Jedro

Tožnica v tožbi konkretno ne navede, v čem naj bi zatrjevana neskladnost objekta s prostorskimi akti glede velikosti, oblike in namembnosti vplivala na njene osebne, pravno varovane koristi v zvezi z navedeno nepremičnino. Zato sodišče ocenjuje, da gre za ugovore v okviru zaščite javne koristi, ki so jo v prvi vrsti dolžni varovati upravni organ, pristojen za odločanje, ter državni tožilec in državni pravobranilec in jih zato tožnica ne more uspešno uveljaviti. Prav tako ne more uveljavljati pravno varovanih koristi tretjih oseb in vrtca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje odpravil gradbeno dovoljenje št. 351-1158/2007-31100-9 z dne 19. 9. 2007, s katerim je bila družbi A. d.o.o. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), dovoljena gradnja poslovno skladiščnega objekta na zemljišču parc. št. 1206/3 k.o. ..., in navedeni družbi izdal novo gradbeno dovoljenje za gradnjo poslovno skladiščnega objekta na zemljišču parc. št. 1206/3 k.o. ..., v skladu z navedeno projektno dokumentacijo in pod tam navedenimi pogoji.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila odločba izdana v ponovnem postopku, in sicer gre za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem št. 351-1158/2007-311009 z dne 19. 9. 2007. Prizadeta stranka je v ponovnem postopku vlogo spremenila tako, da bo imel objekt dvokapno streho ter da bo ena stran pritličja objekta zaprta po dolžini, kot je prikazano v dopolnitvi PGD z novembra 2009. Upravni organ iz podatkov, zbranih v prvotnem ter obnovljenem postopku ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Navaja, da je gradnja s spremembo oblike strehe postala oblikovno skladna z oblikami streh objektov v okolju, skladna pa je tudi oblika objekta s konzolno navzven pomaknjenim vzhodnim delom nadstropja, saj je v naselju več objektov, ki so podobno oblikovani.

V zvezi z navedbami tožnice na ustni obravnavi upravni organ pojasnjuje, da njeno soglasje k spremembi vloge ni potrebno in se pri tem sklicuje na drugi odstavek 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja, da ima tožnica sicer nasproten interes, vendar ne v smislu določb ZUP, zato je ni mogoče šteti za tako stranko, ki bi v primeru spremembe zahtevka v spremembo morala privoliti. Pri tem se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 963/2006, sicer v umiku zahteve, kar pa se glede na določbe drugega odstavka 270. člena ZUP v povezavi z določbama 133. in 135. člena ZUP smiselno obravnava enako.

Nadalje ugotavlja, da prostorski akt ne določa niti deleža pozidanosti zemljišča, niti odmikov objekta od sosednjih zemljišč, da mansarda ni izkoriščena, kar izhaja iz projektne dokumentacije, da površina pritličja s prostorskimi akti ni omejena, niti se ne povečuje tlorisni gabarit objekta, da se zaradi zaprtja zahodne strani objekta njegov vpliv na okolico ne more spremeniti, saj promet okoli objekta že v prvotni obliki objekta ni bil možen, ker je bil na zahodni strani objekta že prej načrtovan uvoz v kletno etažo, ugovore v zvezi s tožničinimi navedbami o povečanem osenčenju pa zavrača z ugotovitvijo, da vsaka pozidava poveča osenčenje tožničinega zemljišča, vendar ne obstaja predpis, ki bi določal, kolikšno mora biti osončenje zemljišča, ki je namenjeno pozidavi, niti na njenem zemljišču ni nobenega objekta, ki bi ga novi objekt osenčil in s tem poslabšal bivalne pogoje stanovalcev.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo in v odločbi navedel, da nima zadržkov glede pravilnosti ugotovitve prvostopenjskega organa, da je v danem primeru zadoščeno pogojem, ki jih določa Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto B7 Podgorica – Šentjakob in skupna merila in pogoji Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto B1 – Bežigrad zahod (Uradni list SRS, št. 26/87 in naslednji, v nadaljevanju Odlok o PUP-1) glede lege objekta na zemljišču, velikosti in oblikovanja (po spremembi zahteve, ki se nanaša na oblikovanje strehe) ter komunalne opremljenosti. Pri tem se sklicuje na razloge upravnega organa prve stopnje.

Prvostopenjskemu organu pa se pridružuje tudi v ugotovitvi, da so v konkretnem primeru izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji 66. člena ZGO-1. Meni, da zaradi spremembe zahteve glede oblike strehe ni bilo treba pridobivati ponovnih soglasij pristojnih soglasodajalcev. Glede vprašanja, ali je potrebno tožničino soglasje k spremembi zahtevka, se sklicuje na stališče v sodbi I U 790/2011 z dne 12. 1. 2012. Pojasnjuje, da lahko tožnica kot stranska udeleženka v tem postopku uspešno ščiti svoj pravni položaj z ugovori, ki so vezani na nepremičnino, zaradi katere je dosegla položaj stranske udeleženke in so z njo povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Zato ne more uspešno uveljaviti ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru zaščite javne koristi.

Ugovore tožnice, da bo za več metrov višji objekt vplival na njeno nepremičnino z zmanjšanjem osončenja, da bo povzročal hrup in prah ter da bo ogrožena varnost kmetovanja glede na to, da so odmiki objekta od parcelnih meja v okviru določb prostorskega akta in da načrtovane rešitve vpliva objekta preko dopustnih ravnin ne predvidevajo, upravni organ druge stopnje ocenjuje kot ugovore, s katerimi tožnica ščiti javni oziroma svoj dejanski interes. Zato ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na dopustnost gradnje glede na določbe odloka, oblikovanje objekta, pravilnost projektnih rešitev in pridobljenih soglasij ter njihove ustreznosti. Zlasti pa to velja tudi za ugovore, ki se nanašajo na bodoče načrtovanje v območju ter sklicevanje na osenčenost površin, ki niso bivalne, saj upravni organ ni dolžan varovati osončenja zemljišč. Prav tako tožnica ne more uspešno uveljaviti ugovorov v imenu ostalih lastnikov zemljišč, ki ležijo v območju gradnje.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da pridobljena soglasja ne zajemajo dopolnitev projektne dokumentacije v letih 2008 in 2009, kljub temu, da prinašajo bistvene spremembe osnovne projektne dokumentacije. Prav tako se je odmerjen komunalni prispevek nanašal na gradnjo na podlagi prvotne projektne dokumentacije, s čimer je prišlo do oškodovanja javnega interesa in posredno kršitev materialnega predpisa. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno tudi v delu, ki se nanaša na skladnost objekta s prostorskim aktom glede velikosti objekta. Navaja, da tako velikega objekta v bližini predvidene gradnje ni in da objekt tudi po obliki, kljub spremembi strehe, še vedno ni skladen s prostorskim aktom, pri čemer se sklicuje na spisne podatke in fotografije.

Meni, da upravni organ prve stopnje nepravilno navaja odmik predvidene gradnje od njene parcele, saj ne upošteva, da je dvokapna streha le dodana na prvotno predvideno ravno streho. Pri tem pripominja, da pridobljena mansarda zaradi dvokapne strehe bistveno poveča površino objekta, ta pa ni bila upoštevana pri odmeri komunalnega prispevka.

Projektno dokumentacijo ocenjuje za nepregledno in samo s seboj v nasprotju, zaradi česar je neskladna s predpisi in onemogoča izvajanje nadzora nad pravilnostjo in zakonitostjo gradnje.

Meni, da predvideni objekt tudi po namembnosti ni skladen s prostorskimi akti. Ker velik del objekta obsega skladišče in delavnico, po klasifikaciji sodi med industrijske objekte. Glede na velikost skladiščnih prostorov je mogoče upravičeno predvidevati, da bodo dnevno prihajale in odhajale velike količine materiala, kar bo vplivalo na okolico, zlasti pa na vrtec.

Vztraja, da bi morala soglašati s spremembo investitorjeve vloge, ki je njej nedvomno v škodo, s čimer so kršena tudi procesna pravila. Sklicuje se na pripombe, predloge in izvedenka mnenja, ki jih je predložila upravnemu organu prve stopnje, vendar se do njih ni opredelil niti upravni organ prve niti upravni organ druge stopnje. Z izvedenskimi mnenji skuša dokazati, da je potrebno predvideti gradnjo z zagatnimi stenami, česar nihče noče upoštevati. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe v delu, v katerem je prizadeti stranki izdano gradbeno dovoljenje oziroma podrejeno vrnitev zadeve upravnemu organu prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka in prizadeta stranka na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Do vprašanja glede glede potrebnosti tožničinega soglasja k spremembi zahtevka prizadete stranke po drugem odstavku 270. člena ZUP se je sodišče v tej zadevi že opredelilo v sodbi I U 790/2012, zato svojega stališča ne ponavlja. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 963/2006, po kateri procesni položaj stranke, ki se postopka udeležuje zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, ne more vplivati na pravice aktivne stranke, to je osebe, na katere zahtevo je bil uveden postopek, da samostojno razpolaga z zahtevkom, saj ni stranka z nasprotnim interesom. Tudi sicer pa tožnica zgolj s pavšalno tožbeno navedbo, da je sprememba zahtevka njej nedvomno v škodo, ni izkazala posega v njene osebne, pravno varovane koristi v zvezi z nepremičnino, zaradi katere je dosegla položaj stranske udeleženke.

Upravni organ druge stopnje je tožnici pravilno pojasnil, da lahko kot stranska udeleženka v tem postopku uspešno ščiti svoj pravni položaj le z ugovori, ki so vezani na nepremičnino, zaradi katere je dosegla položaj stranske udeleženke in so z njimi povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane.

Iz predloženih spisov izhaja, da je tožnica v tem, obnovljenem postopku, dosegla položaj stranske udeleženke zaradi lastništva zemljišča parc. št. 1209/1 k.o. ..., ki se nahaja na vplivnem območju gradnje.

Tožnica v tožbi konkretno ne navede, v čem naj bi zatrjevana neskladnost objekta s prostorskimi akti glede velikosti, oblike in namembnosti vplivala na njene osebne, pravno varovane koristi v zvezi z navedeno nepremičnino. Zato sodišče ocenjuje, da gre za ugovore v okviru zaščite javne koristi, ki so jo v prvi vrsti dolžni varovati upravni organ, pristojen za odločanje, ter državni tožilec in državni pravobranilec in jih zato tožnica ne more uspešno uveljaviti. Prav tako ne more uveljavljati pravno varovanih koristi tretjih oseb in vrtca.

Za ugovore v okviru zaščite javne koristi gre tudi pri ugovorih, ki se nanašajo na nepridobitev soglasij k spremenjeni projektni dokumentaciji in premalo odmerjen komunalni prispevek zaradi povečane velikosti objekta, saj tožnica ne navade, kako naj bi zatrjevane nepravilnosti vplivale na njene osebne, pravno varovane koristi, zaradi katerih je dosegla položaj stranskega udeleženca v tem postopku.

Ugovor, da je toženka v izpodbijani odločbi nepravilno navedla odmik od njenega in od ostalih zemljišč zaradi neupoštevanja dvokapne strehe, pa je nedovoljena tožbena novota, saj ga tožnica ni navajala že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Poleg tega tožnica tudi pri tem ugovoru ne navaja, na katere njene pravno varovane koristi naj bi posegla opisana nepravilnost. Tožnica v tožbi konkretno ne navede, zaradi katerih pomanjkljivosti projektne dokumentacije ni omogočeno izvajanje nadzora nad pravilnostjo in zakonitostjo gradnje, zato tega ugovora ni mogoče preizkusiti.

Glede tožničinega sklicevanja na pripombe, predloge in izvedeniška mnenja, ki jih je navajala in predložila upravnemu organu prve stopnje, sodišče poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnica bi morala zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Tako stališče je to sodišče med drugim zavzelo že v zadevah U 2358/2008, U 1476/2007 in I U 36/2011. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Ker mora tožnica v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se sodišče v tem upravnem sporu torej ni opredelila do pripomb, predlogov in izvedeniških mnenj, ki jih je navajala in predložila v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.