Jedro

Ker se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar, lahko lastniki služečega zemljišča zahtevajo prestavitev služnosti. Dokazati morajo, da obstajajo upravičeni razlogi za prestavitev služnosti, upravičencem pa morajo zagotoviti tudi drugo enakovrednost traso za izvrševanje služnosti prehoda in dovoza. Kadar prestavitev služnosti predstavlja tudi delno ukinitev služnosti, je treba izkazati tudi, da so se okoliščine od ustanovitve služnosti spremenile tako, da stvarna služnost v takšnem obsegu ni več potrebna oziroma je prenehal razlog, zaradi katerega je bila služnost ustanovljena v takšnem obsegu.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožniki so s tožbo z dne 17.12.1997 od sodišča zahtevali, naj služnost dovoza in prehoda za potrebe gospodujočega zemljišča parc.

št. 227/10, vl. št. 1256 k.o. Č., prestavi na skrajni južni del služečega zemljišča parc. št. 227/11, tako, da bi pot potekala preko skrajnega jugovzhodnega dela te parcele v širini 4 m, od betonskega stebra proti severu in nato vzhodno proti gospodujočemu zemljišču. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti takšni odločitvi se pritožujejo tožniki zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navajajo, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je njihov tožbeni zahtevek neutemeljen, ker se stanje v naravi od ustanovitve služnosti dalje ni v ničemer spremenilo. Tožniki poudarjajo, da se služnost v skladu z prvim odstavkom 50. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ne sme širiti, ampak čimbolj ožiti. Tožniki navajajo, da so toženci na služečem zemljišču tudi parkirali, s čimer so močno ovirali tožnike. Zato menijo, da je njihov tožbeni zahtevek utemeljen in predlagajo, naj višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila služnost hoje in vožnje po služečem zemljišču parc. št. 227/11 v korist gospodujočega zemljišča parc. št. 227/10 ustanovljena s pravnim poslom - s sodno poravnavo pod opr. št. N. Tožniki zahtevajo prestavitev služnosti na skrajni južni del svojega zemljišča. Res je, kot navajajo tožniki v pritožbi, da lahko zaradi določbe prvega odstavka 50. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. št. 6-88/80 s spremembami, v nadaljevanju ZTLR), ki določa, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar, lastniki služečega zemljišča zahtevajo prestavitev služnosti. Dokazati morajo, da obstajajo upravičeni razlogi za prestavitev služnosti, upravičencem pa morajo zagotoviti tudi drugo enakovredno traso za izvrševanje služnosti prehoda in dovoza. Prestavitev, kot jo predlagajo tožniki, predstavlja tudi delno ukinitev služnosti (služnost naj bi se s celotne parc. št. 227/11 skrčila na 4 m širok koridor), zato bi tožniki morali izkazati, da so se okoliščine od ustanovitve služnosti spremenile tako, da stvarna služnost v takšnem obsegu ni več potrebna oziroma je prenehal razlog, zaradi katerega je bila služnost ustanovljena v takšnem obsegu (drugi odstavek 58. člena ZTLR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se okoliščine od ustanovitve služnosti niso v ničemer spremenile. Višje sodišče opozarja, da dejstvo, da tožniki služeča zemljišča niso uporabljali le v okviru dogovorjene služnosti, ampak so na njem tudi parkirali (to tožniki izpostavljajo v pritožbi) prav tako ne predstavlja upravičenega razloga za prestavitev služnosti. Toženci seveda lahko uporabljajo služeče zemljišče le v okviru dogovorjene služnosti, torej za prehod in dovoz na gospodujoče zemljišče. Če toženci zemljišče tožnikov uporabljajo izven dogovorjenega obsega in s svojim ravnanjem vznemirjajo tožnike, lahko tožniki zahtevajo zaščito pred vznemirjanjem po 99. členu Stvarnopravnega zakonika (Ur.l. RS, št. 87/02), ne more pa to biti razlog za prestavitev in s tem delno ukinitev služnosti.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP) zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.