Jedro

Za vložitev zahteve za denacionalizacijo je v 1. odstavku 62. člena ZDen določen rok, ki je materialni prekluzivni in se ne more podaljšati. Njegov potek pomeni izgubo pravice do denacionalizacije po samem zakonu, ne glede na razlog zamude.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi z dne 3.4.2003, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper sklep Upravne enote P. z dne 5.3.2003. Z njim je bila kot prepozna zavržena zahteva tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnin, zemljišč s parcelnimi številkami 205, 229, 230/1 in 231, pripisanih k z.k.vl. št. 326 k.o. S. Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in navaja, da je tožeča stranka vložila zahtevo za denacionalizacijo 19.2.2003, kar je prepozno glede na rok, ki je za vlaganje zahtev določen v 1. odstavku 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ta rok, ki je bil sicer podaljšan do 7.12.1993, je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Po njegovem preteku pravica do denacionalizacije ugasne, zato sta upravna organa ravnala pravilno, ko zahteve tožeče stranke nista vsebinsko obravnavala. Tožbeni ugovor, da tožeča stranka ni bila pravočasno seznanjena s sprejemom ZDen, je neupošteven, saj je bil ZDen objavljen v Uradnem listu RS in je določal dveletni rok za vlaganje zahtevkov, poleg tega pa so bili morebitni upravičenci obširno seznanjeni z zakonom preko javnih občil. Pritožnik v pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Je državljan Republike Slovenije, kjer tudi živi. Kot lastnik ni bil obveščen o denacionalizaciji, pa bi moral biti. Na Hrvaškem so bili lastniki večkrat obveščeni. Zato meni, da zahteva za denacionalizacijo ne bi smela biti zavržena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitvi, da je zahteva za denacionalizacijo vložena prepozno, tožeča stranka ni ugovarjala v tožbi, temu v pritožbi tudi ne ugovarja pritožnik. Na podlagi te ugotovitve, ki se ujema s podatki v predloženih upravnih spisih, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, prav tako so pravilni tudi razlogi, navedeni v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Postopek denacionalizacije se začne na zahtevo (1. odstavek 62. člena ZDen), pri čemer ZDen ne vzpostavlja obveznosti predhodnega obveščanja bivših lastnikov kot morebitnih vlagateljev, kar sicer zatrjuje pritožnik. Za vložitev zahteve je v 1. odstavku 64. člena ZDen določen rok. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se ta rok ne more podaljšati in da pomeni nepravočasna vložitev zahteve za stranko izgubo pravice do denacionalizacije po samem zakonu, ne glede na razloge zamude. Utemeljeno je tudi zavrnilo tožbene ugovore, da tožeče stranke niso bile obveščene o zakonski ureditvi, saj nepoznavanje prava ne more vplivati na drugačno odločitev. Ker v pritožbi pritožnik ponavlja tožbene ugovore, ki so bili pravilno zavrnjeni, s pritožbo ne more uspeti.

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.