Jedro

Volja, s katero stranka izkaže namen skleniti pogodbo, mora biti jasna in nedvoumna. To velja tudi v primeru, če je izražena konkludentno, t j., če se nanjo sklepa iz ravnanj stranke, ki so usmerjena k sklenitvi pogodbe.

Res je bil direktor drugotožene stranke udeležen tako na prezentaciji ponudbe kot tudi na kasnejših sestankih in drži, da je dajal pripombe k posameznim izvedbenim rešitvam, vendar pa je bil pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tovrstnega sodelovanja ni mogoče šteti kot izjave o sprejemu ponudbe oziroma kot pristopa k osnovnemu pogodbenemu razmerju, sklenjenem med tožečo in prvotoženo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in IV točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je drugotoženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 674,72 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku zoper prvo toženo stranko v pretežnem delu ugodilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12786/2010 z dne 3.2.2010 vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek glavnice 12.823,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2010 do plačila in v četrtem odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 163,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2010 do plačila. Za zakonske zamudne obresti od 24.5.2009 do 20.2.2010 od zneska glavnice 12.823,20 EUR pa je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrnilo (I. točka izreka). Citirani sklep o izvršbi je v celoti razveljavilo v prvem in četrtem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora prvotožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.426,36 EUR (III. točka izreka), da pa mora tožeča stranka drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.047,00 EUR (IV. točka izreka), obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper del sodbe, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko (II. in IV. točka izreka), se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, podrejeno pa, da sodbo v II. in IV. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Drugotožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku na prvi stopnji je bilo sporno, ali sta toženi stranki naročili izvedbo storitev oblikovanja celostne grafične podobe (CGP) C., katerih plačilo tožeča stranka uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Toženi stranki sta namreč trdili, da s tožečo stranko nista bili v pogodbenem razmerju. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila pogodba za izdelavo CGP C. sklenjena dne 9.9.2008 med tožečo in prvotoženo stranko, zato je tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, v pretežnem delu ugodilo. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko pa je zavrnilo, ker izvedeni dokazi niso potrdili, da bi tudi drugotožena stranka naročila izvedbo vtoževanih storitev.

5. Z navedenim zaključkom, ki ga je sodišče prve stopnje izčrpno in argumentirano obrazložilo, se pritožbeno sodišče strinja in ga pritožbeni razlogi ne morejo izpodbiti. Pritožba nasprotuje dokazni oceni prvostopnega sodišča in ponavlja razloge, na katere je sodišče prve stopnje že tudi prepričljivo odgovorilo. Pritožbena trditev, da je izjavo o sprejemu ponudbe tožeče stranke podal direktor drugotožene stranke A. G., predstavlja pritožbeno novoto, ki je poleg tega tudi protispisna, saj je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji sama navajala, da je ponudbo (za izvedbo CGP C.) posredovala le prvotoženi stranki, ki jo je tudi sprejela. Česa podobnega za drugotoženo stranko tožeča stranka ni zatrjevala.

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno izhodišče, da mora biti volja, s katero stranka izkaže namen skleniti pogodbo, jasna in nedvoumna. To velja tudi v primeru, če je izražena konkludentno, t. j., če se nanjo sklepa iz ravnanj stranke, ki so usmerjena k sklenitvi pogodbe. Pritožba ne izpodbija ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožeča stranka svoje ponudbe niti ni naslovila na drugotoženo stranko, ki je zaradi tega tudi ni mogla sprejeti, in da oseba, ki je pri prvotoženi stranki sprejela ponudbo tožeče stranke, (P. K., A. K.), ni imela pooblastila drugotožene stranke za zastopanje. Nobeden od izvedenih dokazov ne potrjuje pritožbene trditve, da je izjavo o sprejemu ponudbe izrecno podal direktor drugotožene stranke. Res je bil direktor drugotožene stranke udeležen tako na prezentaciji ponudbe kot tudi na kasnejših sestankih in drži, da je dajal pripombe k posameznim izvedbenim rešitvam, vendar pa je bil pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tovrstnega sodelovanja ni mogoče šteti kot izjave o sprejemu ponudbe oziroma kot pristopa k osnovnemu pogodbenemu razmerju, sklenjenem med tožečo in prvotoženo stranko. Predmetno sodelovanje drugotožene stranke je posledica dejstva, da je bil predmet pogodbe, izdelava CGP C., v korist drugotožene stranke in da je prvotožena stranka s pritegnitvijo drugotožene stranke tako v pogajanja kot v realizacijo izvedbe le-tej omogočala aktivno udeležbo v smeri iskanja za drugotoženo stranko zadovoljivih rešitev. Pogodbeno razmerje, kot je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, ima zato mnoge značilnosti pogodbe v korist tretjega, za katerega pa je značilno, da tretji pridobi samo pravico, ne pa tudi obveznosti (126. člen OZ).

7. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno 7. sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je tožeča stranka dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je drugotoženi stranki povrniti njene pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini nagrade za redno pravno sredstvo po tar. št. 3210 + 20 % DDV in pavšalnih stroškov po tar. št. 6002.