Jedro

Ko investitor ne ve, da je njegovo naročilo v nasprotju s prostorskimi akti in v zvezi s tem ne sprejema nobenega rizika, ne more zahtevati plačila. Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da je bilo zatrjevano dejansko stanje drugačno. Tožena stranka naj bi bila seznanjena z rizikom, da ne bo mogoče dobiti gradbenega dovoljenja in naj bi kljub temu forsirala, da se izdela dokumentacijo in vloži zahtevo za pridobitev gradbenega dovoljenja. Če je tako, je projektant naročilo izpolnil v skladu z določili pogodbe in neustreznost izdelanih projektov ne izvira iz njegove sfere, zato zanjo projektant ne more odgovarjati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru razveljavilo sklep o izvršbi VL 1 z dne 29.6.2012 in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 24.456 EUR iz naslova plačila za izdelavo projektne dokumentacije (idejne zasnove – IDZ ter projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja – PGD) za Zbirni center za skladiščenje, predelavo in posredovanje gradbenih odpadkov.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Vztraja, da je tožena stranka naročila izdelavo projektne dokumentacije, tožeča stranka pa je svojo obveznost izpolnila, kar že samo po sebi predpostavlja dolžnost plačila (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ) in to ne glede na nadaljnjo usodo upravnega postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja (tožena stranka ni izkazala, da bi bila tudi pridobitev gradbenega dovoljenja zaveza tožeče stranke). V zvezi s tem je sodišče napačno ocenilo izvedene dokaze, zlasti listine. Te so bile res izdelane, ko se je spor med strankama že začel, vendar odražajo tedanjo voljo strank, za razliko od izpovedi zaslišanih strank in prič, ki se prilagajajo potrebam pravde, kar je lepo razvidno iz izpovedi E.G.. Prav tako je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je v točki 6 zapisalo, da dokumentacija za deponijo zemeljskega in kamnitega materiala nima zveze s centrom za zbiranje odpadkov. To ni res, saj iz dokumentacije izhaja, da je deponijam prva faza, center pa druga faza. Ponudba z dne 19.4.2011 tako dokazuje, da je tožeča stranka začela z delom že prej in da se je po naročilu tožene stranke projekt razširil še na zbirni center. Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da je bila tožena stranka seznanjena z rizikom, da ne bo mogoče dobiti gradbenega dovoljenja in je tožena stranka kljub temu forsirala, da se izdela dokumentacijo in vloži zahtevo za pridobitev gradbenega dovoljenja. Tožena stranka je torej nase prevzela tveganje za izdajo gradbenega dovoljenja. Sodišče je zato zmotno ugotovilo, da se tožeča stranka ne more razbremeniti odgovornosti za neskladnost projekta s prostorskimi akti in da je drugačen dogovor izključen zaradi same narave projektantske pogodbe. Pri tem je spregledalo, da narava projektantske pogodbe ni kogentno določena. Naravnost nemogoče je, da bi se plačilo pogojevalo z izdajo gradbenega dovoljenja glede na to, da je bila tožena stranka dolžna pridobiti soglasja. S tega vidika je pretirana ocena sodišča, da gre za pravnomočno odločeno zadevo v upravnem postopku. Priča A.J. je izpovedala, da bi se razlog neskladnosti po njenem mnenju lahko uspešno izpodbijal, da pa pritožba ni imela smisla, ker tožena stranka ni pridobila soglasij, za katera je bila zadolžena. Napačen je zato očitek sodišča, da je tožeča stranka prepozno navajala razloge za zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja, saj to ni štela za pravno relevantno ob zatrjevanem dogovoru prevzema rizika za pridobitev gradbenega dovoljenja. Popolnoma zgrešena je odločitev sodišča in obrazložitev glede napake projektne dokumentacije. Tudi če bi se v pritožbenem postopku obdržala zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, je rizik glede tega prevzela tožena stranka. Dokazov za to je več: tožena stranka ni zavrnila prevzema projektov, čeprav je po G. trditvi vedela za napako, dokumentacijo je celo uporabila v upravnem postopku in s tem izgubila pravico do grajanja napake. Ni šlo namreč za skrito napako. Nemogoče je, da je sodišče neskladnost obravnavalo kot nekakšno skrito napako, ki jo je ugotovila šele Upravna enota (UE), ob jasni izpovedi G., da je bil že vnaprej prepričan, da gradnja ni možna. Sama tožena stranka je tudi navajala, da na izdelano dokumentacijo ni imela pripomb.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi sta pravdni stranki sklenili pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala izdelati idejno zasnovo (IDZ) in projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) za Center za zbiranje in predelavo gradbenih odpadkov. Tožeča stranka je projekt izdelala in zanj trdila, da je bilo na njegovi podlagi v času, ko je bil izdelan, mogoče pridobiti gradbeno dovoljenje, tožena stranka pa je v pravdi trdila, da je bilo ves čas jasno, da gradbenega dovoljenja ne bo mogoče pridobiti. Gradbeno dovoljenje na podlagi izdelanih projektov ni bilo pridobljeno, sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila razlog za zavrnitev vloge neskladnost z zahtevami prostorskih aktov. Ker je pri projektantski pogodbi obveznost projektanta, da izdela dokumentacijo, ki bo omogočila najprej pridobitev gradbenega dovoljenja, nato pa še gradnjo v skladu z interesi naročitelja, tožeča stranka po mnenju sodišča prve stopnje svoje obveznosti po projektantski pogodbi ni izpolnila, zato tudi ne more zahtevati plačila.

5. Povedano nedvomno velja v primerih, ko investitor ne ve, da je njegovo naročilo v nasprotju s prostorskimi akti in v zvezi s tem ne sprejema nobenega rizika. Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da je bilo zatrjevano dejansko stanje drugačno. Tožena stranka naj bi bila seznanjena z rizikom, da ne bo mogoče dobiti gradbenega dovoljenja in naj bi kljub temu forsirala, da se izdela dokumentacijo in vloži zahtevo za pridobitev gradbenega dovoljenja. Če je tako, je projektant naročilo izpolnil v skladu z določili pogodbe in neustreznost izdelanih projektov ne izvira iz njegove sfere, zato zanjo projektant ne more odgovarjati. Eno od temeljnih načela našega obligacijskega prava je namreč načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij. Nikjer ni določeno, da projektant ne sme sprejeti naročila, če je v nasprotju s prostorskimi akti (naročnik lahko na primer računa na spremembo prostorskih aktov in želi biti nanjo pripravljen). Očitno zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da projektant izpolni svojo obveznost ne glede na okoliščine le, če so projekti skladni z veljavnimi prostorskimi akti, se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo s trditvami tožeče stranke, da je tožena stranka projekte naročila, čeprav je vedela za rizik skladnosti s prostorskimi akti in je nase ta rizik tudi prevzela. Glede na trditve pravdnih strank pa je to odločilno vprašanje v zadevi. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (zadnji stavek 355. člena (1) Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti okoliščine naročila, predvsem pa, ali je tožena stranka morda nase prevzela rizik neskladnosti s projektov s prostorskimi akti in kako to vpliva na pravico tožeče stranke do plačila za opravljeno delo.

6. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

op. št. 1: Tudi v ponovljenem sojenju bo potrebno opraviti dokazno oceno personalnih dokazov, ki so bili na prvi stopnji že neposredno izvedeni. Pritožbeno sodišče bi moralo vse že izvedene dokaze zato ponoviti, če bi želelo samo ugotoviti dodatna dejstva, kar pa bi bilo neracionalno.