2021 glede izpolnjevanja pogojev za zadržanje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice brez privolitve. Sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 11. 2021, ki je že prestal pritožbeni preizkus s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. II Cp 482/2021 z dne 3. 12. 2021 in s tem dnem tudi postal pravnomočen, tako ni predmet tokratne pritožbene obravnave, zato so za odločitev v tej pritožbeni zadevi pravno nepomembne vse obširne pritožbene navedbe pritožnika v pritožbi zoper izpodbijani sklep, s katerimi s ponavljanjem pritožbenih navedb iz pritožbe zoper sklep z dne 23. 11. 2021 in njihovo dopolnitvijo (z dodatnim navajanjem razlogov, zakaj brez svoje krivde pritožnik procesne kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni mogel pravočasno grajati že pred sodiščem prve stopnje v postopku izdaje sklepa z dne 23. 11. 2021 in z dodajanjem novega očitka, da je pravnomočni sklep z dne 23. 11. 2021 obremenjen tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP z utemeljitvijo, da sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da bi dopustitev novih navedb in izvedba dokaza glede predočitve mamine izjave pridržanemu o njegovi agresivni vožnji zavlekla reševanje spora) nedopustno ponovno izpodbija pravilnost in zakonitost pravnomočnega sklepa z dne 23. 11. 2021 in pravilnost dejanskih ugotovitev ter dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje v sklepu z dne 23. 11. 2021, zato se do teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo.

8.V zvezi z izpodbijanim sklepom in postopkom, ki je tekel po predlogu Psihiatrične bolnišnice Vojnik za podaljšanje zadržanja v nadzorovanem oddelku psihiatrične bolnišnice, pa pritožnik pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja konkretizirano, saj ne navaja, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka in s katerimi ravnanji naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo. Pritožbeno sodišče je zato v zvezi s tem pritožbenim razlogom opravilo le uradni preizkus izpodbijanega sklepa, ki pa procesnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni pokazal.

9.Sodišče prve stopnje je pri izdaji izpodbijanega sklepa, kot je to pojasnilo v točki 7. obrazložitve, povsem pravilno izhajalo iz pravnomočnega sklepa z dne 23. 11. 2021, s katerim je bilo ugotovljeno, da so bili ob sprejemu zadržanega na zdravljenje na varovani oddelek psihiatrične bolnišnice brez njegove privolitve izpolnjeni vsi z ZDZdr določeni pogoji in v nadaljevanju povsem pravilno ugotavljalo, ali so tudi v času odločanja o predlogu za podaljšanje zadržanja na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice ti pogoji, določeni v 39. členu ZDZdr, še vedno izpolnjeni, po izvedenem dokaznem postopku in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja pa je po oceni pritožbenega sodišča tudi povsem pravilno zaključilo, da so ti pogoji še vedno izpolnjeni.

10.Ker je sodišče prve stopnje v točki 9. obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi samo na podlagi anamnestičnih podatkov ugotovilo, da je konec novembra pri zadržanem prišlo do stabilizacije razpoloženja, da se je takrat njegovo razpoloženje približevalo srednji legi, da sta se v terapiji postopoma zniževala lorazepam in haloperidol, ostala terapija pa je ostala nespremenjena, da je bilo za 7. 12. 2021 navedeno, da je haloperidol dokončno ukinjen in je uveden aripiprazol, ostala terapija pa je nespremenjena, pa tudi da je bila sredi meseca za zadržanega predvidena premestitev na odprti oddelek bolnišnice, do česar pa ni prišlo spričo poslabšanja duševne motnje, pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, v katerih se sklicuje na anamnestične podatke, ki jih je dne 7. 12. 2021 v anamnezi zapisa C. C., dr. med., spec. psih. Ker je do ugotovljenega poslabšanja duševne motnje zadržanega po ugotovitvah sodišča prve stopnje v točkah 9. in 10. obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki so dokazno podprte, saj temeljijo tako na podlagi izpovedi kot priče zaslišane oddelčne psihiatrinje D. D. kot tudi mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke dr. B. B. (v nadaljevanju: sodna izvedenka), pritožbeno pa tudi niso izpodbijane oziroma jih pritožnik v pritožbi celo izrecno priznava, prišlo kasneje, to je po tem, ko so poskušali terapijo spremeniti tako, da bi jo lahko zadržani sprejemal tudi ambulantno, so v celoti neutemeljene tudi pritožbene navedbe pritožnika, da je na podlagi anamnestičnih podatkov, ki jih je zapisal dr. C. C. dne 7. 12. 2021, t.j. pred poslabšanjem duševne motnje zadržanega, zaključiti, da se je bolezensko stanje zadržanega izboljšalo do te mere, da zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice v času izdaje izpodbijanega sklepa ni več potrebno.

11.Četudi je pritrditi pritožniku, da tokrat zadržani ni samovoljno opustil terapije, da se je zdravstveno stanje pri njem poslabšalo šele po ukinitvi in zamenjavi terapije, da do poslabšanja ni prišlo zaradi ravnanja zadržanega, temveč zaradi spremembe terapije - načina zdravljenja, ki mu je bila predpisana in se jo je v celoti držal, pa navedena dejstva, ki jih je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, še ne omogočajo zaključka, za katerega se zavzema pritožnik v pritožbi, da zaradi spremembe terapije, ki je povzročila trenutno poslabšanje stanja zadržanega, ni potrebno podaljšanje pridržanja, temveč le sprememba terapije, ki se lahko izvaja tudi z drugimi oblikami pomoči, kot je z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ali z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo. Takšno mnenje pritožnika je namreč povsem laično in nima opore v izvedenih dokazih in v ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožnik je očitno povsem spregledal dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje v točkah od 9. do 11. obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki so dokazno podprti in temeljijo na izpovedi priče oddelčne psihiatrinje D. D. in mnenju sodne izvedenke, da akutno bolnišničnost zdravljenje še ni zaključeno, da zaradi zapletov pri uravnavanju terapije, ki pri zdravljenju niti niso nepričakovani, zdravljenje pri zadržanem (še) ni doseglo faze, ko se lahko terapija šteje za dokončno, da se zaradi odziva zadržanega na menjavo zdravil, terapija, ki bo obveljala kot vzdrževalna in kot taka primerna za jemanje v domačem okolju, uvaja počasi, postopoma, z opazovanjem odziva zadržanega na spremembe posameznih zdravil, da se terapija korigira praktično dnevno, da je potreben nadzor in da se tak postopek lahko varno izpelje le v bolnišnici, saj obstaja tveganja, če bi zadržani korekcijo terapije opravil sam v domačem okolju, ker se vsak pacient po svoje odzove na spreminjanje terapije, vprašljivo pa je tudi, ali bi bil zadržani sploh sposoben slediti pisnim navodilom glede nižanja in ukinjanja nekaterih zdravil ter višanja odmerkov drugih zdravil. Tako bolnišnična zdravnica kot sodna izvedenka sta opozorili tudi na tveganje pri zadržančevi motnji, ko se lahko ta prevesi v drug stadij, depresijo, kar je potrebno spremljati. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu da intenzivno zdravljenje zadržanega, za katerega je s sklepom z dne 23. 11. 2021 odločilo, da je nujno potrebno zaradi odvrnitve nevarnosti zase in druge, še vedno ni zaključeno in da bi odpust zadržanega pomenil tveganje za poslabšanje duševne motnje, četudi bi zadržani po navodilih zdravnikov poskušal dokončno terapijo vzpostaviti v domačem okolju, saj bi zaradi narave bolezni in učinkov zdravil lahko pri zadržanem prišlo bodisi do vnovičnega maničnega pomika bodisi do depresivne epizode. Zlasti v primeru dviga razpoloženja pa bi ob konfliktnih razmerjih z bratom in materjo, ki jih zadržani ni skrival, lahko nastopilo vnovično ogrožanje zdravja drugih ali svojega zdravja in življenja. Pri tem se je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča povsem pravilno oprlo tudi na strokovno mnenje sodne izvedenke, ki je pojasnila, da zadržani v strukturiranem okolju ob rednem jemanju terapije in avtoriteti osebja uspe obvladovati svoje ravnanje, realnost pa je motena, a različno glede na področja življenja in izpostavila, da je duševna motnja pri zadržanem trenutno še izjemno nestabilna in bi v domačem okolju že ob manjših frustracijah lahko prišlo do hudega ogrožanja zdravja sebe in drugih. To pa pomeni, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa še vedno podan prvi pogoj, t.j. pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr, za zadržanje osebe na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.

12.Sodišče prve stopnje je v točki 7. obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da je bil s pravnomočnim sklepom z dne 23. 11. 2021 pri zadržanemu ugotovljen obstoj duševne motnje, t.j. bipolarne motnje razpoloženja, ki je bila v času sprejema na zdravljenje in v času izdaje sklepa z dne 23. 11. 2021 v poslabšanju v smislu hipomanije oziroma manične epizode bolezni, pa tudi, da je vedenje zadržanega, ki ga je sodišče v sklepu z dne 23. 11. 2021 opredelilo kot ogrožanje lastnega življenja in življenja drugih ter hudo ogrožanje lastnega zdravja in zdravja drugih, posledica duševne motnje, pod vplivom katere ima zadržani hudo moteni presojo realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanja. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točkah od 9. do 11. obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jih pritožba konkretizirano niti ne izpodbija, so pa dokazno podprte, saj temeljijo na izpovedi priče oddelčne psihiatrinje D. D. in mnenju sodne izvedenke, da akutno bolnišničnost zdravljenje ugotovljene duševne motnje še vedno ni zaključeno, da je prišlo pri zadržanem zaradi spremembe terapije v mesecu decembru do poslabšanje njegove duševne motnje, do ponovnega in hudega poslabšanja psihičnega stanja, do dviga razpoloženja vsaj do hipomaničnega, da zadržani v strukturiranem okolju ob rednem jemanju terapije in avtoriteti osebja uspe obvladovati svoje ravnanje, realnost pa je (še vedno) motena, a različno glede na področja življenja1, je na mestu zaključek, da je tudi pogoj iz 2. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice še vedno izpolnjen.

13.Glede na vse te zgoraj predstavljene dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje v točki 12. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da spričo uspeha dosedanjega zdravljenja in stadija zdravljenja nadalje ostaja edini ustrezni način zdravljenja zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, da je tako še vedno izpolnjen tudi pogoj iz 3. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.

14.Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedi priče oddelčne psihiatrinje D. D. in na mnenju sodne izvedenke, da so oblike zdravljenja izven bolnišnice ob nestabilni remisiji neustrezne že iz razloga, ker je zadržani še v akutni fazi zdravljenja, ki zaradi varnosti zadržanega terja stalni nadzor in spremljanje učinkov zdravil nanj.

15.Pravilnosti takšnega zaključka sodišča prve stopnje pritožnik ne more izpodbiti s sklicevanjem na izpoved zadržanega in njegovo obljubo, da bo doma nadaljeval s terapijo, da bo zdravila doma jemal že zaradi tega, da mu ne bo treba biti v bolnici, s sklicevanjem na osebno svobodo in močno željo zadržanega po odhodu domov kot dovolj velikim razlogom, da bo tudi v domačem okolju nadaljeval s predpisano terapijo. Pravilno je sodišče prve stopnje takšno izpoved zadržanega ocenilo kot neprepričljivo, saj je še izpovedal, da ne vidi nobenih učinkov jemanja zdravil na svoje počutje, da se itak počuti zdravega, to pa je, kot je sam izpovedal, v preteklosti že tudi bil razlog, da je samovoljno opustil jemanje psihiatričnega zdravila. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je, ker zadržani ne prepozna svoje bolezni, odveč pričakovati, da bi bil ob takem stališču naklonjen jemanju psihofarmako terapije, saj je sam izpovedal, da bi zdravila jemal iz spoštovanja, da je odpuščen, čeprav dvomi, da delujejo. Takšno stališče tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na odklonilni odnos do jemanja zdravil, kar izhaja tudi iz izpovedbe bolnišnične psihiatrinje, da je zadržani pri zdravljenju pasiven in v bolnišnici sodeluje pri jemanju zdravil, ker ve, da mora, in ne zato, ker bi mislil, da je to zanj dobro, zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo, da zadržanemu ne gre zaupati, da bo v domačem okolju nadaljeval z zdravljenjem.

16.Podobno pa velja tudi za možnost zdravljenja na odprtem oddelku bolnišnice. Čeprav je zadržani poskušal prikazati, zlasti ko ga je o tem spraševal odvetnik, da bi se na odprtem oddelku zdravil in ne bi pobegnil, kar se navezuje na njegove grožnje ob incidentu, ko je razbil šipo v kadilnici, mu sodišče prve stopnje povsem pravilno ni verjelo glede na to, da je kazal močno željo po odhodu domov in na vprašanja sodišča in pooblaščenca ni zanikal tega, da je razmišljal o pobegu z odprtega oddelka, a je sodišču dejal, da ne ve, če bi pobegnil, ker obstaja možnost, da bi se moral vrniti nazaj, odvetniku pa, da je mislil o pobegu, če bi bil obupan in da se trenutno ne počuti obupanega. Iz navedenega res izhaja, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je zadržani ambivalenten in da obstaja realna možnost, da bi spričo močne želje po vrnitvi domov in stališča, da mu zdravljenje ne koristi, z odprtega oddelka samovoljno odšel. Takšne zaključke je sodišče prve stopnje povsem pravilno podkrepilo tudi s sklicevanjem na podatke, ki izhajajo iz zapisnika z dne 17. 8. 2018 v zadevi opr. št. Pr 97/2018, da je zadržani ob prejšnji hospitalizaciji nekaj dni po sprejemu poskušal odstraniti vijake z okna, da bi pobegnil, nakar je, kot izhaja iz izpovedbe izvedenke dr. B. B. z dne 23. 11. 2021, pobegnil iz terapevtskega izhoda.

17.Pritožnik sicer v pritožbi pravilno izpostavlja dejstvo, da je bila za zadržanega že predvidena premestitev na odprti oddelek, kot izhaja iz anamneze 7. 12. 2021, ki pa ni bila izvedena zaradi prehitre spremembe terapije, saj je do poslabšanja prišlo po tem datumu. Prav tako je pritožniku tudi pritrditi, da se je po 13. 12. 2021 pri zadržanem ponovno vzpostavila stara terapija in se je stanje izboljšalo. Navedeni dejstvi pa še ne omogočata zaključka, za katerega se zavzema pritožnik, da sedaj ni nobenega razloga, da se zadržanega premesti na odprti oddelek, saj je sodišče prve stopnje dokazno podprto, na podlagi izpovedi priče oddelčne psihiatrinje D. D. in mnenja sodne izvedenke v točkah 9. in 10. obrazložitve izpodbijanega sklepa še ugotovilo, kar pritožbeno tudi ni izpodbijano, da sta trenutno v terapiji tako star kot novejši antipsihotik, da je zaradi omenjenega poslabšanja stanja v terapiji bilo potrebno dvigniti odmerek antipsihotika, prav tako tudi odmerek pomirjevala lorazapana, da sedaj zadržanemu nižajo odmerek starejšega antipsihotika, v ponedeljek (27. 12. 2021) so mu pričeli uvajati novejši antipsihotik, s katerim bi tudi bil odpuščen v domače okolje, v načrtu pa je še ukinitev pomirjevala lorsilana, saj ima ta potencial odvisnosti, da akutno bolnišničnost zdravljenje še ni zaključeno, saj je ob urejanju medikamentozne terapije sedaj v fazi uvajanja novejših zdravil ter ukinjanja starejših antipsihotikov in tudi pomirjeval, pri čemer je potrebno dnevno spremljanje stanja zadržanega ter prilagajanje odmerkov zdravil, zlasti glede na predhodno poslabšanje ob nižanju zdravil, kar pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča kaže na to, da je edini ustrezni način zdravljenja v tem trenutku še vedno zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.

18.Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno zaključilo, da so še vedno izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 39. člena ZDZdr za sprejem (oziroma zadržanje) zadržanega v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice brez njegove privolitve, zato je pravilno na podlagi 1. odstavka 48. člena ZDZdr v zvezi z 2. odstavkom 70. člena ZDZdr izdalo ta izpodbijani sklep.

19.Pritožnik samega trajanja podaljšanja zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom pritožbeno izrecno niti ne izpodbija. Tudi potreben čas zdravljenja pa predstavlja dejansko okoliščino, za ugotovitev katere je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je tudi za ugotovitev tega dejstva sodišče izvedlo dokaz z izvedenko in v izpodbijanem sklepu v točki 13. obrazložitve svojo odločitev povsem pravilno utemeljilo z razlogi, ki jih je za takšno dolžino podaljšanega trajanja ukrepa zdravljenja (t.j. za čas v dobi enega meseca) navedla sodna izvedenka. Ker iz izvedenskega mnenja izvedenke, ki ga je sodišče prve stopnje tudi v tem delu korektno povzelo v isti točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, izhaja, da je zdravljenje v taki dobi potrebno, da bo zadržani dosegel bolj stabilno remisijo bolezni, je sodišče prve stopnje, tudi glede na potek dosedanjega zdravljenja, pravilno zaključilo, da je zdravljenje v taki dobi potrebno zaradi stabilizacije duševne motnje, nadalje pa tudi zaradi vzpostavitve dokončne psihofarmako terapije, ki se bo kot vzdrževalna terapija lahko jemala v domačem okolju, kar nenazadnje izhaja tudi iz izpovedi oddelčne psihiatrinje D. D., ki je menila, da je ob trenutni klinični sliki zdravljenje na oddelku potrebno še v dobi 4 do 6 tednov, pri čemer je opozorila, da je v okviru dosedanjega zdravljenja prišlo le do umiritve stanja, so pa pri zadržanem prisotne vsebinsko enake ideje kot ob sprejemu, pa tudi uvid v bolezen in zdravljenje sta nespremenjena. Sodišče prve stopnje je tako materialno pravno pravilno v skladu s 1. odstavkom 48. člena ZDZdr v zvezi z 2. odstavkom 70. člena ZDZdr določilo tudi trajanje podaljšanja zadržanja zadržanega v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, t.j. v trajanju najdlje do 1. 2. 2022, saj je pravilno ocenilo, da je taka doba zdravljenja potrebna.

20.Ob tem tudi pritožbeno sodišče, enako kot je to storilo tudi že sodišče prve stopnje, še poudarja, da lahko psihiatrična bolnišnica zadržano osebo odpusti tudi pred potekom roka iz sklepa sodišča, če ni več razlogov za zadržanje (1. odstavek 71. člena ZDZdr), odpust pred potekom roka pa lahko predlagajo tudi zadržana oseba, njen odvetnik, najbližja oseba in zakoniti zastopnik (2. odstavek 71. člena ZDZdr).

21.Ob obrazloženem se tako pokaže pritožba zadržanega po zastopniku zoper izpodbijani sklep za neutemeljeno. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (1. odstavek 366. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP in v zvezi z 42. členom ZNP-1 ter 1. odstavkom 30. člena ZDZdr), zato je pritožbo zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 1. odstavkom 30. člena ZDZdr).

22.Pritožnik je priglasil tudi stroške zastopanja pred sodiščem druge stopnje, o katerih pa pritožbeno sodišče v tem sklepu ni odločilo. O njih bo odločilo sodišče prve stopnje, ki tudi sicer v izpodbijanem sklepu ni odločalo o stroških, priglašenih v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar je posledica razlage, da stroški obveznega zastopanja v teh primerih, ne glede na uspeh, zmeraj bremenijo sredstva sodišča (51. člen ZDZdr).

-------------------------------

1Kot izhaja iz mnenja sodne izvedenke na naroku dne 29. 12. 2021 je tako npr. pri zadržanem hudo motena presoja oziroma ocena, da ni bolan, saj je objektivno bolan in ima dokazano kronično duševno motnjo, hudo motena pa je tudi njegova presoja načrtovanja odnosa z dekletom, ki jo je spoznal preko spleta in za katerega je, kot to izhaja tudi iz njegove izpovedi, zadržani pripravljen plačati tudi vizo v višini 2.200,00 EUR.