Jedro

Upoštevajoč vsebino predloga tožeče stranke za obnovo postopka, sodišče ugotavlja, da okoliščine, na katere tožeča stranka opira svoj predlog, predstavljajo njen dejanski in javni interes, saj tožeča stranka ne vstopa v upravni postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja zaradi varstva svoje koristi, ki bi temeljila na materialnem predpisu. Noben od predpisov namreč tožeči stranki na podlagi sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju za upravljanje zbiralnega mesta ne priznava pravic ali pravnih koristi, vezanih na njen zatrjevani pravni položaj, ki je v povezavi s postopkom izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, in tako tudi iz same vsebine katerega od predpisov ne izhaja, da je udeležba tožeče stranke v obravnavanem postopku potrebna za to, da z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovani položaj.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog družbe A. d.o.o., v tem upravnem sporu tožeče stranke, za obnovo postopka, končanega z okoljevarstvenim dovoljenjem navedene agencije, št. 35472-183/2014-8 z dne 29. 5. 2015 (točka 1 izreka), zavrgla zahtevo za vročitev okoljevarstvenega dovoljenja, št. 35472-183/2014-8 z dne 29. 5. 2015 (točka 2 izreka) ter zavrnila zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov obnove postopka, končanega z zgoraj navedenim dovoljenjem agencije (točka 3 izreka).

2. Prvostopenjski upravni organ je v obrazložitev svoje odločitve navedel, da je B., B.B. s. p. (v nadaljevanju B.) 29. 5. 2015 izdal okoljevarstveno dovoljenje št. 35472-183/2014-8. Tožeča stranka je 10. 7. 2015 podala predlog za obnovo tega postopka (in zahtevo za vročitev odločbe) z utemeljitvijo, da je tožeča stranka, v skladu s Pogodbo o poslovnem sodelovanju za upravljanje zbiralnega mesta (v nadaljevanju Pogodba), sklenjeno 4. 7. 2012 med tožečo stranko, družbo C. d.o.o. in B., nosilec skupnega načrta ravnanja z izrabljenimi vozili, B. pa je zbiralec, ki upravlja zbiralno mesto. Z izdanim okoljevarstvenim dovoljenjem, na podlagi česar je bil B. tudi vpisan v evidenco zbiralcev, se slednjemu dovoljuje obdelava - predelava odpadkov, torej gre za obrat za razstavljanje, ki je hkrati zbiralno mesto skupnega načrta, kar je po prepričanju tožeče stranke nesprejemljivo in nezdružljivo ter v nasprotju z Uredbo o izrabljenih vozilih. V skladu s Prilogo 2 Uredbe o izrabljenih vozilih se na zbiralnih mestih, ki so vključena v skupni načrt, izrabljena vozila ne smejo obdelovati, še posebej se ne smejo osuševati ali razstavljati. Iz tega razloga je izdano okoljevarstveno dovoljenje nedvomno poseglo v pravni položaj tožeče stranke, ker je položaj zbiralca v skupnem načrtu nezdružljiv s položajem obrata za razstavljanje po 37. členu Uredbe o izrabljenih vozilih. Tako B. na zbiralnem mestu prevzetih izrabljenih vozil ne bo oddajal obratu za razstavljanje C., kot se je zavezal z navedeno pogodbo, temveč jih bo zbiral za potrebe svojega obrata za razstavljanje, kar dejansko pomeni, da za skupni načrt ne bo več izvajal nalog zbiralnega mesta. Vse to vpliva na pravni položaj tožeče stranke, ki mora zagotavljati sistem zbiralnih mest tako, da je zbiralno mesto za zadnjega imetnika dosegljivo v razdalji največ 50 km. Izdano okoljevarstveno dovoljenje tako bistveno vpliva na izvajanje navedene pogodbe. Glede na to je nedvomno podan obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj tožeči stranki ni bila dana možnost, da sodeluje v postopku, v katerem je bilo B. izdano okoljevarstveno dovoljenje.

3. Prvostopenjski upravni organ ugotavlja kot neizkazano zatrjevanje tožeče stranke v predlogu za obnovo postopka, da je bil B. na podlagi okoljevarstvenega dovoljenja vpisan v evidenco zbiralcev, saj to ne drži. Ker so te trditve tožeče stranke neutemeljene in neresnične, tožeča stranka v predlogu ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v postopku. Tudi navedbe tožeče stranke, da bi morala sodelovati v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, ker je bila med strankami sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju za upravljanje zbiralnega mesta, ne izkazuje pravnega interesa tožeče stranke, ampak njen dejanski interes. Ker tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v postopku izdaje predmetnega okoljevarstvenega dovoljenja kot stranski udeleženec, predloga za obnovo ni podala upravičena oseba, zato je prvostopenjski upravni organ predmetni predlog za obnovo postopka zavrgel. Iz tega razloga je bilo treba zavreči tudi zahtevo tožeče stranke za vročitev okoljevarstvenega dovoljenja.

4. Tožeča stranka je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), pri tem pa zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (točka 2 izreka).

5. Drugostopenjski upravni organ je svojo odločitev utemeljil s tem, da tožeča stranka s podanim predlogom za obnovo postopka v predmetni zadevi izdaje okoljevarstvenega dovoljenja ni izkazala pravnega, ampak zgolj dejanski interes. Nadalje pojasnjuje, da lahko oseba vstopi v postopek kot stranska udeleženka zaradi varstva svojih pravnih koristi, pri čemer je korist pravna, če je oprta na zakon ali drug zakoniti predpis. Povezavo med stranskim udeležencem in „tujo“ upravno zadevo vzpostavlja le materialni (in ne formalni) predpis. Pritožbeni organ ugotavlja, da se prvostopenjski upravni organ dejansko ni opredelil glede navedbe tožeče stranke o nezdružljivosti strankine pridobitve obrata za razstavljanje s predhodno že pridobljenim položajem zbiralca v okviru skupnega načrta, vendar po stališču pritožbenega organa to pri odločanju ni ključno. Po stališču pritožbenega organa gre pri vprašanju o združljivosti ali nezdružljivosti položaja obrata za razstavljanje s predhodno že pridobljenim položajem zbiralca v okviru skupnega načrta za vprašanje varstva javne koristi. Iz ustaljene sodne prakse pa izhaja, da oseba vstopa v postopek ne more zahtevati zaradi varstva javne koristi, razen če ji posebni predpis tega položaja izrecno ne priznava. V konkretnem primeru ni nobenega predpisa, ki bi tožeči stranki tak položaj priznal. Z izdanim okoljevarstvenim dovoljenjem se posega v interes tožeče stranke, saj ji bo s tem otežkočeno izpolnjevanje zadolžitev kot nosilcu skupnega načrta ravnanja z izrabljenimi vozili, vendar pa slednje ne predstavlja pravnega, pač pa dejanski interes, ki ne zadostuje za priznanje položaja stranskega udeleženca. Tega ne omogoča niti navedena pogodba o poslovnem sodelovanju, ker ne gre za predpis, ampak sporazum med strankami. Iz tega razloga je po stališču drugostopenjskega upravnega organa pravilna tudi izpodbijana odločitev v delu zavrženja zahteve za vročitev okoljevarstvenega dovoljenja. Sicer pa drugostopenjski upravni organ tudi ugotavlja, da je bila zahteva za vročitev odločbe prepozna, saj bi lahko tožeča stranka zahtevala vročitev le v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, to je do 17. 6. 2015, tožeča stranka pa jo je podala 10. 7. 2015, torej po preteku roka.

6. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo iz razlogov bistvene kršitve določb upravnega postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Po stališču tožeče stranke je v konkretnem primeru bistveno dejstvo, da je tožeča stranka nosilec skupnega načrta za ravnanje z izrabljenimi vozili, v katerega je vključen B., ki je pridobil okoljevarstveno dovoljenje, s tem pa je postal tudi samostojni obrat za razstavljanje iz petega odstavka 37. člena Uredbe o izrabljenih vozilih in tako zbiralno mesto za svoj obrat. Tak položaj je nezdružljiv z določbami Uredbe o izrabljenih vozilih iz treh razlogov, navedenih v nadaljevanju. Najprej mora zbiralec kot zbiralno mesto skupnega načrta A. v skladu z določbo četrtega odstavka 15. člena Uredbe o izrabljenih vozilih izrabljena vozila, prevzeta na zbiralnem mestu, oddati obratu za razstavljanje iz načrta ali skupnega načrta. Nadalje lahko zbiralec v skladu s tretjim odstavkom 35. člena Uredbe o izrabljenih vozilih prevzema izrabljena vozila zgolj v okviru enega načrta ali skupnega načrta. Končno pa se v skladu s Prilogo 2 Uredbe o izrabljenih vozilih na zbiralnih mestih, ki so vključena v skupni načrt, izrabljena vozila ne smejo obdelovati, še posebej se ne smejo osuševati ali razstavljati. Vse navedeno po stališču tožeče stranke jasno dokazuje, da gre za nezdružljivost položaja samostojnega obrata za razstavljanje, ki ni vključen v skupni načrt, in zbiralnega mesta v okviru skupnega načrta A., v okviru katerega je B. vpisan v evidenco zbiralca izrabljenih vozil. 7. Nadalje tožeča stranka navaja, da je kot nosilec skupnega načrta dolžna zagotavljati sistem zbiralnih mest tako, da je zbiralno mesto za zadnjega imetnika vozila dosegljivo v razdalji največ 50 km od njegovega stalnega bivališča. Izdano okoljevarstveno dovoljenje, glede katerega je tožeča stranka predlagala obnovo postopka, tako bistveno vpliva na njen položaj nosilca skupnega načrta, saj lahko z izločitvijo B. iz mreže zbiralnih mest pride do situacije, da tožeča stranke ne izpolnjuje več pogojev za upravljanje skupnega načrta, kar pa je edina dejavnost tožeče stranke. Vsak zbiralec v mreži zbiralcev je odločilno pomemben za izpolnjevanje pogojev iz Uredbe o izrabljenih vozilih glede zagotavljanja mreže prevzemnih mest, saj je mreža zbiralnih mest izdelana tako, da je zagotovljeno prevzemno mesto za vsakega imetnika izrabljenega vozila v razdalji največ 50 km od njegovega stalnega prebivališča. 8. Po prepričanju tožeče stranke je bilo s tem, ko sta oba upravna organa spregledala opisano nezdružljivost položajev, poseženo ne samo v dejanski interes tožeče stranke, ampak tudi v njen pravni položaj in njen pravni interes, saj s tem, ko je B. pridobil položaj samostojnega obrata za razstavljanje, ki ni vključen v skupni načrt A., in je s tem postal zbiralno mesto za svoj obrat, v skladu z določili Uredbe o izrabljenih vozilih ne more biti več zbiralno mesto za skupni načrt A., katerega nosilec je tožeča stranka. Navedeno pa nedvomno posega v pravne koristi tožeče stranke, njen pravni položaj in njen pravni interes. Neizpolnjevanje predpisanih pogojev za tožečo stranko pomeni izgubo pravnega položaja nosilca skupnega načrta in s tem nezmožnost opravljanja edine registrirane dejavnosti. Prav Uredba o izrabljenih vozilih, ki določa pogoje za opravljanje dejavnosti oziroma naloge nosilca skupnega načrta, je tista, ki povezuje pravno korist tožeče stranke s „tujo“ pravno zadevo, torej postopkom izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. Upravno sodišče se je že izreklo, da povezavo vzpostavlja materialni predpis, pri čemer ni potrebno, da gre za izrecno določbo, temveč lahko iz njegove vsebine izhaja, da je udeležba stranskega udeleženca v konkretnem primeru potrebna zato, da se prepreči poseg v njegov pravno varovani položaj (sodba U I 878/2010). V konkretnem primeru ne gre zgolj za kršitev pogodbenih obveznosti s strani B., temveč gre iz zgoraj opisanih razlogov tudi za neposreden poseg v pravni položaj tožeče stranke, ki ga je pridobila z odločbo z dne 23. 4. 2012. 9. Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov predmetnega upravnega postopka.

10. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski upravni organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

13. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega upravnega organa o zavrženju predloga tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z izdajo okoljevarstvenega dovoljenja tega organa, št. 35472-183/2014-8 z dne 29. 5. 2015, s katerim je bila B. dovoljena obdelava - predelava odpadkov na obratu za razstavljanje izrabljenih vozil na naslovu ..., Benedikt. 14. Sodišče kot nesporno ugotavlja, da tožeča stranka uveljavlja obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP, ki določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Zakon določa tudi obseg preizkusa pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da se dovoli obnova postopka, in posledice neizpolnitve teh pogojev. V prvem odstavku 267. člena ZUP je določeno, da mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, ko prejme predlog, preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. V drugem odstavku 267. člena ZUP je določeno, da pristojni organ zavrže predlog s svojim sklepom, če ti pogoji niso izpolnjeni. V skladu z 265. členom ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka okoliščine, na katere opira predlog, verjetno izkazati.

15. Kot ključno se v predmetnem upravnem sporu (in predhodno v upravnem postopku) zastavlja vprašanje, ali ima tožeča stranka v postopku izdaje navedenega okoljevarstvenega dovoljenja vlogo stranskega udeleženca. V skladu s prvim odstavkom 43. člena ZUP se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). V drugem odstavku tega člena je določeno, da je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Na podlagi četrtega odstavka 43. člena mora oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes.

16. Glede na navedeno zakonsko ureditev pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za to, da lahko stranski udeleženec vstopi v postopek, sodišče izpostavlja, da lahko pravico do udeležbe v postopku uspešno uveljavlja le oseba, ki zatrjuje in izkaže, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje osebne koristi, ki temelji na materialnem predpisu. Ta je namreč tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. Obstoj takega pravnega interesa je torej pogoj za priznanje statusa stranskega udeleženca. Pogoj je izpolnjen, če kateri od predpisov osebi, ki se za ta status poteguje, tak status v konkretnem postopku izrecno priznava, kot tudi v primeru, če iz vsebine predpisa izhaja, da je njena udeležba v obravnavanem postopku potrebna za to, da z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovani položaj. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije lahko stranski udeleženec v postopkih varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. Tako stališče je skladno tudi s stališčem Ustavnega sodišča, ki je v odločbi, št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011, navedlo, da stranski udeleženci v upravnih postopkih niso stranke in nimajo enakega procesnega položaja kot stranke. V teh postopkih imajo po določbah ZUP enake procesne pravice in dolžnosti kot stranka, vendar pa jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi, torej omejeno. Navedlo je še, da pri pravnem interesu oziroma pravni koristi stranskega udeleženca ne gre za splošno (javno) korist in da v upravnem postopku tudi ni mogoče uveljavljati dejanskega interesa.

17. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije in izpodbijanega sklepa, je tožeča stranka podala predlog za obnovo navedenega postopka z dopisom z dne 9. 7. 2015, v katerem je navedla, da gre v zadevi okoljevarstvenega dovoljenja za obrat za razstavljanje, ki je v skladu s pogodbo o poslovnem sodelovanju za upravljanje zbiralnega mesta hkrati zbiralno mesto skupnega načrta A., kar je po prepričanju tožeče stranke nesprejemljivo ter nezdružljivo in v nasprotju z Uredbo o izrabljenih vozilih. Tožeča stranka je svoj pravni interes utemeljila s tem, da ima B. s tožečo stranko sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju za upravljanje zbiralnega mesta z dne 4. 7. 2012, po kateri je za skupni načrt A. zavezan upravljati zbiralno mesto na navedenem naslovu in za skupni načrt na tej lokaciji zbirati izrabljena vozila, zato je izdano okoljevarstveno dovoljenje nedvomno poseglo v pravni položaj predlagatelja (tožeče stranke). Iz pogodbe izhaja, tako pa določa tudi Uredba o izrabljenih vozilih, da je položaj zbiralca oziroma zbiralnega mesta v skupnem načrtu nezdružljiv s položajem obrata za razstavljanje po 37. členu Uredbe o izrabljenih vozilih. Skladno z navedenim členom Uredbe o izrabljenih vozilih je namreč B. na podlagi določil same uredbe postal zbiralno mesto za svoj obrat za razstavljanje, kar je nezdružljivo z njenim položajem zbiralca za skupni načrt A.. B. tako za skupni načrt ne bo več izvajal nalog zbiralnega mesta, na tem mestu pa bo tudi osuševal, razstavljal in odstranjeval sestavne dele izrabljenih vozil, pri čemer se je z navedeno pogodbo izrecno zavezal, da teh dejanj ne bo izvajal, temveč bo izrabljena vozila samo zbiral in jih nato predajal obratu za razstavljanje C.. Navedeno pa nedvomno vpliva in posega v pravni položaj predlagatelja tudi iz razloga, ker mora zagotavljati sistem zbiralnih mest tako, da je zbiralno mesto za zadnjega imetnika dosegljivo v razdalji največ 50 km. Tako izdano okoljevarstveno dovoljenje bistveno vpliva na izvajanje navedene pogodbe.

18. Upoštevajoč vsebino predloga tožeče stranke za obnovo postopka, sodišče ugotavlja, da okoliščine, na katere tožeča stranka opira svoj predlog, predstavljajo njen dejanski in javni interes, saj tožeča stranka ne vstopa v upravni postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja zaradi varstva svoje koristi, ki bi temeljila na materialnem predpisu. Noben od predpisov namreč tožeči stranki na podlagi sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju za upravljanje zbiralnega mesta ne priznava pravic ali pravnih koristi, vezanih na njen zatrjevani pravni položaj, ki je v povezavi s postopkom izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, in tako tudi iz same vsebine katerega od predpisov ne izhaja, da je udeležba tožeče stranke v obravnavanem postopku potrebna za to, da z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovani položaj. Pravni interes v smislu 43. člena ZUP ne more predstavljati varstvo koristi tožeče stranke, ki izhaja iz sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju za upravljanje zbiralnega mesta, katere ena stranka je tožeča stranka, in izvrševanje katere je lahko zaradi izdanega okoljevarstvenega dovoljenja ogroženo. Takšen sklep velja tudi glede tožbene navedbe, ki se nanaša na zahtevo po zagotavljanju zbiralnega mesta za zadnjega imetnika vozila, ki mora biti dosegljivo v razdalji največ 50 km od njegovega stalnega bivališča. Pri tem je izpostaviti, da tožeča stranka s tem uveljavlja varovanje javne koristi, čeprav lahko kot stranski udeleženec varuje le svoje pravice in pravne koristi.

19. Glede na navedeno sodišče ne sledi tožbenim ugovorom, ki se nanašajo na vsebino Uredbe o izrabljenih vozilih kot podlago za sklep o nujnosti vključitve tožeče stranke v postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. Nobeno od zatrjevanih določil Uredbe o izrabljenih vozilih (četrti odstavek 15. člena, tretji odstavek 35. člena in Priloga 2) niti izrecno niti po vsebini ne določa takšnega posega v pravice in pravne koristi tožeče stranke, da bi bil utemeljen sklep o obstoju predpisa, ki bi po vsebini določal nujnost vključitve tožeče stranke v ta postopek zaradi varovanje svojih pravic in pravne koristi. V konkretni zadevi obstaja le en skupni načrt, zato niso utemeljeni tožbeni ugovori, ki po zatrjevanju tožeče stranke izhajajo iz tretjega odstavka 35. člena Uredbe o izrabljenih vozilih, ki določa, da lahko zbiralec prevzema izrabljena vozila zgolj v okviru enega načrta ali enega skupnega načrta. Tožbena navajanja, ki se nanašajo na četrti odstavek 15. člena Uredbe o izrabljenih vozilih, ki določa, da je treba izrabljena vozila, prevzeta na zbiralnem mestu, oddati obratu za razstavljanje iz načrta oziroma skupnega načrta, in točke 1.1.2 Priloge 2 Uredbe o izrabljenih vozilih, ki med drugim določa, da se na zbiralnih mestih izrabljena vozila ne smejo obdelovati, še posebej se ne smejo osuševati in razstavljati, pa predstavljajo bodoče negotovo dejstvo in bo lahko tožeča stranka v bodočnosti, če bo do takšne kršitve obveznosti, ki so pogodbeno določene, prišlo, uveljavljala zaščito svojih pravic v ustreznih pravnih postopkih. Tako po presoji sodišča tudi navedeni določili Uredbe o izrabljenih vozilih in Priloge 2 kot sestavnega dela te uredbe, ne predstavljata takšne vsebine predpisa, ki bi za zaščito pravnega interesa utemeljevali vstop tožeče stranke v postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, izdanega B..

20. Glede na povedano sodišče pritrjuje presoji tožene stranke, da je bilo treba zaradi neizkazanega obstoja uveljavljanega (in tudi katerega drugega) obnovitvenega razloga (prvi odstavek 267. člena ZUP) predlog tožeče stranke za obnovo postopka na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavreči. 21. Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijanega akta tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

22. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.