Jedro

Tožniku, ki je bil v priporu od 5. 8. 2001 do 8. 5. 2002, pripada odškodnina za neutemeljen pripor v trajanju 93 dni, saj mu je bil čas pripora v trajanju šestih mesecev vštet v pravnomočno izrečeno kazen zapora (šestih mesecev).

Pravilna je presoja odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi neutemeljenega pripora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval povrnitev utrpele premoženjske in nepremoženjske škode zaradi neutemeljenega pripora. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik priprt skupno od 5. 8. 2001 do 8. 5. 2002, sporno pa je bilo, koliko časa je bil tožnik neutemeljeno priprt. Tožnik je zatrjeval šest mesecev trajanja neutemeljenega pripora, toženka pa 93 dni. Med strankama je bil sporen tudi temelj premoženjske škode in višina ter tek zamudnih obresti nepremoženjske škode.

2. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe in zaradi umika tožbenega zahtevka za plačilo škode v znesku 81.000,00 EUR v tem delu postopek ustavilo, delno je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 5.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odločilo o stroških, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločitvi o stroških, sicer pa je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Navaja, da je bil priprt za drugo kaznivo dejanje (ki naj bi ga storil dne 5. 8. 2001) iz razloga ponovitvene nevarnosti, predvsem na podlagi suma storitve prvega kaznivega dejanja (ki naj bi ga storil 15. 5. 2000), za katerega je bil v nadaljnjem postopku oproščen. Kršene so mu bile ustavne pravice (14. člen Ustave RS – v nadaljevanju URS), saj mu pripor zgolj za drugo kaznivo dejanje glede na sodno prakso sploh ne bi bil odrejen. Nižji sodišči sta nepravilno uporabili 49. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), saj je bil pripor neutemeljen vseh devet mesecev. Zato je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora v trajanju šest mesecev in ne 93 dni. Ponavlja navedbe o svojih zdravstvenih težavah in trditve, da mu je bilo zaradi pripora onemogočeno delo kot samostojnemu podjetniku, saj je imel sklenjeno pogodbo za prodajo vin z družbo A., d. o. o., s katero pa je po podaljšanju pripora odpovedal sodelovanje.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da: - je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru K 277/2001 z dne 10. 1. 2002 spoznan za krivega dveh očitanih kaznivih dejanj (prepovedan prehod čez državno mejo za dejanje z dne 15. 5. 2000 in za dejanje z dne 5. 8. 2001) in mu je bila izrečena enotna zaporna kazen v trajanju enega leta, v okviru katere mu je bila za prvo kaznivo dejanje določena sedem mesečna zaporna kazen, za drugo pa šest mesečna; - da je bil tožnik glede prvega očitanega kaznivega dejanja oproščen pritožbe – sodba Višjega sodišča v Kopru Kp 539/2006 z 21. 3. 2007; - da je sodba z dne 10. 1. 2002 postala pravnomočna glede drugega očitanega kaznivega dejanja (zaporna kazen šest mesecev) – sklep Višjega sodišča v Kopru Kp 168/202 z dne 8. 5. 2002; - tožnik je bil priprt od 5. 8. 2001 do 8. 5. 2002; - tožniku se je v pravnomočno izrečeno kazen zapora vštel čas pripora v trajanju šest mesecev in tožnik je bil (ker je bil v priporu že več kot šest mesecev) izpuščen na prostost; - tožnik ni dokazal, da bi zaradi neutemeljenega pripora utrpel materialno škodo, saj je, ko je bil zoper njega uveden pripor, torej ko se sploh še ni vedelo, ali bo obsojen ali ne, sam pisno odpovedal pogodbo. Tudi sicer tožnik ni dokazal, da bi mu škoda sploh nastala, saj iz Pogodbe o trgovskem zastopanju, domnevno sklenjene dne 7. 12. 2000, ni razviden mesečni zaslužek 1.000,00 EUR, tožnik pa je tudi sam izpovedal, da na podlagi te pogodbe ni nič zaslužil. Glede temelja odškodninske odgovornosti:

7. Glede na navedene dejanske ugotovitve je v skladu z določbo 542. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), po kateri ima pravico do povrnitve škode, kdor je prebil v priporu dalj časa, kot traja zapor, na katerega je bil obsojen, pravilen zaključek nižjih sodišč, da je bil tožnik v obdobju od 6. 2. 2002 do izpusta (8. 5. 2002) neutemeljeno priprt. Zato tožniku pripada odškodnina za neutemeljen pripor v trajanju 93 dni, in ne šest mesecev, kot je ponovno uveljavljal v reviziji, saj je bil tožniku čas pripora v trajanju šestih mesecev vštet v pravnomočno izrečeno kazen zapora (šestih mesecev) zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo dne 5. 8. 2001. 8. Tožnik skuša s ponovnimi navedbami v reviziji, da mu je bilo zaradi pripora onemogočeno delo kot samostojnemu podjetniku in uveljavljanjem sklenjene pogodbe za prodajo vin z družbo A., d. o. o., ki jo je po podaljšanju pripora sam odpovedal, vsebinsko izpodbiti dokazno oceno in ugotovitev dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji ter potrjeno na drugi stopnji. Ker gre za nedovoljen revizijski razlog, teh navedb ni mogoče upoštevati.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo:

9. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je neutemeljen pripor trajal 93 dni; da se je tožnik v priporu slabo počutil, da ga je mučila nespečnost in da ga je skrbelo, vendar zaradi tega ni potreboval psihiatrične obravnave; da kaznivo dejanje prepovedanega prehoda ne povzroči velikega nezaupanja v družbi, pri prijateljih in znancih; da je bil tožnik šest mesecev utemeljeno priprt in da je bil ponovno v priporu že čez mesec dni po odpustu iz njega; da v priporu ni imel možnosti stika z ženskami; da mu je bilo pojasnjevanje znancem in sorodnikom o priporu neprijetno, ni pa dokazal posmehovanja, šikaniranja in zbadanja z njihove strani, prav tako ni konkretiziral in dokazal politične škode. Zdravstvene težave, ki jih je zatrjeval tožnik (bolečine v križu, depresija), pa so se pri njemu pojavile dosti kasneje, z izjemo težav s hrbtenico, ki jih je trpel že pred priporom.

10. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje z odmero enotne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzeti prostosti v višini 5.500,00 EUR pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

11. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri pretrpljene duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzeti prostosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Skupni odmerjeni znesek 5.500,00 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, predstavlja 5,7 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine pa je neutemeljena.

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.