Jedro

Toženka je ugovarjala, da poškodbe na tožnikovem vozilu niso nastale v zatrjevanem škodnem dogodku. Omenjeni ugovor toženke vsebinsko pomeni ugovor nenastale pravice. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da ima zavarovalnica tudi zoper tožnika kot oškodovanca, ki sicer ni stranka pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, vendar pa vstopi v zavarovalno razmerje v trenutku nastanka zavarovalnega primera, ugovor, da je njena odgovornost izključena oziroma da zavarovalni primer ni nastal (ugovor nenastale pravice). V omenjeni sodni praksi je šlo za primere t.i. prirejenih prometnih nesreč, ko zavarovalni primer ni nastal, ker prometna nesreča ni bila neodvisna od volje pogodbenikov (prvi odstavek 922. člena OZ). V določilu 944. člena OZ je določeno, da je odgovornost zavarovalnice izključena, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec (tožnik) povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro. Utemeljenost ugovora nenastale pravice mora torej temeljiti na ugotovitvi o upravičenčevi (tožnikovi) namerni povzročitvi zavarovalnega primera ali povzročitvi s prevaro. Dokazno breme te ugotovitve nosi zavarovalnica (toženka).

Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju dokazne ocene izpovedi obeh udeležencev prometne nesreče in zaključku, da sta neživljenjski in nelogični, prezrlo ugotovitve izvedencev in izpovedi obeh udeležencev ni primerjalo in presojalo skupaj z njimi oziroma celovito (kršitev pravila iz 8. člena ZPP), določeni dejanski zaključki pa so z ugotovitvami izvedencev tudi nasprotni ali pa te niso pravilno povzete (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj toženka plača tožniku odškodnino v znesku 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2015 dalje.

2. Tožnik je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse v zakonu opredeljene pritožbene razloge. Uvodoma navaja, da iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za promet in raziskave prometnih nezgod dr. A. A. izhaja, da se je glede na izračun dinamike prometne nezgode ta lahko zgodila na način, kot jo opisujeta tožnik in povzročitelj prometne nezgode. Iz izjav obeh udeležencev glede hitrosti vožnje vozil pred nezgodo, ob upoštevanju dejanskih fizičnih razmer situacije, lokacije prometne nezgode in izračuna dinamike prometne nezgode izhaja, da je tožnik zaradi ovirane preglednosti lahko opazil voznika traktorja B. B. šele, ko je bil traktor oddaljen osem metrov od začetka kamnite ograje mostu. Iz mnenja še izhaja, da sta oba voznika, če naj bi bila končna lega vozila po nezgodi takšna, kot jo opisuje tožnik, reagirala na nevarnost, ko sta bila na oddaljenosti 33 metrov drug od drugega. Prav tako iz mnenja izhaja, da je imel tožnik na mostu prednost pred voznikom traktorja in da bi poškodbe njegovega vozila lahko nastale kot posledica bočnega drsenja ob kamniti zid in trka s traktorjem. Toženka navedenega izvedenskega mnenja ni izpodbijala, sodišče pa ga v obrazložitvi in odločitvi ni upoštevalo, kljub temu, da ga je sprejelo strokovno in pravilno. Meni, da je vprašanje le še, ali so nastale poškodbe v obsegu, kot jih je zatrjeval tožnik. Izvedenec C. C. je v svojem izvedenskem mnenju zapisal, da bi v opisanem poteku nezgode, zaradi drsenja vozila ob rob kamnite ograje, načeloma lahko prišlo do poškodb desnega boka vozila. Hkrati je navedel, da za bolj natančno analizo možnosti nastanka poškodb na opisan način nima na razpolago barvnih fotografij teh poškodb in cenilnega zapisnika. Izvedenec je še zapisal, da je cenilec toženke gotovo natančno fotografiral te poškodbe in jih natančno opisal v zapisniku, vendar je toženka v spis predložila samo črno belo fotokopijo strokovne analize, v kateri so črno bele fotokopije fotografij, ki niso dovolj razločne in ne zadostujejo za natančno analizo. Sodišče bi pri svoji odločitvi moralo upoštevati dejstvo, da tožena stranka v spis ni predložila zapisnika o poškodbi vozila in barvnih fotografij poškodb vozila, čeprav je z vsemi listinami razpolagala, na kar je opozoril navedeni izvedenec C. C. Omenjeni izvedenec je podal zaključek, da na podlagi dostopnih informacij dopušča možnost, da je ob trčenju z betonsko ograjo prišlo do poškodb desnega bočnega dela vozila, vendar ne zadnjega desnega blatnika (te poškodbe niso mogle nastati). Meni, da so neutemeljeni očitki sodišča tožniku, da je svoje trditve, ki jih v pritožbi povzema, prilagajal tekom postopka. Meni še, da je mnenje izvedenca C. C. nepopolno, ker ni upošteval trditve tožnika, o premiku znaka v levo. Že zato bi bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, da se mnenje dopolni. Meni še, da bi k razjasnitvi dejanskega stanja pripomogel ogled na samem kraju in zaslišanje priče D. D., ki si je ogledal vozilo po nesreči. Navajanja sodišča, zakaj dvomi v zatrjevani nastanek škodnega dogodka, so irelevantna. Sodišče je sprejelo obe prej navedeni izvedenski mnenji ter jima sledilo, zato je popolnoma nelogično in nejasno, da jih je pri svoji odločitvi popolnoma prezrlo in se do njih niti ni opredelilo. Čeprav ni bil opravljen ogled kraja s strani policije, sta oba angažirana izvedenca že na podlagi poškodb, ki so bile ugotovljene na vozilu tožnika, zaključila, da je glavnina poškodb lahko nastala v škodnem dogodku. Sodišče zato ne more odreči verodostojnosti tožniku glede ključnih okoliščin primera. Okoliščina, da je tožnik želel narediti simulacijo škodnega dogodka dokazuje ravno nasprotno od ugotovljenega, sodišče pa mu očita, da je to nenavadno. Udeleženca prometne nesreče sta izpolnila Evropsko poročilo, fotografije pa niso bile napravljene glede na to, da med udeležencema ni bilo dvoma, kdo je zakrivil kritično situacijo. Ker je bil zavarovanec toženke izključno kriv za nastale poškodbe, tudi ni nenavadno, da ni bral, kaj je podpisal. Da se je nesreča zgodila na zatrjevan način, je potrdil tudi zavarovanec tožene stranke, ko je bil zaslišan, sodišče pa ni obrazložilo, kakšen interes ima za izid pravde, da bi izpovedoval neresnično, glede na to, da mu sodišče ne verjame, ko zapiše, da je bila njegova reakcija neživljenjska in nelogična in da zato vzbuja dvom v to, ali je do škodnega dogodka, kot ga zatrjuje tožnik, sploh prišlo. Sodišče bi tudi moralo upoštevati, da sta bila zavarovanec toženke in tožnik zaslišana po petih letih od škodnega dogodka, zato je normalno, da se podrobnosti nista več spominjala, da sta izpovedovala po spominu in ne obremenjeno. Sodišče bi moralo zaključke graditi na objektivnih dejstvih, ugotovljenih v tem postopku, ne pa na dejstvih, ki jih arbitrarno, brez razvidnega miselnega procesa, ki je podlaga za takšen zaključek, oceni kot neživljenjska in nelogična. Napačen je zaključek sodišča, da je zavarovanec toženke ocenjeval situacijo in na most zapeljal šele, ko mu je nasproti vozeči voznik "poblendal". Sodišče prve stopnje je brez podlage v izvedenih dokazih zaključilo, da je zavarovanec toženke kljub izbočenosti mostu in poteku ceste v krivino očitno zagledal tožnikovo vozilo, še preden je zapeljal na most, da je vedel in videl, da je vozilo zapeljalo na most, in kljub temu tudi sam zapeljal na most, ko je bil tožnik že na mostu in celo skoraj pri izvozu z mostu. Sodišče brez podlage v dokaznem gradivu zaključuje, da je zavarovanec toženke videl, da je vozilo dejansko zapeljalo na most. Da je lahko videl, da je vozilo že zapeljalo na most ni z ničemer izkazano. Glede na izvedenske ugotovitve je dejstvo, da je tožnik proti koncu mostu naletel z avtom na traktor toženca, ki ga prej ni mogel videti in posledično je prišlo do prometne nesreče. Glede obvestitve policije o prometni nesreči še navaja, da njena udeleženca te dolžnosti nista imela, saj je šlo za prometno nesrečo prve kategorije po 109. členu Zakona o pravilih cestnega prometa, s katero pa ne velja obveznost obvestitve policije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sporni predmet v tej zadevi se nanaša na povrnitev škode, ki izvira iz prometne nesreče, ko je potrditvah tožbe zavarovanec toženke s traktorjem, s katerim je bil na neprednostnem prometnem pasu, zapeljal na mostiček, na katerem sta prometna pasova zožana, in s tem izsilil prednost nasproti vozečemu tožniku, ki se je na mostiček pravilno pripeljal in povzročil, da je tožnik najprej trčil v sprednji levi del traktorja, nato pa po odvitju v desno, postrgal desno stran vozila ob ograjo mostička. Tožnik je vložil t.i. direktno tožbo zoper zavarovalnico (965. člen Obligacijskega zakonika, OZ), s katero lahko oškodovanec v primeru, ko ima povzročitelj škode zavarovano svojo odgovornost, zahteva odškodnino neposredno od zavarovalnice, ta pa mu jo je dolžna povrniti, če je njen zavarovanec - to je povzročitelj škode - zanjo odgovoren oziroma če je nastal zavarovalni primer. Vprašanje medsebojnega razmerja odgovornosti imetnikov motornih vozil pri nesreči, ki jo povzročita motorni vozili, ureja 154. člen OZ. Tožnik zatrjuje, da je bila škoda na njegovem vozilu povzročena po izključni krivdi zavarovanca toženke. Vendar pa v obravnavani zadevi ni sporno vprašanje krivde oziroma kdo je povzročitelj in kdo oškodovanec, ampak vprašanje, ali zatrjevana škoda sploh izvira iz zatrjevanega škodnega dogodka oziroma ali je zavarovalni primer, kot je zatrjevan, zares nastal. Toženka je namreč v odgovoru na tožbo navedla, da so tožnikove tožbene navedbe o nastanku prometne nesreče in poškodb na njegovem vozilu prirejene namenu pravdnega postopka, da poškodbe na vozilu niso mogle nastati v zatrjevani prometni nesreči in kraju, in da to velja predvsem za poškodbe na desnem bočnem delu tožnikovega vozila, ki so nastale pri vzvratni vožnji.

5. Nastanek zavarovalnega primera mora dokazati tožnik. Na njem je breme dokazovanja nastanka škode, nedopustnega ravnanja zavarovanca toženke in vzročne zveze med navedenim ravnanjem in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je zaslišalo oba udeleženca prometne nesreče, ki se (po njunih navedbah) ne poznata in ki sta potrdila zatrjevani tok dogodkov. Za pomoč pri dejanski ugotovitvi možnosti nastanka škodnega primera na zatrjevani način je prvostopenjsko sodišče angažiralo sodnega izvedenca za promet in raziskave prometnih nezgod doc. dr. A. A. Iz njegovega izvedenskega mnenja izhaja, da se je prometna nezgoda lahko zgodila na način, kot ga opisujeta udeleženca1, da je tožnik zaradi ovirane preglednosti2 lahko opazil zavarovanca toženke, ko je bil s traktorjem oddaljen 8 m od začetka kamnite ograje mostu, da je končna lega vozila tožnika po trku verjetna in možna in da bi moral zavarovanec toženke hitrost svoje vožnje pri približevanju mostu prilagoditi tako, da bi lahko dal prednost tožniku. Zaključil je še, da iz izračuna dinamike prometne nezgode izhaja, da je verjetnost trka, kot ga opisujeta udeleženca, bila možna in skladna z vsemi parametri navedenega izračuna in da bi poškodbe tožnikovega vozila lahko nastale kot posledica bočnega drsenja ob kamniti zid in trka s traktorjem, da pa mora skladnost konkretnih poškodb tožnikovega vozila glede na lego kamnitega zidu podati izvedenec avtomobilske stroke.

6. Toženka je v pripombah na izvedensko mnenje3 vztrajala pri trditvi, da slikovno prikazane poškodbe in deformacije na desnem bočnem delu vozila niso mogle nastati v posledici oplaženja ob kamnito ograjo. Tudi pri nadaljnji argumentaciji te svoje trditve se je omejila (le) na desni bočni del tožnikovega vozila, ne pa tudi na (prav tako poškodovani) levi del vozila. Hkrati je podala predlog vprašanja izvedencu avtomobilske stroke4, na katerega je napotil izvedenec A. A., da naj ugotovi, ali so slikovno prikazane poškodbe in deformacije na desnem bočnem delu tožnikovega vozila lahko nastale v posledici oplaženja oziroma bočnega drsenja ob kamniti ograji mostu. Sodišče prve stopnje je v sklepu o postavitvi izvedenca avtomobilske stroke njegovo nalogo omejilo na desni del vozila.5

7. Sodni izvedenec prometne, avtomobilske in strojne stroke C. C. je ugotovil: - da bi v opisanem poteku nezgode zaradi drsanja desnega boka vozila ob rob kamnite ograje, načeloma lahko prišlo do poškodb desnega boka vozila in sicer desnega prednjega blatnika, desnih prednjih in zadnjih vrat, obloge vrat spodaj desno in zadnjega desnega platišča, - da pri gibanju naprej, izogibanju traktorju in drsenju ob kamnito ograjo nikakor niso mogle nastati poškodbe zadnjega desnega blatnika tožnikovega vozila, - da je toženka je v spis predložila le črnobele fotokopije fotografij in cenilnega zapisnika oziroma strokovne analize, ki niso dovolj razločne in ne zadostujejo za natančnejšo analizo.

Izvedenec je svoje ugotovitve zaključil z mnenjem, da na podlagi dostopnih podatkov dopušča možnost, da je ob trčenju z betonsko ograjo prišlo do poškodb desnega bočnega dela vozila, izključil pa je možnost, da bi v navedenem trčenju prišlo do poškodb zadnjega desnega blatnika. Hkrati je ocenil vrednost tožnikovega vozila na 8.100 EUR, stroške popravila oziroma škode pa na znesek 4.300 EUR.

8. Toženka izvedenskemu mnenju ni v ničemer nasprotovala, tožnik pa tistemu delu, ki se nanaša na ugotovitev nemožnosti poškodb zadnjega desnega blatnika na zatrjevani način. Iz jasnih in prepričljivih ugotovitev izvedenca C. C., presoje izpovedi strank in prič ter vpogleda v listinsko dokumentacijo (fotografije) izhaja logičen dejanski zaključek, da poškodbe zadnjega desnega blatnika niso posledica zatrjevanega trčenja. Tožnik ni dokazal, da bi te poškodbe povzročil zavarovanec toženke v obravnavanem škodnem dogodku. V tem delu je izpodbijana sodba pravilna (pritožbeno sodišče se v tem delu sklicuje na njene razloge), pritožba pa neutemeljena. Pritrditi pa je treba pritožbenim očitkom o pomanjkljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje v preostalem delu, pa tudi glede pomanjkljivosti sodbe sodišča prve stopnje zaradi nasprotja v razlogih in nasprotja med tem, kar se navaja v njej o ugotovitvah iz izvedenskega mnenja in samim mnenjem.

9. Iz izvedenskih mnenj, za kateri je sodišče prve stopnje navedlo, da sta izdelani in napisani jasno, strokovno, z upoštevanjem tehničnih podatkov izmer in strokovnih podlag, ki so v njima navedeni, da ju je zato upoštevalo in jima sledilo, bi izhajal splošen zaključek, da je zavarovalni primer (razen za poškodbe desnega zadnjega blatnika) lahko nastal na v tožbi zatrjevani način. S tem se, razen omenjenih poškodb zadnjega desnega blatnika, ujemajo tudi poškodbe tožnikovega vozila. Glede na to, da tudi iz izpovedb tožnika in zavarovanca toženke izhaja nastanek zavarovalnega primera na zatrjevani način, bi to, ob pasivnosti toženke po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca C. C., zadostovalo za sklep, da je tožnik zmogel svoje dokazno breme in dokazal, da je zavarovalni primer, iz katerega zahteva odškodnino, nastal. 10. Očitno so po mnenju sodišča prve stopnje toženkine trditve v odgovoru na tožbo uspele omajati navedene izvedene dokaze. Kot je bilo navedeno, je toženka ugovarjala, da poškodbe na tožnikovem vozilu niso nastale v zatrjevanem škodnem dogodku.6 Omenjeni ugovor toženke vsebinsko pomeni ugovor nenastale pravice. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da ima zavarovalnica tudi zoper tožnika kot oškodovanca, ki sicer ni stranka pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, vendar pa vstopi v zavarovalno razmerje v trenutku nastanka zavarovalnega primera, ugovor, da je njena odgovornost izključena oziroma da zavarovalni primer ni nastal (ugovor nenastale pravice)7. V omenjeni sodni praksi je šlo za primere t.i. prirejenih prometnih nesreč, ko zavarovalni primer ni nastal, ker prometna nesreča ni bila neodvisna od volje pogodbenikov (1. odstavek 922. člena OZ)8. V določilu 944. člena OZ je določeno, da je odgovornost zavarovalnice izključena, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec (tožnik) povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro. Utemeljenost ugovora nenastale pravice mora torej temeljiti na ugotovitvi o upravičenčevi (tožnikovi) namerni povzročitvi zavarovalnega primera ali povzročitvi s prevaro. Dokazno breme te ugotovitve nosi zavarovalnica (toženka)9. 11. Iz dokazne ocene prvostopenjskega sodišča izhaja zaključek, da je imel zavarovanec toženke na traktorju dobro preglednost, kar je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca in da na vidljivost deževno vreme ni pomembno vplivalo, kar pa je zaključek brez dejanske podlage. Navedlo je še, da ni logično in življenjsko vzdržno, da bi zavarovanec toženke, kljub temu, da je vedel, da nima prednosti, zapeljal na most in s tem zaprl pot nasproti vozečemu tožniku. Pritrditi je treba tožniku o neprepričljivosti takšnega zaključka. Vsako kršitev prednostnega pravila je mogoče označiti za nelogično, zato takšna okoliščina sama po sebi še ne vzbuja dvoma v nastanek zavarovalnega primera. Kot takšne okoliščine je prvostopenjsko sodišče izpostavilo še izpoved tožnika, ki jo je označilo za nekonsistentno zato, ker je glede izpolnjevanja evropskega poročila, na vprašanje, kdo ga je izpolnil, najprej izpovedal, da „menda vsak svojega“, po predočenju izpovedi zavarovanca toženke, da je on poročilo le podpisal, pa je izpovedal, da je poročilo napisal on. Kot nelogično glede na okoliščino, da se udeleženca po njuni izpovedi nista poznala, je označilo tudi ravnanje zavarovanca toženke, ki je izpovedal, da je Evropsko poročilo podpisal, ne da bi ga prebral. Kot neznačilno za udeležence prometnih nesreč pa je označilo ravnanje tožnika in zavarovanca toženke, ko sta mesec ali dva po zatrjevanem škodnem dogodku naredila rekonstrukcijo nesreče in jo fotografirala, kar po mnenju sodišča prve stopnje kaže na interes obeh, da zavarovalnica izplača določeno odškodnino.

12. Dokazni oceni izpovedi obeh udeležencev je sodišče prve stopnje pridružilo še oceno ugotovitev izvedenca C. C. o (ne)skladnosti trditev o nastanku škode s poškodbami tožnikovega vozila. Kot je bilo že navedeno, je pravilen dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da poškodbe zadnjega desnega blatnika ne morejo izvirati iz zatrjevanega škodnega dogodka. V nasprotju z ugotovitvami navedenega izvedenca pa je sodišče zapisalo, da je dopustil zgolj teoretično možnost, da so (preostale) poškodbe na desni strani nastale v zatrjevanem škodnem dogodku. Iz gornjega povzetka izvedenčevih ugotovitev ne izhaja tak njegov zaključek, zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. V nasprotju z ugotovitvami omenjenega izvedenca je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da linija odrgnin kaže na to, da poškodbe niso nastale na zatrjevan način.

13. Glede na navedeno je treba pritrditi pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje pri oblikovanju dokazne ocene izpovedi obeh udeležencev prometne nesreče in zaključku, da sta neživljenjski in nelogični, prezrlo ugotovitve izvedencev in izpovedi obeh udeležencev ni primerjalo in presojalo skupaj z njimi oziroma celovito (kršitev pravila iz 8. člena ZPP), določeni dejanski zaključki pa so z ugotovitvami izvedencev tudi nasprotni ali pa te niso pravilno povzete (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tudi ni jasno zamejilo spornosti dejstev, ki se je tekom postopka spreminjala. Pri tem je treba poudariti, da je toženka ugovarjala zgolj, da poškodbe izkazujejo, da potek dogodka, kot ga zatrjuje tožnik (tehnično) ni mogoč, drugih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v to, da je šlo za nenamerno nesrečo, pa ni niti zatrjevala. Ni odveč tudi opozoriti, na ugotovitev izvedenca C. C., da bi za bolj natančno analizo poškodb potreboval barvne fotografije poškodb in cenilnega zapisnika, ki bi jih lahko predložila toženka (oboje je predložila v črnobelih fotokopijah) in s tem pripomogla k lažji razrešitvi dokazne stiske, v kateri se je znašlo prvostopenjsko sodišče. Hkrati pa sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev. Če je toženka uspela omajati resničnostno vrednost tožnikovih trditev o nastanku zavarovalnega primera s trditvami o njegovi prirejenosti, bi morale te temeljiti tudi na ugotovitvi o pristanku in sodelovanju njenega zavarovanca in tožnika - oškodovanca. Tega pravnorelevantnega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zato o njem v izpodbijani sodbi tudi nima ugotovitve.

14. Ugotovljena kršitev 8. člena ZPP ter kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zgoraj ugotovljenem obsegu in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja so razlog za ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj jih glede na naravo kršitve in okoliščine primera, pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Z ugotavljanjem dejstev in neposredno presojo pritožbenega sodišča bi bilo tudi nesorazmerno poseženo v pravico strank do pravnega sredstva, hkrati pa vrnitev zadeve v sojenje sodišču prve stopnje ne bo huje posegla v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Napotki sodišču prve stopnje so razvidni iz prejšnje točke te obrazložitve. Po odpravi bistvenih kršitev določb postopka in na podlagi celovite dokazne presoje dejstev v skladu z metodološkim napotkom, ki ga narekuje 8. člen ZPP, bo sodišče prve stopnje o zadevi ponovno odločilo. V primeru zaključka, da je tožnik izpolnil svoje dokazno breme, toženka pa ne, pa bo treba ugotoviti tudi višino nastale škode.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Takšno mnenje je še potrdil v dopolnitvi izvedenskega mnenja (z dne 30. 6. 2019), ko je zapisal: “Iz izračuna nesporno sledi, da je do nezgode lahko prišlo na način, kot ga opisujeta oba udeleženca prometne nezgode“. 2 Izvedenec je ugotovil, da je z obeh strani vožnje ovirana preglednost pri vožnji do mostu zaradi njegove izbočenosti (preko potoka), poteka trase ceste na obeh straneh pred mostom (dvojni ovinek) ter zaradi kamnite ograje, ki zastira pogled. 3 Pripravljalna vloga toženke z dne 13. 5. 2019. 4 Pripravljalna vloga toženke z dne 2. 12. 2019. 5 Sklep sodišča prve stopnje P 77/2017-42 z dne 20.12.2019. 6 Tekom postopka toženka zaključkom obeh izvedencev ni nasprotovala. 7 Odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 45/2011, II Ips 145/2011, II Ips 27/2012, ... 8 Bistvo zavarovalnega primera je v negotovosti in neodvisnosti njegove nastanka od volje strank. 9 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 27/2012.