Jedro

Temeljno načelo obligacijskega prava „pacta sunt servanda“ govori o tem, da pogodbe vežejo in da jih je treba izpolnjevati. Obveznostna razmerja torej ne prenehajo veljati kar sama od sebe. Do prenehanja pogodbe oziroma do njenega razdrtja pride samo pod določenimi pogoji, ki bodisi terjajo ustrezne aktivnosti strank bodisi so odvisni od nastopa določenih dejstev, na katere zakon veže takšno pravno posledico.

Upoštevaje enotno stališče pravdnih strank, da bi bilo nadaljnje izpolnjevanje te pogodbe brezsmiselno, saj se je njen namen izjalovil, je tožbo šteti tudi kot izjavo volje tožeče stranke, da pogodbo razdira, oziroma, da s tožbo zahteva to, kar ji po prenehanju pogodbe pripada. Zahtevek tožeče stranke je po svoji pravni naravi kondikcijski (reparacijski).

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: v 1. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 49107/2008 z dne 1.8.2008 vzdrži v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da v 8 dneh plača tožeči stranki 25.211,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.7.2008 do plačila in da ji povrne izvršilne stroške v višini 136,00 EUR; v 3. točki izreka tako, da se toženi stranki naloži, da je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.193,86 EUR; v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. V delu 1. točke izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 25.211,34 EUR od 31.12.2003 do 17.7.2008, se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu 1. točke izreka potrdi.

3. Druga točka izreka izpodbijane sodbe se razveljavi in se tožba s podrednim tožbenim zahtevkom zavrže. 4. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 995,86 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 49107/2008 z dne 1.8.2008 in tožbeni zahtevek na plačilo 25.211,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2003 do plačila in za povrnitev izvršilnih stroškov v višini 136,00 EUR zavrnilo (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo 25.211,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2008 do plačila (2. točka izreka), tožeči stranki pa je še naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 20,00 EUR (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti (če ne primarnemu pa podrednemu), ali da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovljeno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je (v pretežnem delu) utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka je 10% varščina, ki jo je tožena stranka zadržala na podlagi 36. člena podizvajalske pogodbe štev. K1-0253/02 z dne 13.5.2002 (A2), od vsake od skupno štirih začasnih situacij, ki jih je tožeča stranka izdala toženi stranki. Z navedeno pogodbo je tožena stranka kot glavni izvajalec tožeči stranki kot podizvajalcu naročila izvedbo strojnih instalacij na poslovno stanovanjskem objektu Č. 9 a, Ljubljana, katerega investitor je bilo podjetje P. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo, ker je ugotovilo, da pravdni stranki nista naredili zapisnika o sprejemu in izročitvi, kot sta se dogovorili v 31. členu pogodbe in kot je to določeno tudi v 113. oziroma 114. členu Posebnih gradbenih uzanc (PGU). Ker predaja in prevzem del še nista bila opravljena, tožbeni zahtevek še ni zapadel. Pritrditi je pritožbi, da je zgoraj navedeni zaključek prvostopnega sodišča materialnopravno zmoten. Pogodbena določila oziroma določila PGU, na katera ga je sodišče oprlo, se namreč lahko uporabijo le v takšni dejanski situaciji, ko izvajalec z deli zaključi. Dolžnost izvajalca k izročitvi oziroma predaji del in zrcalna obveznost naročnika, da dela sprejme, nastopi že po naravi stvari šele potem, ko izvajalec z deli konča. Sodišče prve stopnje je prezrlo za odločitev v zadevi bistveno okoliščino, da so bila v obravnavanem primeru dela po pogodbi prekinjena pred njenim iztekom. Tožena stranka je z dopisom z dne 11.12.2002 (A 12), t.j. med izvajanjem del, ki jih je bila tožeča stranka v skladu z 8. členom pogodbe dokončati do 30.1.2003, tožeči stranki naročila, naj z deli začasno prekine in se zavezala, da jo bo o nadaljevanju aktivnosti na objektu pisno obvestila. Nesporno med strankama je, da tega nikoli ni storila. Kot je razvidno iz podatkov v spisu, med njima očitno ni bilo nobene komunikacije vse do vložitve te tožbe v letu 2008. Ker lahko naročnik kadarkoli brez navedbe razlogov razdre podjemno pogodbo (648. čl. OZ), lahko po pravilu „od večjega k manjšemu“ nedvomno tudi začasno odloži njeno izvajanje. Pogodba se je torej s sprejemom dopisa tožene stranke z dne 11.12.2002 zamrznila natanko v tistem stanju glede vsebine pravic in obveznosti pogodbenih strank, v katerem se je tisti trenutek nahajala. Tožeči stranki je ostala obveznost, da dokonča vsa dela po tej pogodbi, le da se je rok izvedbe glede na intervencijo tožene stranke podaljšal na nedoločen čas. Tožeča stranka kot izvajalka te pogodbe seveda ni bila dolžna v nedogled čakati na poziv tožene stranke, in bi lahko po izteku okoliščinam primernega roka sama zahtevala od nje, da ji omogoči izpolnitev pogodbe (če ji tožeča stranka ne bi ustregla, bi prišlo do razdrtja pogodbe). Vendar gre samo za opcijo v korist izvajalca, za katero se ta lahko odloči, če oceni, da čakanje ogroža njegove interese. Če pa ga „začasna“ prekinitev del ne moti, ima izvajalec pravico, da odložitev del sprejme za enako nedoločen čas, kot mu jo je naročnik naložil. Nikakor pa ni v vsem tem obdobju tožeči stranki nastala obveznost, da toženo stranko poziva k sestavi obračunsko prevzemnega zapisnika po 31. členu pogodbe oziroma da ga v primeru nesodelovanja tožene stranke sestavi kar sama. Še več, tožeča stranka te pravice sploh ni pridobila. Njen poziv k sestavi obračunsko prevzemnega zapisnika, ki ga je toženi stranki posredovala šele po vložitvi tožbe dne 20.10.2008, je bil dejansko preuranjen. Dokler dela niso dokončana, izvajalec del ne more zahtevati sestave obračunsko-prevzemnega zapisnika v smislu 31. čl. pogodbe. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je k napačnim materialnopravnim zaključkom prvostopnega sodišča v precejšnji meri pripomogla tožeča stranka sama, ki je oba zahtevka uveljavljala na napačni materialnopravni podlagi, t.j. smiselno na izpolnitveni. Z ozirom na ugotovljeno dejansko stanje pa tožeča stranka do izpolnitvenega zahtevka na podlagi 36. čl. pogodbe (sprostitev zadržane varščine po končanju del) dejansko ni upravičena in ga je bilo treba na tej podlagi zavrniti.

Vendar pa je sodišče dolžno zahtevek obravnavati na vseh pravnih podlagah, ki glede na zatrjevano dejansko stanje pridejo v poštev, tudi, če se pravdne stranke nanje izrecno ne sklicujejo. V konkretnem primeru so za uporabo takšne drugačne podlage (pritožbeno sodišče ima pri tem v mislih kondikcijski zahtevek na podlagi razdrte pogodbe), pomembna naslednja v postopku zatrjevana in med strankama nesporna dejstva: - tožena stranka je podizvajalsko pogodbo s tožečo stranko prekinila zato, ker je tudi sama prenehala izvajati dela po glavni pogodbi z investitorjem P. d.o.o.; - to je storila na podlagi 70. čl. PGU, t.j. zaradi slabega finančnega položaja investitorja, nad katerim se je v l. 2004 začel stečajni postopek, v katerem je tožena stranka prijavila svojo terjatev iz glavne pogodbe; - obe pravdni stranki štejeta, da je zaradi gornjih okoliščin in samega poteka časa, njuno pogodbeno razmerje zaključeno in sta soglasni, da se pogodba ne bo izpolnila.

Temeljno načelo obligacijskega prava „pacta sunt servanda“ govori o tem, da pogodbe vežejo in da jih je treba izpolnjevati. Obveznostna razmerja torej ne prenehajo veljati kar sama od sebe. Do prenehanja pogodbe oziroma do njenega razdrtja pride samo pod določenimi pogoji, ki bodisi terjajo ustrezne aktivnosti strank bodisi so odvisni od nastopa določenih dejstev, na katere zakon veže takšno pravno posledico. Zgoraj navedena dejstva napotujejo na zaključek, da so nastopile okoliščine, ki jih ureja 30. člen pogodbe med pravdnima strankama (A2). Le ta določa, da podizvajalska pogodba preneha veljati ob prenehanju veljavnosti glavne pogodbe med glavnim izvajalcem in naročnikom, z dnem pisnega obvestila glavnega izvajalca o prenehanju veljavnosti. Ker pa tožena stranka tožeče stranke o prenehanju veljavnosti glavne pogodbe ni obvestila, pritožbeno sodišče zaključuje, da je podizvajalna pogodba v stanju, v katerem je bila začasno prekinjena, veljala vse do vložitve tožbe v letu 2008. Šele z vložitvijo tožbe v l. 2008 je bilo storjeno prvo aktivno ravnanje katere od pogodbene strank v zvezi s to pogodbo od njene začasne prekinitve v letu 2002. Upoštevaje enotno stališče pravdnih strank, da bi bilo nadaljnje izpolnjevanje te pogodbe brezsmiselno, saj se je njen namen izjalovil, je tožbo šteti tudi kot izjavo volje tožeče stranke, da pogodbo razdira, in da s tožbo zahteva to, kar ji po prenehanju pogodbe pripada. Razdrtju pogodbe se tudi tožena stranka ne upira, nasprotno, smiselno zatrjuje, da je prenehala že prej, ob začetku stečaja zoper investitorja v letu 2004. Zato je njen ugovor, da terjatev tožeče stranke iz naslova vračila zadržane varščine še ni zapadla, protispisen. Na takšno stališče bi se lahko tožena stranka uspešno sklicevala le, če bi vztrajala pri pogodbi in zahtevala njeno izpolnitev.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila z vložitvijo tožbe pogodba razdrta. V posledici razdrte pogodbe pa ima vsaka stranka pravico zahtevati vrnitev danega, po pravilih, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb (111. člen OZ ). Na podlagi 122. člena PGU je naročnik dolžan izvajalcu plačati izvedena dela v primeru, če se pogodba razdre. Vtoževani znesek predstavlja varščino, za katero je pravna podlaga za zadržanje z razdrtjem pogodbe odpadla, gre pa za dela, ki so bila opravljena in ustrezno ovrednotena v začasnih situacijah, ki jih je tožena stranka potrdila.

Zahtevek tožeče stranke je torej po svoji pravni naravi kondikcijski (reparacijski). Nastal in zapadel je v trenutku razdrtja pogodbe, to pa je ob vložitvi tožbe in zato tudi ni zastaral. Ni se mogoče strinjati s stališčem tožene stranke, da je bila podizvajalska pogodba razdrta že ob začetku stečaja nad investitorjem. Tudi, če je bilo tožeči stranki znano, da se je zoper investitorja začel stečajni postopek, pa ji ni mogla biti znana usoda glavne pogodbe med toženo stranko in stečajnim dolžnikom, dokler je tožena stranka ne bi o tem obvestila. Glavna pogodba je bila namreč dvostranska pogodba, ki bi se s pristankom stečajnega upravitelja lahko izvrševala tudi v stečaju, ne nazadnje pa bi se lahko našel tudi drug prevzemnik investicije stečajnega dolžnika. Samo zaradi začetka stečajnega postopka nad investitorjem glavna pogodba ni prenehala. Zato bi morala dejstvo, da je bila (in kdaj) tožeča stranka s prenehanjem glavne pogodbe seznanjena (s tem dnem je namreč prenehala veljati tudi podizvajalska pogodba in začel teči zastaralni rok za kondikcijsko terjatev) pred vložitvijo tožbe, zatrjevati in dokazati tožena stranka, ki pa v tej smeri ni navedla konkretnih dejstev. Sicer pa velja za kondikcijske zahtevke splošni petletni zastaralni rok iz 346. čl. OZ , kar pomeni, da terjatev tožeče stranke ni zastarala niti v primeru, če bi se štelo, da je zapadla z dnem začetka stečajnega postopka nad investitorjem P. d.o.o.. (29.03.2004).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (358. čl. ZPP) je sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, in sicer glede celotne glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. V delu, ki se nanaša na zamudne obresti pred vložitvijo tožbe, pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP). Reparacijski zahtevki so po svoji naravi obogatitveni, zato bi tožeča stranka za utemeljenost zahtevka iz naslova zamudnih obresti pred vložitvijo tožbe morala dokazati nepoštenost tožene stranke (193. čl. OZ), ki pa je ni niti zatrjevala.

Ob obravnavanju pritožbe in odločanju o njej pa je sodišče razveljavilo odločitev o podrednem tožbenem zahtevku in tožbo v tem delu zavrglo. Tožeča stranka je namreč tako primarni kot podredni zahtevek uveljavljala na povsem enaki dejanski in pravni podlagi, oba zahtevka se razlikujeta le glede dospelosti. Zato bi moralo že sodišče prve stopnje zaradi litispendence tožbo v delu podrednega zahtevka zavreči. O zapadlosti terjatve se namreč lahko odloča že v okviru primarnega zahtevka. V kolikor bi torej sodišče pustilo v veljavi sodbo v 2. točki izreka, bi o isti stvari obstajali dve nasprotni pravnomočni odločitvi, zato je sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. čl. ZPP) na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP navedeno procesno kršitev iz 12. točke prvega odstavka 339. čl. ZPP samo odpravilo.

Prvostopno sodbo je zato spremenilo tudi glede odločitve o stroških, pri čemer je upoštevalo, da je tožeča stranka uspela v pretežnem delu svojega zahtevka (zaradi obravnavanja „istega“ podrednega zahtevka namreč nobeni od pravdnih strank niso nastali posebni stroški) in je tožeči stranki priznalo stroške zastopanja po Odvetniški tarifi ter stroške sodnih taks. Poleg tega je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, ki jih je sodišče odmerilo v višini sestave pritožbe in plačane takse za pritožbo.