Jedro

Prvostopenjski organ je tožniku odmeril NUSZ na podlagi posredovanih podatkov, med katerimi pa ni bilo podatka, da bi bil tožnik oproščen plačila NUSZ. Dejstvo, da je MOL po izdaji prvostopenjske odločbe spremenila svojo odločitev tako, da je tožnika oprostila plačila NUSZ za leto 2016, ne more biti razlog za obnovo postopka zaradi drugače rešenega predhodnega vprašanja. Podlage za obnovo postopka pa tudi ne predstavljajo dejstva in dokazi, ki so nastali po končanem postopku, saj jih organ, ker so nastali kasneje, v prejšnjem postopku niti ni mogel upoštevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS ali prvostopenjski organ) je izdala odločbo št. DT 4224-9245/2016-11 z dne 27. 7. 2018, s katero je zavrnila predlog A.A. (v nadaljevanju tožnik ali zavezanec) za obnovo postopka odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) na območju Mestne občine Ljubljana za leto 2016, ki je bil končan z odločbo št. DT 4224-1322/2016-095724-08-331-18 z dne 4. 7. 2016. 2. V obrazložitvi svoje odločitve je FURS pojasnila, da je bilo z odločbo z dne 4. 7. 2016 zavezancu med ostalim odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2016 tudi za nepremičnine na naslovu B.. Zoper to odločbo je zavezanec vložil pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-13-568/2017-2 z dne 21. 5. 2018 v delu, ki zadeva odmero nadomestila za nepremičnino na naslovu B., zavrnjena in je v tem delu prvostopenjska odločba tudi postala dokončna.

3. Zavezanec je dne 20. 6. 2018 po pooblaščencu podal predlog za obnovo postopka v katerem navaja, da mu je Mestna Občina Ljubljana (v nadaljevanju MOL) dne 21. 7. 2017 izdala odločbo št. 422-3266/2015-19 o oprostitvi plačila NUSZ za novo stanovanje na naslovu B. za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017. V predlogu navaja, da je to novo dejstvo, ki bi, če bi bilo uporabljeno v prejšnjem postopku, samo zase pomenilo razlog za drugačno odločbo, s katero zavezancu ne bi bilo odmerjeno plačilo NUSZ za to nepremičnino. Glede na to, da mu je bila odločba drugostopenjskega organa, št. DT-499-13-568/2017 z dne 21. 5. 2018, s katero je bilo odločeno o njegovi pritožbi zoper odločbo FURS z dne 4. 7. 2016 in je bil postopek odmere NUSZ za nepremičnino na naslovu B. zaključen, vročena 25. 5. 2018, je njegov predlog za obnovo postopka pravočasen.

4. Prvostopenjski organ v nadaljevanju povzema določbo 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in ugotavlja, da pogoji za obnovo postopka, ki je končan z odločbo, št. DT 4224-1322/2016-095724-08-331-18 z dne 4. 7. 2016 niso izpolnjeni.

5. Prvostopenjski organ je ugotovil, da zavezanec svojega predloga za obnovo postopka ni utemeljil in podkrepil z ustreznimi dokazili. Dejstvo, na katerega se sklicuje tožnik, je odločba MOL z dne 21. 7. 2017, kar pa ni staro, prej nastalo dejstvo ampak novo dejstvo in je zato v skladu s tretjim odstavkom 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) predlog tožnika za obnovo zaključenega postopka zavrnil. 6. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ z odločbo z dne 21. 12. 2018 pritožbo zavezanca zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa z dne 27. 7. 2018 kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da se po pregledu pritožbenega spisa strinja z odločitvijo davčnega organa in meni, da je ta pravilna in zakonita. Tožniku pojasnjuje, da je postopek mogoče obnoviti samo v primeru, kadar je podan razlog za obnovo postopka. Če takega razloga ni, obnova postopka v nobenem primeru ni mogoča. Po presoji drugostopenjskega organa razloga, ki ga pritožnik navaja v predlogu za obnovo postopka, ni mogoče šteti kot novo dejstvo iz 1. točke 260. člena ZUP. Dejstva in dokazi, ki so nastali po končanem postopku, namreč ne predstavljajo podlage za obnovo postopka, saj so nastali pozneje in jih v prejšnjem postopku organ ne bi mogel upoštevati.

7. V zvezi z ugovorom, da odločba MOL z dne 21. 7. 2017, s katero ga je ta oprostila plačila NUSZ za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017, predstavlja predhodno vprašanje v postopku odmere NUSZ za leto 2016, navaja, da predhodno vprašanje ureja 147. člen ZUP. Ker občina do izdaje odmerne odločbe še ni izdala odločbe o oprostitvi plačila NUSZ, tega podatka ni mogla posredovati davčnemu organu in ga zato davčni organ tudi ni mogel upoštevati pri odmeri NUSZ za leto 2016. Tožnik bi se torej lahko uspešno skliceval na oprostitev plačila NUSZ kot na oviro za izdajo odmerne odločbe le v primeru, če bi bil v času njene izdaje (4. 7. 2016) že oproščen plačila NUSZ. Odločitev o oprostitvi plačila NUSZ na predlog zavezanca torej ne predstavlja predhodnega vprašanja v postopku odmere NUSZ, zato je ugovor zavezanca, da bi moral davčni organ postopek obnoviti po 4. točki 260. člena ZUP, treba šteti kot neutemeljen.

8. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 27. 7. 2018. V tožbi uvodno povzame potek upravnega postopka in procesne predpostavke za vložitev tožbe. Tožbo vlaga zaradi kršitev pravil postopka ter napačne uporabe materialnega prava, kakor tudi zaradi kršitve ustavnih pravic po 14. členu (kršitev enakosti pred zakonom), 22. členu (enakega varstva pravic) ter 25. členu (pravice do pravnega sredstva), vse Ustave RS.

9. Z izpodbijano odločbo je bil neutemeljeno zavrnjen predlog tožnika za obnovo postopka za odmero NUSZ za leto 2016. Davčni organ je NUSZ za leto 2016 odmeril na podlagi podatkov, ki mu jih je posredovala MOL, med drugim tudi podatka, da je zavezan plačati NUSZ za leto 2016, kot ga je ugotovila MOL. Odmera NUSZ je upravni (davčni) postopek, ki ga vodi davčni organ, vprašanje ali je zavezanec za posamezno obdobje zavezan plačevati NUSZ, pa predstavlja samostojno pravno celoto, ki spada v pristojnost samoupravne lokalne skupnosti - MOL. Odmerna odločba, izdana tožniku za NUSZ za leto 2016, se opira na ugotovitev MOL, da tožnik ni oproščen plačila NUSZ. Vprašanje, ali je tožnik zavezanec za plačilo ali ne, je predstavljalo predhodno vprašanje v postopku izdaje odmerne odločbe.

10. MOL je šele v ponovljenem postopku in po izdaji odmerne odločbe NUSZ za leto 2016 odločila, da se tožnika oprosti plačila NUSZ za dobo 5 let, ko je o tem vprašanju že odločilo celo naslovno sodišče, ki je s sodbo opr. št. I U 1324/2016 z dne 10. 5. 2017 (ki jo prilaga) tožniku ugodilo, odločbo MOL odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek.

11. Odločitev MOL, da se tožnika oprosti plačila NUSZ za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 predstavlja predhodno vprašanje, ki ga je MOL v bistveni točki - oprostitev zavezanca za plačilo - rešil drugače, kot je bilo to v času izdaje odmerne odločbe davčnega organa. Navedeno predstavlja obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP, kar bi moral davčni organ upoštevati in postopek odmere NUSZ za leto 2016 obnoviti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari ob upoštevanju 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tožena stranka pa naj mu povrne stroške v upravnih postopkih. Podrejeno pa sodišču predlaga, da vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek ter toženi stranki naloži povračilo stroškov tega postopka ter postopka pred upravnimi organi.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

K točki I. izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Predmet spora je zavrnitev predloga tožnika za obnovo postopka odmere NUSZ za nepremičnino na naslovu B. za leto 2016 ter povračilo stroškov tako tega postopka, kot tudi postopka pred upravnimi organi. Med tožečo in toženo stranko je sporno, ali predstavlja odločba MOL, št. 422-3266/2018-19 z dne 21. 7. 2017, izdana v ponovnem postopku, s katero je MOL tožnika oprostila plačila NUSZ za leto 2016 za stanovanje na naslovu B., drugačno rešitev predhodnega vprašanja. Med tožnikom in toženo stranko namreč ni sporno, da je prvostopenjski organ tožniku odmeril NUSZ za to nepremičnino z odločbo z dne 4. 7. 2016 na podlagi podatkov, ki mu jih je posredovala MOL. V zadevi prav tako ni sporno, da je MOL dne 21. 7. 2017 izdala odločbo o oprostitvi plačila NUSZ za isto stanovanje za dobo od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017. 15. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je obvezna dajatev. Skladno s 404. členom ZDavP-2 izdaja davčni organ odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki velja na dan 1. januarja leta, za katero se določi nadomestilo. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancem davčni organ na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto, oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina. Kot že navedeno, je bila odmerna odločba, katero obnovo postopka tožnik predlaga, izdana na podlagi podatkov, ki jih je MOL posredovala prvostopenjskemu organu v skladu z določbami 404. člena ZDavP-2, kar med tožnikom in toženo stranko ni sporno.

16. ZDavP-2 v prvem odstavku 89. člena določa, da če davčni organ izve za nova dejstva in najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi ali že uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. V rokih iz prvega odstavka tega člena lahko predlaga obnovo postopka tudi zavezanec za davek (četrti odstavek 89. člena ZDavP-2). ZUP v 260. členu določa, da se postopek, ki je končan z odločbo zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, med drugim obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabe novih dokazov, ki bi sami zase ali v zvezi z že izvedenimi ali uporabljenimi dokazi pripeljali do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku (1. točka 260. člena ZUP) oziroma, če se odločba organa, ki vodi postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah rešil drugače (4. točka 260. člena ZUP ). Tudi po mnenju sodišča v zadevi niso podani obnovitveni razlogi niti po prvem odstavku 98. člena ZDavP-2 niti obnovitveni razlogi iz 1. in 4. točke 260. člena ZUP.

17. Predhodno vprašanje definira prvi odstavek 147. člena ZUP, ki določa, da lahko organ, ki vodi postopek in naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), to vprašanje ob pogojih iz tega zakona obravnava sam ali pa prekine postopek dokler ga ne reši pristojni organ. Tudi po mnenju sodišča odločitev MOL glede oprostitve NUSZ za odmerno obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 v tej zadevi ne predstavlja predhodnega vprašanja. MOL do izdaje odmerne odločbe namreč še ni izdala odločbe o oprostitvi plačila NUSZ, zato tega podatka ni mogla posredovati davčnemu organu in ga davčni organ tudi ni mogel upoštevati pri odmeri NUSZ za leto 2016. Tožnik bi se lahko uspešno skliceval na oprostitev plačila NUSZ kot oviro za izdajo odmerne odločbe le v primeru, če bi v času njene izdaje že bil oproščen plačila NUSZ.

18. Odmera nadomestila na podlagi 404. člena ZDavP-2 pomeni davčno razmerje, ki je urejeno z davčno pravnimi predpisi. Stranki davčnega razmerja sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina, kot javno upravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova NUSZ, ni stranka oziroma stranska udeleženka v postopku odmere nadomestila, ker v tem postopku sama ni zavezanec in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa (tako tudi sodba tega sodišča št. I U 190/2018 z dne 19. 9. 2018). Občina je zgolj zavezana posredovati podatke, potrebne za odmero NUSZ do 31. marca za tekoče leto (člen 404. ZDavP-2). Odločba o oprostitvi plačila NUSZ je zato del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev o odmeri NUSZ. Prvostopenjski organ je tožniku odmeril NUSZ na podlagi posredovanih podatkov, med katerimi pa ni bilo podatka, da bi bil tožnik oproščen plačila NUSZ. Dejstvo, da je MOL po izdaji prvostopenjske odločbe spremenila svojo odločitev tako, da je tožnika oprostila plačila NUSZ za leto 2016, ne more biti razlog za obnovo postopka zaradi drugače rešenega predhodnega vprašanja. MOL je bila z odmerno odločbo torej neupravičeno obogatena, pravnomočna odmerna odločba, katere obnovo postopka predlaga tožnik, pa ne predstavlja ovire, da tožnik ne bi na MOL naslovil zahtevek za povrnitev sredstev, ki predstavljajo sredstva neupravičene obogatitve.

19. Po mnenju sodišča odločba MOL tudi ni razlog, ki naj bi bil na podlagi 1. točke 260. člena ZUP razlog za obnovo postopka. Okoliščina, ki jo tožnik navaja v predlogu za obnovo postopka, namreč ne predstavlja obnovitvenega razloga, saj ne gre za okoliščino, ki bi obstajala že v času odmere, pa tožnik zanjo ne bi vedel oziroma naj ne bi imel možnosti uporabiti dokaz, ki bi vplival na odločbo. Dejstva in dokazi, ki so nastali po končanem postopku, ne predstavljajo podlage za obnovo postopka, saj jih organ, ker so nastali kasneje, v prejšnjem postopku niti ni mogel upoštevati.

20. Po presoji sodišča je glede na vse navedeno odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisov ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Sodišče v ostalem delu sledi razlogom, ki so navedeni v prvostopenjski odločbi, dopolnjeni z odločbo drugostopenjskega organa in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Na tej podlagi je zato sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe in med strankami niso sporni (prvi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, pravna stališča, na katere se sklicuje tožeča stranka, pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje v zvezi s stroški postopka, vendar pa je to zahtevo sodišče zavrnilo, saj njegovo zaslišanje na odločitev o višini stroškov upravnega in sodnega postopka ne bi moglo vplivati.

K točki II. izreka:

21. Odločitev v stroških v postopku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.