Jedro

Revizijskim ugovorom o neprimernosti prisojene odškodnine za duševne bolečine tožnikov ni mogoče pritrditi. Upoštevati je treba, da je poškodovanec J. Ž. ob smrti zapustil ženo z dvema otrokoma v starosti 10 let in 4 leta, tretji otrok pa je bil rojen šele pozneje. Pri tako številni družini je izguba vseh prizadetih še posebej boleča, saj je morala tožnica (ki ni zaposlena) sama prevzeti vso skrb za vzgojo, oskrbo in preživljanje otrok. Po oceni revizijskega sodišča prisojeni zneski po 600.000,00 SIT za vsakega tožnika glede na pogoje iz 200. čl. ZOR niso previsoki in tudi ne presegajo okvirov, v katerih sodna praksa priznava odškodnine za tovrstno škodo. V konkretnem primeru pa glede na vse ugotovljene okoliščine tudi ni pogojev, da bi bila mld. J. Ž., ki bo nedvomno tudi občutil izgubo očeta, prisojena nižja odškodnina kot ostalim tožnikom.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožnici F. Ž. 41.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.3.1990 dalje do plačila, nadalje, da plača vsakemu od tožnikov znesek 600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.5.1992 dalje do plačila, tožnici F. Ž. pa še kapitalizirano rento v skupnem znesku 72.965,48 SIT s pripadajočimi obrestmi, od 1.5.1992 dalje pa da plačuje mesečno rento v znesku 9.216,58 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti vsakega posameznega rentnega obroka dalje do plačila. Tožbene zahtevke tožnikov F. Ž., V. Ž. in mld. B. Ž. glede nadaljnjih zneskov odškodnine po 200.000,00 SIT za vsakega je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še, da povrne tožnikom pravdne stroške v znesku 133.248,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.5.1992 dalje do plačila. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in intervenient sta vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi po 2. odst. 395. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zadevo vrne v novo sojenje. V obrazložitvi revizije grajata odmero odškodnine za negmotno škodo, posebej še za mld. tožnika J. Ž. Poudarjata, da je treba pri odmeri odškodnine ohranjati sistem vrednot obstoječe družbe. Merila morajo poleg narave in obsega nematerialne škode upoštevati tudi standard življenja v domačem okolju. Po mnenju revidentov bi primerna odškodnina za prve tri tožnike znašala po 500.000,00 SIT za vsakega, za četrtega tožnika pa 400.000,00 SIT. Sodišče je pri odločanju v premajhni meri upoštevalo kavzalno odgovornost imetnika motornega vozila kot nevarne stvari. V konkretnem primeru gre za kolizijo dveh imetnikov motornih vozil. Nekritično se sodišče sklicuje na izvedeniško mnenje, pridobljeno v kazenskem postopku, s katerim se nobena od strank pravdnega postopka ni mogla konfrontirati. Do zaključkov o okoliščinah prometne nezgode je prišlo sodišče brez ustreznega izvedenca cestnoprometne stroke. Končno še navajata, da vsi štirje tožniki prejemajo vdovsko rento oziroma rento za polsirote, kar bi se moralo upoštevati pri dosojenih rentnih zneskih.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Utemeljenosti revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, revizijsko sodišče ni presojalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Revizijsko sodišče se tudi ni ukvarjalo z revijsko novoto o renti, ki naj bi jo prejemali tožniki, ker smejo stranke po 387. čl. ZPP v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija.

V zvezi z revizijskimi navedbami o nepravilnem upoštevanju izvedeniškega mnenja iz kazenskega postopka se pripominja, da bi lahko tožena stranka uveljavljala tak revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP pred sodiščem druge stopnje le v primeru, če bi se nanj sklicevala že v pritožbi, pa s pritožbo ne bi uspela. Tožena stranka take kršitve določb pravdnega postopka v pritožbi ni uveljavljala, pa tudi v reviziji je opredeljeno ne zatrjuje.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o okoliščinah prometne nezgode, sta sodišči pravilno sklepali, da je za prometno nesrečo v celoti odgovoren voznik tovornega vozila (zavarovanec tožene stranke) in da ni bilo soodgovornosti voznika avtobusa pok. J. Ž. Ker sta bili v nesreči udeleženi dve motorni vozili, pride v poštev določba 1. odst. 178. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Tudi revizijskim ugovorom o neprimernosti prisojene odškodnine za duševne bolečine tožnikov ni mogoče pritrditi. Upoštevati je treba, da je poškodovanec J. Ž. ob smrti zapustil ženo z dvema otrokoma v starosti 10 let in 4 leta, tretji otrok pa je bil rojen šele pozneje. Pri tako številni družini je izguba vseh prizadetih še posebej boleča, saj je morala tožnica (ki ni zaposlena) sama prevzeti vso skrb za vzgojo, oskrbo in preživljanje otrok. Po oceni revizijskega sodišča prisojeni zneski po 600.000,00 SIT za vsakega tožnika glede na pogoje iz 200. čl. ZOR niso previsoki in tudi ne presegajo okvirov, v katerih sodna praksa priznava odškodnine za tovrstno škodo. V konkretnem primeru pa glede na vse ugotovljene okoliščine tudi ni pogojev, da bi bila mld. J. Ž., ki bo nedvomno tudi občutil izgubo očeta, prisojena nižja odškodnina kot ostalim tožnikom.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).