Jedro

Tisti, ki je po ukazih JA odsoten iz Slovenije, ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). V obrazložitvi odločbe navaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po navedeni določbi zakona, ker dejansko ne živi v Sloveniji. Ob umiku Jugoslovanske armade je namreč zapustil Slovenijo in je še vedno zaposlen v JA.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega zakona. Navaja, da v Sloveniji živi od leta 1962. Ima družino - ženo Slovenko in tri otroke in je solastnik stanovanjske hiše. Z enoto JA je odšel zaradi eksistenčnih razlogov, saj mu je manjkalo le nekaj mesecev do upokojitve. Ko je bil z enoto JA na Hrvatskem, se je dnevno vozil v Slovenijo, od 20.9.1991 do 18.10.1991 pa je bil ves čas v Sloveniji, kjer je sodeloval pri predaji objektov JA Teritorialni obrambi Slovenije. Tudi, ko je ponovno odšel na Hrvatsko, je prihajal v Slovenijo najmanj dvakrat tedensko. 7.1.1992 je odšel v ....in se za stalno vrnil v Slovenijo. Meni, da je napačno stališče tožene stranke, da zaradi začasne odsotnosti iz Slovenije, dejansko ne živi v Sloveniji. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V dopolnitvi tožbe z dne 9.9.1992 tožnik navaja, da je bil odsoten iz Slovenije največ 3 mesece. Za stalno se je vrnil v Slovenijo 1.5.1992. Ves čas odsotnosti iz Slovenije je porabil za pridobitev odločbe o upokojitvi, ki jo je prejel dne 15.8.1992, z veljavnostjo za nazaj od 15.4.1992. Navaja še, da je bil v času agresije na Slovenijo v travmatološki ambulanti vojne bolnice in da že od leta 1967, ko mu je bila odstranjena ledvica, v JA ni opravljal operativnih nalog.

V dopolnitvi tožbe z dne 11.9.1992 tožnik še navaja, da tožena stranka za sklep o tem, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji, ne navaja nobenih dokazov ter, da bi morala obrazložiti odločbo tudi v smislu zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva. Navaja še, da se je od 19.3.1992 do 26.3.1992 nahajal v zdravilišču in kot dokaz prilaga kopijo računa.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je tožnik zapustil Republiko Slovenijo kljub pozivu Predsedstva Republike Slovenije z dne 27.6.1991, s katerim je odpoklicalo vse aktivne starešine in civilne osebe iz Republike Slovenije, ki so bile takrat zaposlene v JA ter jim obljubilo, da jim bo Republika Slovenija zagotovila zatečene in statusne pravice. Zato njegove odsotnosti ni mogoče šteti za opravičeno začasno delovno odsotnost. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem mora državljan druge republike, ki želi pridobiti državljanstvo Republike Slovenije po navedeni določbi, poleg formalno prijavljenega stalnega prebivališča na dan plebiscita 23.12.1990 izpolnjevati tudi pogoj, da dejansko živi v Sloveniji. Vsebina tega pogoja v zakonu ni določno opredeljena, zato ga ugotavlja pristojni organ v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine, ki jih ugotovi v postopku. V obravnavanem primeru iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik septembra 1991 z enoto JA odšel na Hrvatsko in da je bil v času izdaje izpodbijane odločbe, to je dne 14.4.1992 še vedno zaposlen v JA. To izhaja tako iz tožnikove izjave, ko je bil v postopku zaslišan, kot tudi iz njegovih tožbenih navedb. Tudi ni sporno, da se je tožnik kot aktivni pripadnik JA nahajal v raznih krajih izven Slovenije, kar tožnik sam navaja v tožbi. Ker je bil torej tožnik v času od vložitve vloge za pridobitev državljanstva pa do izdaje izpodbijane odločbe po ukazih vojaških oblasti odsoten iz Slovenije najmanj tri mesece, je po presoji sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnik dejansko ni živel v Sloveniji.

Tožnikove tožbene navedbe, da je občasno prihajal v Slovenijo, ne morejo vplivati na drugačno odločitev o stvari. Tožnik se je namreč kot aktivni pripadnik JA podrejal ukazom vojaških oblasti in na to, kje je dejansko živel v navedenem obdobju, ni mogel vplivati. V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče še pripominja, da pojem dejanskega življenja v Sloveniji po vsebini ni enak pojmu stalnega prebivališča po zakonu o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83).

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).