Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz zapisa razgovora izhaja, da je tožnik na razgovoru s kadrovsko službo navajal, da s toženo stranko ne bo več sodeloval. Po oceni pritožbenega sodišča navedenega zapisa ni mogoče razumeti v smislu sporazuma iz 79. člena ZDR niti ga ni mogoče šteti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 80. člena ZDR.

Dohodek, ki ga je tožnik ustvaril v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz naslova samozaposlitve, ko delavec opravlja delo samostojno in neodvisno, na tej podlagi pa je bil tudi zavarovan za polni delovni čas, predstavlja plačilo za delo oziroma korist, ki nadomešča izgubo izplačil iz naslova plače pri delodajalcu (toženi stranki). Zato je pri odločanju o tožnikovem zahtevku v skladu z določbama 169 in 243/4 OZ potrebno upoštevati, da je za prejete dohodke iz naslova dela tožnik sam zmanjšal škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega izpada plače pri toženi stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep in sodbo, pri čemer je s sklepom odločilo, da se ugotovi, da je tožnik tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2008 dalje do plačila umaknila in je postopek v tem delu ustavilo. V nadaljevanju je sodišče izdalo sodbo s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je dne 28. 2. 2011 tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 29. 7. 2003 pri toženi stranki in s tem dnem delovno razmerje na podlagi tožnikove izredne odpovedi, ki je bila tožniku vročena dne 28. 2. 2011 (1. točka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 3. 2. 2008 do prenehanja pogodbe o zaposlitvi 28. 2. 2011 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal, še zlasti, da mu je dolžna obračunati bruto plačo delavca za VII. tarifni razred, 33. obračunski razred, povečano za pripadajoči dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto delovne dobe pri toženi stranki, torej skupaj za 21 let delovne dobe v višini 10,5 % ter drugimi pripadajočimi dodatki po veljavni podjetniški pogodbi, mu istočasno izročiti plačilne liste za vsak posamezen mesec v tem obdobju in mu izplačati iz naslova neto plače za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 3. 2. 2008 dalje do prenehanja pogodbe o zaposlitvi 28. 2. 2011 neto znesek v višini skupaj 48.123,92 EUR in sicer skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. dne v mesecu do dneva plačila, kot če bi delal, in mu za obdobje od 3. 2. 2008 dalje do prenehanja pogodbe o zaposlitvi dne 28. 2. 2011 vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v obvezno pokojninsko zavarovanje z zavarovalno podlago 001, v obvezno zdravstveno zavarovanje ter v ostala ustrezna zavarovanja na tej podlagi 001, in sicer za vse obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 3. 2. 2008 do prenehanja pogodbe o zaposlitvi 28. 2. 2011, ker v nasprotnem primeru ta pravnomočna sodba nadomesti take prijave, plačati pristojnim organom vse pripadajoče dajatve, davke in prispevke za socialno varnost in druge javne dajatve, obračunane na to plačo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti od posameznega mesečnega zneska davkov, prispevkov in drugih javnih dajatev do plačila in mu priznati vse druge pravice, ki izhajajo iz sklenjenega delovnega razmerja, vse pa za obdobje od 3. 2. 2008 dalje do prenehanja pogodbe o zaposlitvi 28. 2. 2011 (2.a točka), izplačati iz naslova regresa za leto 2008 v višini 757,60 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 do dneva plačila in obračunati ter plačati pristojnim organom vse pripadajoče dajatve, davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila (2.b točka), iz naslova regresa za leto 2009 v višini 798,02 EUR neto in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do dneva plačila in obračunati ter plačati pristojnim organom vse pripadajoče dajatve, davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila (2.c točka), iz naslova regresa za leto 2010 v višini 1.049,46 EUR bruto in sicer tako, da je od tega zneska dolžna obračunati in plačati pristojnim organom za tožnika vse pripadajoče dajatve, davke in prispevke, tožniku pa je dolžna izplačati neto znesek regresa, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 2. 7. 2010 dalje do plačila (2.č točka), iz naslova 13. plače za leto 2008 v višini 1.189,69 EUR neto in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2008 do dneva plačila in obračunati ter plačati pristojnim organom vse pripadajoče dajatve, davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2008 dalje do plačila (2.d točka), iz naslova 13. plače za leto 2009 v višini 754,12 EUR neto, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2009 do dneva plačila in obračunati ter plačati pristojnim organom vse pripadajoče dajatve, davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 11. 12. 2009 dalje do plačila (2.e točka), iz naslova 13. plače za leto 2010 v višini 1.328,94 EUR neto, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2010 do dneva plačila in obračunati ter plačati pristojnim organom vse pripadajoče dajatve, davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2010 dalje do plačila (2.f točka). Sodišče je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati vse pravdne stroške v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila (2. točka – pravilno 3. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v celoti in sicer iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podrejeno pa pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov in pritožbenih stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter nepravilno uporabilo materialno pravo, izrek sodbe pa je nerazumljiv in nasprotuje tudi razlogom v sodbi ter izvedenim listinskim dokazom. Tožnik je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 2. 2011, zato je izredna odpoved z dne 23. 2. 2011 veljavna in zakonita ter učinkuje z dnem 28. 2. 2011 ter nedvomno veže obe stranki in tudi sodišče v skladu z 75. členom ZDR. Sodišče brez ustrezne trditvene podlage tožene stranke, ne da bi imelo za to ustrezne dokaze v sodnem spisu nepravilno zaključi, da je tožnik dne 19. 4. 2010 toženi stranki v bistvu redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi v smislu 80. člena ZDR. Pogodba o zaposlitvi lahko preneha samo na način enega od taksativno naštetih načinov prenehanja PZ iz 75. člena ZDR. Tožena stranka niti ne zatrjuje v sodnem postopku redno odpoved tožnika, sodišče pa se v obrazložitvi sklicuje na neobstoječo redno odpoved tožnika, z navedenim pa je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prvi odstavek 80. člena ZDR določa, da pogodbeni stranki lahko odpovesta pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom – redna odpoved. Tožnik je bil razvrščen v VII. tarifni razred in mu pripada glede na 32. člen Kolektivne pogodbe za dejavnosti pridobivanja in predelave kovinskih rudnin Slovenije 120 dni odpovednega roka, redna in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi morata biti izraženi v pisni obliki. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je izkazan nedvoumen interes tožnika, da se mu delovno razmerje pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 7. 2003 od 19. 4. 2010 dalje ne nadaljuje. Napačen in nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je brezpredmetna in brez pravnega učinka tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011, ker zanjo ni podan noben od v 1. odstavku 112. člena naštetih razlogov. Tožena stranka je molčala in zato ji je tožnik odpovedal pogodbo o zaposlitvi z dnem vročitve izredne odpovedi 28. 2. 2011. Plačilo denarnih terjatev in odpoved pogodbe o zaposlitvi sta dve različni stvari. Očitana kršitev tožene stranke, zaradi česar je tožnik izredno odpovedal pogodbo še vedno obstoji, saj še vedno ni dokazano nasprotno s pravnomočno sodno odločbo. Sodišče prve stopnje sploh ni vsebinsko odločalo o kršitvah iz 1. odstavka 112. člena ZDR in se do njih sploh ni opredelilo, zlasti ne do kršitve iz 1. točke 1. odstavka 112. člena ZDR, zato ima sodba absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede 2. točke izreka sodbe je tožnik v sodnem spisu dokazal, da je vsa leta zaposlitve pri toženi stranki izredno dobro zaslužil tako iz naslova pogodbe o zaposlitvi kot iz naslova pogodb o delu in je za svoje trditve predložil tudi ustrezne dokaze. Sodišče naj vpogleda tudi predlagane in izvedene dokaze v spisu Pd 5/2010 oziroma prej Pd 277/2009. Ni na mestu očitek sodišča, da je tožnik s pritožbo zoper sodbo z dne 23. 3. 2010 zlorabljal svoje procesne pravice in da je 19. 4. 2010 odpovedal pogodbo o zaposlitvi in da ni imel namena delati pri toženi stranki. Tožena stranka manipulira s tožnikom in zlorablja procesne pravice, ne pa tožnik. Sodišče je prestopilo svoje pristojnosti in samo izračunalo tožnikovo prikrajšanje, čeprav za to ni usposobljeno. Glede obračuna prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje tožnika je sodišče ugotovilo, da je verjetno prikrajšan, vendar pavšalno in brez podlage zaključilo, da se mu morebitno prikrajšanje pri pokojnini zaradi nižjega plačanega prispevka lahko kompenzira z višjimi razpoložljivimi dohodki. V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je zakonodajalec v 25. členu ZPIZ-1 odločil, da se oseba, ki istočasno izpolnjuje pogoj za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je po ZPIZ navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila vključena v zavarovanje. Delovno razmerje oziroma zavarovalna podlaga 001 je zato močnejša zavarovalna podlaga. Pravna podlaga tožbenega zahtevka tožnika je 1. odstavek 164. člena OZ, to je vzpostavitev prejšnjega stanja. Tožnik je upravičen do povrnitve vseh pravdnih stroškov, po priglašenem stroškovniku, v skladu z uspehom v pravdnem postopku. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v predmetni zadevi reševalo spor za plačilo odškodnine v višini 100.000,00 EUR in sicer po izločitvi spisa opr. št. Pd 277/2007 z dne 4. 3. 2009 pod opr. št. Pd 60/2009. Sodišče prve stopnje je predhodno v zadevi Pd 5/2010 pravnomočno odločilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem 3. 2. 2008 in mu še traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 7. 2003 in naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo. Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 636/2010 z dne 16. 6. 2010 pritožbo tožnika namreč zavrglo. V obravnavanem sporu je tako ostalo odprto vprašanje glede plačila odškodnine v višini 100.000,00 EUR namesto reintegracije ter tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova reintegracije in reparacije za čas od 3. 2. 2008 do vrnitve tožnika nazaj na delo, ki je bil izločen iz spora Pd 5/2010. Kot že navedeno je tožnik uspel v zadevi Pd 5/2010, ki je postala pravnomočna in izvršljiva. Sodišče je v predmetni zadevi odločalo o tožbenem zahtevku po zadnji modifikaciji tožbenega zahtevka z dne 6. 7. 2011, pri čemer je tožnik umaknil tožbeni zahtevek za plačilo 10.000,00 EUR, tako, da je sodišče v tem delu postopek ustavilo.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožnika pozvala nazaj na delo, tožnik pa je na razgovoru s kadrovsko službo navajal, da s toženo stranko ne bo več sodeloval, kot to izhaja iz zapis razgovora z dne 19. 4. 2010 (priloga B 7), pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se je tožnik dne 19. 4. 2010 odločil, da ne želi več delati pri toženi strani na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2003, s čemer je po zmotni oceni sodišča prve stopnje tožnik redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi v smislu 80. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR). ZDR v 80. členu določa, da pogodbeni stranki lahko odpovesta pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom – redna odpoved, sodišče se ob tem sklicuje tudi na 81. člen ZDR, da delavec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve. Sodišče je ob tem prezrlo, da tožnik nikoli ni kakorkoli podal pisno (redno) odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je posebej poudariti, da 86. člen ZDR ureja obliko in vsebino odpovedi in določa, da morata biti redna in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izraženi v pisni obliki, kar seveda velja tako za delavca kot delodajalca. Tako je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da je delavec „v bistvu redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi v smislu 80. člena ZDR“. Dejstvo, da je tožnik na razgovoru pri toženi stranki razložil, zakaj ne želi delati pri toženi stranki ne more pomeniti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika, pri čemer je seveda pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pogodba odpovedana tudi z odpovednim rokom. Iz zapisa z dne 19. 4. 2010 le izhaja, da se tožnik ne vidi več v vlogi zaposlenega v družbi in da ga vežejo tudi pogodbene obveznosti, ki jih mora izpolniti kot samostojni podjetnik do tožene stranke. Sodišče tudi sicer navede, da zapis ne predstavlja sporazuma iz 79. člena ZDR, kar je navajala tožena stranka, z navedenim pa se pritožbeno sodišče strinja, saj 79. člen ZDR med drugim določa, da pogodba o zaposlitvi preneha s pisnim sporazumom med strankama, ki mora vsebovati določilo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, pri čemer je sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki neveljaven. Iz navedenega zapisa pa ni razbrati, da bi šlo za kakršenkoli sporazum glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Ker po oceni pritožbenega sodišča navedenega zapisa ni mogoče razumeti v smislu sporazuma iz 79. člena ZDR in ker ga ni mogoče šteti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je v nadaljevanju zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je brezpredmetna in brez pravnega učinka tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato se bo moralo sodišče v ponovljenem postopku opredeliti glede tožnikove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2003 podane dne 23. 2. 2011 (priloga A21), pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da 81. člen ZDR izrecno določa, da delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Pritožba tako pravilno opozarja, da bo moralo sodišče upoštevati tožnikovo izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011 in sicer glede datuma prenehanja delovnega razmerja postavljenega v tožbenem zahtevku, saj sodišče lahko odloča le o postavljenem tožbenem zahtevku. Tožnik je namreč postavil tožbeni zahtevek do navedenega datuma 28. 2. 2011. V ponovljenem postopku bo moralo tako sodišče upoštevati tudi, da se je tožnik v vmesnem času tudi samozaposlil in torej je tožnik lahko upravičen le do razlike v plači za čas samozaposlitve. Uveljavljanje nadomestila plače predstavlja namreč uveljavljanje plačila škode, ki jo je delodajalec povzročil z nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) mora biti delavčev premoženjski položaj takšen, kot če bi delal, kar pomeni, da ne sme prejeti ne manj ne več, kot če bi delal. Tudi po določbi 4. odstavka 243. člena OZ je treba pri odmeri odškodnine pri kršitvi obveznosti poleg nastale škode upoštevati tudi korist, ki je upniku nastala v tej zvezi. V obravnavanem primeru to pomeni, da je potrebno upoštevati tudi obdobje prikrajšanja zaradi delodajalčevega neplačevanja plače, ko je tožnik pridobil dohodek z drugimi dohodki iz naslova dela. Dohodek, ki ga je tožnik ustvaril iz naslova samozaposlitve, ko delavec opravlja delo samostojno in neodvisno na tej podlagi in je tudi zavarovan za polni delovno čas, predstavlja plačilo za delo oziroma korist, ki nadomešča izgubo nadomestil iz naslova plače pri delodajalcu. Zato je pri odločanju tožnikovega zahtevka, v skladu z navedenima določbama OZ potrebno upoštevati, da je za prejete dohodke iz naslova dela tožnik sam zmanjševal škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega izpada plače pri toženi stranki. Sicer pa pravnomočna odločitev sodišča glede nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in posledično reintegracije in reparacije predstavlja, da je bil tožnik od dneva prenehanja delovnega razmerje tudi materialno prikrajšan zaradi neplačevanja prispevkov iz delovnega razmerja.

Obveznost plačila prispevkov iz delovnega razmerja nastane z vzpostavitvijo tega razmerja, pri čemer plačilo prispevkov iz delovnega razmerja, ki (kot del bruto plače) sicer pomeni plačilo za že opravljeno delo in predstavlja zakonsko dajatev delodajalca (prispevek delodajalca) (prim. odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-281/09-14 z dne 22. 11. 2011). Iz navedenega razloga je potrebno obračunati tožnikova bruto nadomestila plač in odvesti prispevek od tega zneska, od posameznih mesečnih zneskov plač pa odšteti dohodek iz naslova samozaposlitve ob upoštevanju bruto zavarovalnih osnov po posameznih mesecih določenih na podlagi 209. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem. - ZPIZ-1). Zavarovalna osnova za samozaposlene se namreč letno določa glede na doseženi dobiček zavarovanca v preteklem letu skladno z zakonom, ki ureja dohodnino. Sicer pa bo moralo sodišče tudi glede na podane pritožbene ugovore tožnika, da sodišče ne zna samo izračunavati denarne terjatve iz delovnega razmerja, po potrebi postaviti izvedenca finančno-računovodske stroke, ki bo lahko podal izračun, v kolikor se stranki ne bosta strinjali glede višine.

Glede dela tožbenega zahtevka v zvezi z prijavo v obvezno pokojninsko zavarovanje z zavarovalno podlago 001, pa pritožbeno sodišče navaja, da bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede sprememb statusa zavarovanca, kot jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo npr. v zadevi opr. št. VIII Ips 254/2009 v povezavi z zadevo opr. št. Psp 336/2008. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.