Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na datum razglasitve oporoke (5.10.1995) in glede na datum vložitve tožbe (10.2.2009) pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožničina pravica zahtevati razveljavitev oporoke že prenehala zaradi zastaranja. Tudi dejstvo, da je bila tožnica na vložitev tožbe napotena s pravnomočnim sklepom zapuščinskega sodišča, v tem primeru ni odločilno. Napotitev na pravdo namreč nima nikakršnega vpliva na tek zastaralnega roka. Sklep o napotitvi torej ni povzročil prekinitve ali zadržanja zastaranja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, naj se ugotovi, da ni veljavna oporoka matere pravdnih strank pok. M. K. z dne 22.7.1992. Obenem je tožnici naložilo, da mora toženki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 501,00 EUR z obrestmi.

2. Tožnica se je pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je razveljavitev oporoke proti nepošteni osebi mogoče zahtevati v roku 20 let od razglasitve oporoke, ta rok pa v obravnavanem primeru še ni potekel. Ni torej res, da naj bi absolutni zastaralni rok, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, iztekel 5.10.2005. Sicer pa je tožnico na pravdo napotilo zapuščinsko sodišče s sklepom z dne 2.10.2008, s katerim je prekinilo zapuščinski postopek. Pritožbeno sodišče tega sklepa gotovo ne bi potrdilo, če bi že nastopilo zastaranje. Sploh pa je po sodni praksi dopustno uveljavljati neveljavnost oporoke vse dotlej, dokler sodišče ne izda sklepa o dedovanju. Končno je tudi toženka že tožila, da je sporna oporoka veljavna, vendar je bil njen zahtevek pravnomočno zavrnjen.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede na datum razglasitve oporoke (5.10.1995) in glede na datum vložitve tožbe (10.2.2009) pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožničina pravica zahtevati razveljavitev oporoke že prenehala zaradi zastaranja. Po 1. odst. 61. čl. Zakona o dedovanju (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur. l. RS, št. 17/91 do 73/04) lahko tisti, ki ima pravni interes, zahteva razveljavitev oporoke, med drugim tudi zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje, v roku enega leta od dneva, ko je izvedel za vzrok neveljavnosti, vendar najpozneje v desetih letih od razglasitve oporoke. Oba navedena roka sta v obravnavanem primeru že očitno potekla, zato ni dvoma, da je bila tožba prepozna. Res je sicer, da se po 3. odst. 61. čl. ZD proti nepošteni osebi lahko zahteva razveljavitev oporoke dvajset let od njene razglasitve. Subjektivnega zastaralnega roka v tem primeru ni, vendar se tožnica doslej na toženkino nepoštenost ni sklicevala. Celo v pritožbi je določno in obrazloženo ne zatrjuje.

6. Po navedenem je tožničina pravica do izpodbijanja oporoke ugasnila. Tožnica se zato ne more več uspešno sklicevati na izvedenska mnenja, ki naj bi dokazovala, da je bila zapustnica v času sestave sporne oporoke nerazsodna in zato oporočno nesposobna. Brez pomena je tudi dejstvo, da je toženka izgubila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev veljavnosti iste oporoke. Sploh pa je iz priloženega spisa Okrožnega sodišča v Krškem, P 302/2006, razvidno, da je bila toženkina tožba nazadnje zavržena, kar pomeni, da do pravnomočne vsebinske odločitve o veljavnosti oporoke ni prišlo.

6. Pravilno je sicer pritožbeno stališče, da je dopustno izpodbijati oporoko vse do izdaje sklepa o dedovanju, vendar to pravilo velja le za tožbo, ki je vložena v okviru predpisanih zastaralnih rokov. Tudi dejstvo, da je bila tožnica na vložitev tožbe napotena s pravnomočnim sklepom zapuščinskega sodišča, v tem primeru ni odločilno. Napotitev na pravdo namreč nima nikakršnega vpliva na tek zastaralnega roka. Sklep o napotitvi torej ni povzročil prekinitve ali zadržanja zastaranja. Sodišče mora v skladu s 1. in 2. odst. 210. čl. ZD prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, kot na primer veljavnost oporoke. Odločitev za izpodbijanje oporoke pa je vselej prepuščena dediču in ni stvar sodišča. Oporoka zaradi oporočne nesposobnosti zapustnika namreč ni nična, ampak je zgolj izpodbojna; izpodbojnost pa se upošteva le, če se uveljavlja. Čeprav je tožnica ugovarjala veljavnosti oporoke že takoj po njeni razglasitvi, s tem zastaranje ni bilo prekinjeno. Po 365. čl. Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07-UPB1) se zastaranje pretrga šele z vložitvijo tožbe. Enako je določal prejšnji Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) v 388. členu. Oporoke ni mogoče razveljaviti z ugovorom, ampak le s tožbo. Te pa tožnica, kot je že bilo obrazloženo, ni pravočasno vložila.

7. Pritožbeni razlogi torej niso podani. V postopku na prvi stopnji ni bilo niti tistih procesnih ali materialnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Tožničino pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3, 45/08 in 57/09) potrdilo izpodbijano sodbo.

7. Zavrnilni izrek sodbe skladno s 1. odst. 165. čl. ZPP vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Ker je tožnica s pritožbo propadla, do njihovega povračila po 1. odst. 155. člena ZPP ni upravičena.