Jedro

Relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah predstavlja poleg določb nacionalnega prava, tudi sodba SEU C-287/22, na katero sta se sklicevala tožnika. S sodbo C-287/22 je SEU razložilo člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah. Države članice pa morajo po načelu skladne razlage nacionalno pravo razlagati in uporabljati v skladu s cilji in zahtevami prava EU. Razlage direktiv, ki so sprejete v obliki sodb SEU, so zavezujoči, precedenčni in neposredni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah. Tako je že v 56. točki citirane odločbe SEU opozorjeno, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. To, kot je dodalo SEU v 57. točki vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.

Osnovni pogoj za začasno zavarovanje, ne le po določbah ZIZ (glej 270. in 272. člen), ampak tudi upoštevajoč zgoraj citirano odločbo SEU (glej 59. točko) je to, da upnik s stopnjo verjetnosti izkaže, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Kot pravilno opozarja toženka, mora upnik že v predlogu ponuditi procesno gradivo (dejstva in dokaze), na podlagi katerega izkazuje izpolnjenost vseh zahtevanih zakonskih pogojev, torej tudi pogoja, da terjatev verjetno obstoji.

V tej pravdi tožnika uveljavljata tako nedenarni kot denarni zahtevek, pri tem pa ni jasno, na zavarovanje katere terjatve (ali obeh) se predlagana začasna odredba nanaša. O tem bi lahko sodišče zgolj ugibalo. Glede na to, da za izdajo začasne odredbe zadostuje nižji dokazni standard, za postopek zavarovanja z začasno odredbo pa velja načelo hitrosti, tudi ni mogoče kar domnevati, da upnik v dokaz verjetnega obstoja terjatve predlaga vse, kar je predlagal v tožbi. Tožnika bi morala zato v predlogu navesti vsaj to, katero terjatev želita zavarovati oziroma ali želita zavarovati obe, na katere svoje trditve iz tožbe (ali druge vloge) se sklicujeta in katere dokaze v zvezi s tem predlagata.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnika sta v tej zadevi po vložitvi tožbe (in njeni spremembi) vložila predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje ga je z izpodbijanim sklepom v celoti zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev se tožnika pritožujeta. Sodišču očitata kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev pravice iz 14. in 22. čl. Ustave, ker se do zatrjevanih dejstev in dokazov glede verjetnosti, da je zahtevek tožnikov utemeljen, ni opredelilo. V nadaljevanju navajata, da je sodišče izvotlilo razlago prava Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki v danem primeru predstavlja formalni pravni vir. Izpostavljata stališča, ki jih je SEU zavzelo v sodbi C-287/22. Razlage prava kot izhaja iz te sodbe, ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na pogoje za izdajo začasne odredbe po slovenski pravni ureditvi. Opozarjata na konkretna dejstva, ki so v okoliščinah tega primera pomembna za uporabo prava EU in za izdajo začasne odredbe. Predpostavka reverzibilnosti je izpolnjena, kar obrazložita. Glede na razlago prava EU, kot izhaja iz že citirane sodbe SEU, ne vidita nobenega logičnega in utemeljenega razloga za izkazovanje znatnega vpliva odplačevanja kredita na njun finančni položaj in na zmožnost plačila stroškov povezanih s spremembami tožbe in eventuelno vložitvijo nove tožbe. Menita, da so izkazane vse relevantne okoliščine za predlagano začasno odredbo, ki jih povzemata. Priglašata pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da je nujna sestavina predloga za zavarovanje tudi procesno gradivo (dejstva in dokazi), na podlagi katerih upnik izkazuje verjeten obstoj terjatve. Tej zahtevi tožnika nista zadostila, saj v predlogu o obstoju terjatve ni nobenih navedb, kot dokaz pa predlagata le sodbo SEU ter "sodno oceno". V nadaljevanju iz previdnosti izpostavlja, da verjetnost obstoja terjatve ni podana in opozarja na svoje trditve in dokaze. Glede izpolnjenosti ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in posledično tudi odločitvi. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbi je treba pritrditi, da relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah predstavlja poleg določb nacionalnega prava, tudi sodba SEU C-287/22, na katero sta se sklicevala tožnika. S sodbo C-287/22 je SEU razložilo člen 6 (1) in člen 7 (1) Direktive 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah. Države članice pa morajo po načelu skladne razlage nacionalno pravo razlagati in uporabljati v skladu s cilji in zahtevami prava EU. Razlage direktiv, ki so sprejete v obliki sodb SEU, so zavezujoči, precedenčni in neposredni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah. Tako je že v 56. tč. citirane odločbe SEU opozorjeno, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. To, kot je dodalo SEU v 57. tč. vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.

6. Vendar pa pritožnika spregledata, da je osnovni pogoj za začasno zavarovanje, ne le po določbah ZIZ (glej 270. in 272. čl.), ampak tudi upoštevajoč zgoraj citirano odločbo SEU (glej 59. tč.) to, da upnik s stopnjo verjetnosti izkaže, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Kot pravilno opozarja toženka, mora upnik že v predlogu ponuditi procesno gradivo (dejstva in dokaze), na podlagi katerega izkazuje izpolnjenost vseh zahtevanih zakonskih pogojev, torej tudi pogoja, da terjatev verjetno obstoji.

7. Tožnika v predlogu o verjetnosti obstoja terjatve nista ponudila ne trditev ne dokazov. Ne sklicujeta se niti na predhodno dane trditve (in dokaze) v tožbi, kar sodna praksa (čeprav gre pri postopku za izdajo začasne odredbe, tudi če teče v okviru pravde, za samostojen postopek) sicer dopušča. Sodišče bi, če bi kljub temu ugotavljalo verjetnost obstoja terjatve, kršilo razpravno načelo iz 7. in 212. čl. ZPP. Na prvi pogled se zdi zahteva, da mora predlog za izdajo začasne odredbe, ki je vložen v teku pravde, vsebovati tudi trditve in dokaze glede verjetnosti obstoja terjatve, pretirana in formalistična. A le na prvi pogled, saj že konkreten primer pokaže, da je temu ni tako. V tej pravdi namreč tožnika uveljavljata tako nedenarni kot denarni zahtevek, pri tem pa ni jasno, na zavarovanje katere terjatve (ali obeh) se predlagana začasna odredba nanaša. O tem bi lahko sodišče zgolj ugibalo. Glede na to, da za izdajo začasne odredbe zadostuje nižji dokazni standard, za postopek zavarovanja z začasno odredbo pa velja načelo hitrosti, tudi ni mogoče kar domnevati, da upnik v dokaz verjetnega obstoja terjatve predlaga vse, kar je predlagal v tožbi. Tožnika bi morala zato v predlogu navesti vsaj to, katero terjatev želita zavarovati oziroma ali želita zavarovati obe, na katere svoje trditve iz tožbe (ali druge vloge) se sklicujeta in katere dokaze v zvezi s tem predlagata.

8. Predlog za izdajo začasne odredbe, ki tega ne vsebuje, je zato nesklepčen in ga je sodišče prve stopnje, čeprav je to storilo iz drugih razlogov, pravilno zavrnilo. Pritožba je zato neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 1. tč. 365. člena ZPP sklep potrdilo.

9. Ker je odločitev pravilna že iz navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do pritožbenih očitkov tožnikov in ostalih navedb toženke iz odgovora na pritožbo ne opredeljuje, ker to ni potrebno (1. odst. 360. čl. ZPP).

10. Stroški postopka s predlogom za izdajo začasne odredbe so del pravdnih stroškov. O njih bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku.

2Glej na primer sklepe VSL I Cpg 1409/2011, VSL IV Ip 1007/2021, VSL I Cp 1902/2022 in VSC I Cp 276/2023.

Zveza:

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 6/1, 7, 7/1

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 270, 272

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.