Jedro

Tožba prvotožeče stranke je utemeljena iz razloga, ker se organ prve stopnje in organ druge stopnje nista opredelila do tožničinega ugovora, s katerim je uveljavljala oviro za vrnitev v naravi. Vprašanje, ali je podana ovira za vrnitev stvari v naravi in s tem podlaga za določitev odškodnine, pa posledično vpliva tudi na ugotovitev vrednosti deležev. Drugotožeča stranka vlaga tožbo zoper 4. in 7. točko izreka prvostopnega organa, in se nanaša na vrednotenje parcele št. 4506/1. Parcela je bila v času podržavljenja odprto skladišče in kot taka se je tudi dejansko uporabljala, zato zato upravičencu pripada odškodnina po formuli, ki je opredeljena v prilogi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja.

Izrek

1.Postopka v zadevah I U 2198/2009 in I U 2209/2009 se združita v skupno obravnavanje in odločanje in se zadeva vodi pod opr. št. I U 2198/2009. 2.Tožbi prvotožeče stranke se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarstvo, št. 455-74/2002-45 z dne 16. 11. 2009 se v 2., 3., 4. in deloma v 8. točki (delu, ki se nanaša na 614/1000 nepremičnin s parc. št. 4505, 4506/2 in 4507) odpravi in zadeva vrne v tem delu temu organu v nov postopek.

3.Tožba drugotožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Drugostopni organ je na pritožbo A. odpravil odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 301D-35/1992-153 z dne 29. 5. 2009 (1. točka izreka); pri nepremičninah parc. št. 4505, 4506/2 in 4507, vse k.o. ..., v korist upravičenca do denacionalizacije B.B. vzpostavil lastninsko pravico v idealnem deležu do 386/1000-tin (2. točka izreka); ugotovil, da je zavezanec za vračilo nepremičnin iz 2. točke A. (3. točka izreka); določil upravičencu B.B. za del nepremičnin podržavljenega podjetja C. odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe – v nadaljevanju SOD v višini 7.920,49 EUR (4. točka izreka); določil skrbnico za poseben primer D.D. (5. točka izreka); zavezal SOD za izročitev obveznic (6. točka izreka); zavrnil zahtevo D.D. za višjo odškodnino (7. točka izreka); pri nepremičnini parc. št. 4506/1 in 614/1000-in nepremičnin s parc. št. 4505, 4506/2 in 4507, vse k.o. ..., vzpostavil lastninsko pravico v korist E. d.o.o. (8. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je predmet postopka vračilo nepremičnin podržavljenega podjetja. Vlagateljica zahteva vračilo nepremičnin v naravi, podrejeno pa odškodnino. V dosedanjem postopku je bila za nepremičnine določena odškodnina v višini 10.773,57 USD, za del podržavljenih nepremičnin v skupni izmeri 1240 m2, ki jih ni mogoče vrniti v naravi, pa odškodnina v višini 23.255,40 DEM (odločba drugostopnega organa št. 455-74/2002-18-P/DG z dne 28. 8. 2008). Nepremičnine, ki so predmet izpodbijane odločbe, so vpisane pri vl. št. 2398 k.o. ... kot družbena lastnina v uporabi F.. Na podlagi sporazuma z dne 9. 6. 1994, ki je bil sklenjen med vlagateljico zahteve in tedanjim zavezancem A. d.o.o., so bile nepremičnine izločene iz lastninskega preoblikovanja zavezanca. Sklenjen sporazum ima enake učinke kot pravnomočna začasna odredba. V postopku se je postavilo vprašanje, ali zasebni kapital zavezanca v družbi predstavlja bagatelo. Vprašanje bagatele v zadevi pa ni relevantno in se A. pri navajanju ovir, ki preprečujejo vračilo nepremičnin v naravi, nanj ne more sklicevati. Določba 4. odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) ureja položaj, ko je del kapitala zavezanca v zasebni lasti. Določba varuje zasebno lastnino v takem podjetju, kar je povezano z izhodiščem ZDen, po katerem breme denacionalizacije nosi družbena lastnina. Vrnjene nepremičnine so v družbeni lastnini in so bile leta 1994 izločene iz lastninskega preoblikovanja podjetja prav z namenom, da se ohranijo za popravo krivic. Kot takšne pa ne uživajo varstva po določbi 4. odstavka 16. člena ZDen, saj se z vračilom nepremičnin položaj zasebnih vlagateljev ne spremeni ali poslabša. Odločitev organa prve stopnje, ki je ugovor o obstoju ovire iz 4. odstavka 16. člena ZDen zavrnilo, je tako pravilna, čeprav iz drugih razlogov. Za parcelo št. 4506/1 A. navaja oviro iz 2. odstavka 32. člena ZDen. Parcela št. 4506/1 v naravi predstavlja zemljišče v izmeri 1652 m2, na katerem je zgrajeno skladišče. Čeprav je skladišče leseno, objekt spada med trajne objekte, glede na definicijo objekta v Zakonu o graditvi objektov. Drugostopni organ je odločitev prvostopnega zato odpravil in odločil tako, da je za podržavljeno zemljišče v izmeri 1652 m, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, upravičencu določil odškodnino in na novo določil velikost deleža, ki upravičencu pripada na ostalih treh parcelah, kjer ovire za vračilo v naravi niso podane. Podržavljeno zemljišče v velikosti 1652 m2 (sedaj parcela št. 4506/1) pa je ocenil po stanju v času podržavljenja kot odprto skladišče. Pri izračunu velikosti deleža upravičenca na preostalih treh parcelah pa je upošteval, da nekdanjemu lastniku za nacionalizirano premoženje pripada tolikšna vrednost, kot mu je bila podržavljena. Glede na ugovore vlagateljice opozarja, da se pravni status ugotavlja na podlagi podatkov uradnih evidenc. Vse podržavljene parcele, z izjemo parc. št. 265/1 (žaga), so bile travniki in torej kmetijska zemljišča. Predlagateljica je predlagala, da se ocenijo ob uporabi 11. člena Navodila, vendar kriterijev iz 11. člena ni dokazala. Organ je zato višji zahtevek vlagateljice za odškodnino zavrnil (7. točka izreka). Upoštevaje že prejeto je vrednost deleža upravičenca na vsaki od prej navedenih parcel 386/1000. Skladno z 2. odstavkom 13. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij nepremičnine, ki so bile izločene iz lastninskega preoblikovanja in v postopku denacionalizacije niso vrnjene, postanejo last Sklada Republike Slovenije za razvoj – v nadaljevanju Sklad. Navedeni Sklad je bil leta 1997 preoblikovan v F. d.d. Pravice te družbe so bile nato leta 2004 prenesene na E. d.o.o. (Zakon o prenosu pooblastil, pravic in obveznosti Slovenske razvojne družbe in ob prenehanju Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, Uradni list RS, št. 50/04). Zato je drugostopni organ odločil tako, kot je navedeno v 8. točki izreka te odločbe.

Prvotožeča stranka izpodbija odločbo drugostopnega organa v 2., 3., 4. točki izreka in delno v 8. točki izreka, glede idealnega deleža na parc. št. 4505, 4506/2 in 4507, vse k.o. .... Sklicuje se na 4. odstvek 16. člena ZDen, po katerem se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini, kar je pri tožeči stranki podano in izkazano, lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. Tožena stranka z izpodbijano odločbo na nepremičninah določila lastninsko pravico v idealnem deležu. Na navedeno ne vpliva, da so bile nepremičnine na podlagi sporazuma o izločitvi sredstev z dne 9. 6. 1994 izločene iz lastninskega preoblikovanja podjetja. Sporazum ne daje podlage za drugo obliko vračila od te, ki je predpisana z zakonom. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da v korist upravičenca ni bil zavarovan delež oziroma delnice, upoštevaje zahtevke oziroma predloge vlagateljice, navkljub izrecnemu pozivu prvostopnega organa, ni mogoče vračilo v naravi, prav tako pa tudi ni mogoče vračilo v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja ter je tako edina možna oblika denacionalizacije tudi za obravnavane parcele v obliki odškodnine v obveznicah SOD, kot je podrejeno uveljavljala vlagateljica. Za parcelo št. 4506/1 k.o. ... je poleg ovire iz določbe 2. odstavka 32. člena ZDen podana tudi ovira po 4. odstavku 16. člena ZDen in te, tudi upoštevaje to, ne bi bilo mogoče vrniti v naravi. Parcele št. 4505 ni mogoče vrniti v naravi tudi glede na to, da gre pri objektu na tej parceli za povsem drug objekt, kot je bil podržavljen, saj je bil obstoječ objekt bistveno spremenjen in obnovljen z obsežno dozidavo celotnega objekta, hkrati pa del podržavljenih nepremičnin ne obstoji (vodna centrala, strojnica) in gre tako pri objektu na parceli za novo stvar, ki se od starega objekta razlikuje po namenu rabe (prej žaga, sedaj prodajni prostor), po obsegu in po vrednosti, kar je vse opredeljeno v cenilnem poročilu izvedenca G. G. z dne 25. 5. 1999, z dodatkom z dne 30. 12. 1999 (primeroma glej sodbo U 2070/2002 z dne 11. 5. 2004). Navkljub temu, da je tožeča stranka to navajala, pa se tožena stranka do tega ni opredelila. Upoštevaje vse navedeno, ker pri nepremičninah na parc. št. 4505, 4506/2 in 4507 ni možna vzpostavitev lastninske pravice v idealnem deležu, predlaga, da se tudi pri navedenih nepremičninah vzpostavi lastninska pravica v korist E. do celote, upravičencu pa prizna odškodnina v obveznicah SOD. Predlaga odpravo odločbe v izpodbijanih točkah in odločitev kot zgoraj navedeno.

Drugotožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke v 4. in 7. točki izreka. Odškodnina je bila določena za parcelo št. 4506/1 k.o. ..., ki je bila odprto skladišče v velikosti 1652 m2. Od podržavljenih zemljišč v izmeri 4514 m2 je imelo del zemljišč status zazidanega stavbnega zemljišča v izmeri 534,47 m2, eno zemljišče v izmeri 76m2 pa status kmetijskega zemljišča. Preostanek zemljišč tako znaša 3903,53 m2. Vlagateljica se ne strinja z ocenjeno vrednostjo preostanka zemljišč v izmeri 3903,53 m2 na 36.604,18 DEM. Preostanek zemljišč pomeni 1240 m2, za katero je bila določena odškodnina in preostalo kvadraturo v izmeri 2663,53 m2, za kar je zavezanec A.. Za 1240 m2 odvzetega zemljišča je bila že določena odškodnina z odločbo z dne 28. 8. 2006 v višini 23.255,40 DEM. Zemljišče je bilo vrednoteno kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče. Obravnavana izpodbijana odločitev je tako v nasprotju z že pravnomočno odločbo z dne 28. 8. 2008, s katero je bila za 1240 m2 zemljišča določena odškodnina v višini komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča. Glede na navedeno znaša vrednost 2663,53 m2 zemljišča po ugotovitvah upravnega organa le 13.3348,78 DEM, kar je za tožečo stranko nesprejemljivo. Preostanek zemljišč v izmeri 3903,53 m2 je potrebno vrednotiti kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, pri čemer je 1240 m2 bilo vrednoteno na ta način. Vlagateljica se ne pritožuje zoper 1. točko odločbe, s katero je bil določen solastniški delež do 386/1000, čeprav bi moral po mnenju tožeče stranke biti višji ravno iz razloga nepravilnega vrednotenja zemljišč. Upravni spor vlaga samo glede vrednotenja sedanje parcele št. 4506/1 v izmeri 1652 m2, ki je predstavljala v času podržavljenja parcelo št. 264/3 in parcelo št. 263 k.o. ..., po katerih so bile v času podržavljenja izpeljane tračnice za potrebe takratne žage, vrednost tega zemljišča pa znaša 1652 m2 x 3,94 x 17 x 0,4 zmanjšano za 30 %, 30.982,28 DEM oziroma 15.840,98 EUR. Predlaga odpravo odločbe v 4. in 7. točki oziroma, da se upravičencu določi poleg odškodnine v višini 7.920,49 EUR še odškodnina v višini 7.920,49 EUR, skupaj 15.840,98 EUR.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom SOD, je na tožbo drugotožeče stranke odgovorila, v odgovoru pa navaja, da se strinja z odločitvijo tožene stranke.

Stranka z interesom v postopku tožeče stranke A., D.D., je na tožbo A. odgovorila. Meni, da je odločba v delu, ki se nanaša na vzpostavitev solastninske pravice pravilna in zakonita ter da je v zadevi bistveno, da so bile obravnavane nepremičnine izločene iz lastninskega preoblikovanja. Glede parcele št. 4505 je vlagateljica že ves čas postopka zatrjevala, da so spremembe objekta posledica tekočega vzdrževanja objekta in spremenjene rabe stvari, ne gre pa za tako nadzidavo, da bi bile iz tega razloga podane ovire za vračilo v naravi. Predlaga zavrnitev tožbe.

K točki 1: Sodišče je združilo zadevi opr. št. I U 2198/2009 in opr. št. I U 2209/20009 v skupno obravnavanje in odločanje na po podlagi določbe 1. odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju ZUS-1), po katerem sodišče lahko s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje.

K točki 2: Tožba prvotožeče stranke je utemeljena.

Uvodoma je med prvotožečo stranko in toženo stranko sporno, ali je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati obliko denacionalizacije, kot je določena v 4. odstavku 16. člena ZDen (Uradni list RS/I št. 27/91, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 10/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 60/99 – odl. US, 66/00, 11/01 – odl. US, 54/02 – odl. US in 18/05 – odl. US). Po tej določbi, razen v primerih ko je zasebni vložek bagatelen, se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. Prvostopni organ je odločitev, da premoženje vrača v naravi, oprl na ugotovitev, da je bil zasebni vložek v mešano podjetje bagatelen, torej je mogoče vračanje nepremičnine v naravi, kot je predlog denacionalizacijskega upravičenca. Drugostopni organ pa se je postavil na stališče, da je pravni zaključek prvostopnega organa, da gre pri zasebnem vložku za bagatelo, napačen, kar pa za odločitev v obravnavani zadevi ni relevantno. Bistven za odločitev je sporazum z dne 9. 6. 1994, na podlagi katerega so bile nepremičnine, ki so predmet odločitve, izločene iz lastninskega preoblikovanja podjetja za zavarovanje zahtev denacionalizacijskega upravičena in so zato te ohranile naravo družbene lastnine. Prvotožeča stranka ugovarja, da sporazum ni relevanten, ker ne daje podlage za drugo obliko vračila kot jo predpisuje 4. odstavek 16. člena ZDen. Sodišče ugovora ne more šteti kot utemeljenega. Prvotožeča stranka je sklenila sporazum, ki je bil podlaga za izločitev nepremičnin in zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka, ki se je glasil na vračilo v naravi. Sporazum je prvotožeči stranki omogočil izbrano lastninjenje (15. člen ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93, 32/94 – odl. US, 43/95 – odl. US in 1/96), na kar bi morala drugače čakati do pravnomočnosti začasne odredbe, v postopku katere pa bi lahko uveljavljala ugovore iz 12. člena ZLPP, torej tudi, da vračanje nepremičnin v naravi kot se z zahtevo za denacionalizacijo zahteva, ni mogoče glede na situacijo kot jo določa 4. odstavek 16. člena ZDen. S sklenitvijo sporazuma, s katerim pa je prvotožeča stranka sama omogočila možnost vračila v naravi, pa je s takim ugovorom prekludirana in ga zato tudi sodišče ne more upoštevati. Z vračilom nepremičnin v naravi se položaj zasebnih vlagateljev ne bo spremenil, kot je pravilno ugotovil drugostopni organ, ker tudi sedaj nepremičnine niso v sklopu premoženja podjetja.

Utemeljen pa je ugovor glede parcele št. 4505. Drugostopni organ je tudi na tej parceli določil solastniški delež, kar posledično pomeni, da je parcelo možno vrniti v naravi. Prvotožeča stranka pa je v upravnem postopku, pa tudi v pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa, ki je ravno tako določil solastninski delež na tej parceli, ugovarjala, da gre pri objektu na tej parceli za povsem drug objekt, kot je bil podržavljen, saj je obstoječi objekt bistveno spremenjen in obnovljen z obsežno dozidavo celotnega objekta, hkrati pa del podržavljenih nepremičnin ne obstoji (vodna centrala – strojnica), objekt se razlikuje torej po namenu rabe (prej žaga, sedaj poslovni prostor), po obsegu in po vrednosti, kar utemeljuje, da gre za novo stvar. Glede navedenih ugovorov, s katerimi je prvotožeča stranka uveljavljala oviro za vrnitev v naravi, torej da gre za novo stvar, pa se ne prvostopni organ, ne drugostopni organ nista opredelila (razloge je prvotožeča stranka navajala že v upravnem postopku, primeroma npr. v pripravljalnem spisu dne 11. 11. 2008, točka III). Vprašanje, ali je pri parceli št. 4505 podana ovira za vrnitev v naravi in s tem podlaga za določitev odškodnine, pa posledično vpliva tudi na ugotovitev vrednosti deležev, zato je sodišče prvotožeči stranki ugodilo in izpodbijano odločbo v izpodbijanih točkah (2., 3., 4. in deloma 8. točki) odpravilo in v tem delu zadevo vrnilo drugostopnemu organu v nov postopek.

Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo zato posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je odločba drugostopnega organa v izpodbijanih točkah nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 v izpodbijanem delu odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo drugostopnemu organu v ponoven postopek.

K točki 3: Tožba drugotožeče stranke ni utemeljena.

Drugotožeča stranka se ne strinja z ocenjeno vrednostjo preostanka zemljišč, vendar pa uvodoma poudarja, da tožbo vlaga samo glede vrednotenja sedanje parcele št. 4506/1, torej zgolj zoper 4. in 7. točko izreka. Sedanja parcela št. 4506/1 v izmeri 1652 m2 je bila ob podržavljenju parcela št. 264/3 in parcela št. 263 k.o. .... Na parcelah so bile v času podržavljenja speljane tračnice za potrebe takratne žage in tako meni, da vrednost tega zemljišča znaša po formuli 1652 m2 x 3,94 x 17 x 0,4 zmanjšano za 30 % 30.282,28 DEM. Ugovor zoper cenitev, ki jo je opravil drugostopni organ, ni utemeljen. Parcela je bila v času podržavljenja odprto skladišče, kot taka se je tudi dejansko uporabljala, zato upravičencu pripada odškodnina po formuli 1652 x 3,94 DEM x 17 x 0,4 x 0,35, kot je opredeljeno v prilogi Navodila (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 – odl. US, 65/93 – odl. US in 26/00) za odprta skladišča. Sklicevanje na vrednotenje v drugem postopku, pa četudi je odločitev pravnomočna, sodišče kot relevantnega ne more upoštevati. Ker sodišče ugovoru ne more slediti, je tožbo drugotožeče stranke zavrnilo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe glede na uveljavljene ugovore pravilen ter da je odločba v izpodbijanem delu pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.