Jedro

Pritožbeno sodišče se glede obstoja pravnega interesa strinja s stališčem sodišča prve stopnje (ki ga podkrepi z obširno sodno prakso), da rok za vložitev tožbe, ki ga določi zapuščinsko sodišče v sklepu, s katerim napoti dediča na pravdo, ni prekluziven.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) s strani pokojnega očeta A. A. kot darilo prejela znesek 51.020 EUR in se ji v dedni delež po pokojnem očetu všteje vrednost prejetega darila v višini 51.020 EUR (I. točka izreka). Sklenilo je še, da je toženka dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnicama) nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 4.625,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uvodoma opozarja, da je izpodbijani izrek sodbe nesklepčen in neizvršljiv. Toženka je namreč B. (in ne Ba.) B. (in ne Bb.), njen oče pa A. (in ne Aa.) A., ki je bil rojen ... 1906 (in ne 2006).

Nadalje izpostavlja, da za zahtevek, ki sta ga tožnici postavili v tej pravdi, ne obstoji pravni interes.

Sodišče prve stopnje je povsem zanemarilo zapustnikovo sposobnost testiranja na dan domnevnega pisanja oporoke in tako ni raziskalo, ali je bil zapustnik pri zapisu izjave, da je toženka prejela 200.000 DEM, sposoben za razsojanje. Sodišče pri tem ni sledilo predlogu toženke, da pridobi zdravstveni karton zapustnika, kjer naj bi se nahajal tudi dokument družbe T. d. o. o., katere družbenica je prva tožnica. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, obrazložitev sodbe sloni le na življenjsko logičnem sklepanju sodišča in pristranski oceni izpovedi strank in prič. Sodišče bi življenjsko logično sklepanje spremenilo ob ugotovitvi, da pokojnik v času pisanja navedene oporoke ni bil luciden. Sodišče tudi ni sledilo predlogu toženke, da se zamenja izvedenca oziroma, da se delo zaupa drugemu izvedencu. Izvedenec je v izvedenskem mnenju z drugo stopnjo verjetnosti ugotovil, da je verjetno, da je sporni podpis in primerjalne podpise napisala ista oseba. Iz tega logično sledi, da je prav tako verjetno, da tega ni naredila ista oseba. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da iz zaključka Okrajnega sodišča v Kamniku v zadevi P 73/2016 izhaja, da je oporoka z dne 30. 8. 2006 veljavna. Sodišče je izrazito pristransko v korist tožnic ocenjevalo ter presojalo izpovedbe prič. Sodišče ni verjelo toženki, da je bila na dan, ko naj bi podpisala potrdilo (28. 6. 1996) odsotna. Toženka izpovedbe, ki naj bi potrdila izpovedbo druge tožnice, da naj bi bila pri starših že pred prihodom drugih, kar naj bi dokazovalo, da je toženka bila pri starših (kot je to navedlo sodišče v 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) nikoli ni podala. Sodišče je nekritično sledilo tožnicama tudi v zvezi s premoženjem staršev pravdnih strank, zaradi česar je zaključilo, da je bil znesek 200.000 DEM izročen toženki. Toženka je za ugotovitev dejstva, da starša navedenega denarja nista imela, predlagala zaslišanje priče C. C., vendar tega dokaza sodišče ni izvedlo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

V posledici napačne odločitve je napačna odločitev tudi o stroških postopka, saj bi moralo sodišče plačilo stroškov naložiti tožnicama. Poleg tega je očitno sodišče višino stroškov računalo od napačne vrednosti spornega predmeta. Obrazložitve v zvezi s stroški sodišče ni podalo, tako da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

3. Tožnici sta na pritožbo odgovorili in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pisne pomote, na katere je opozorila toženka v pritožbi, je sodišče prve stopnje popravilo s popravnim sklepom P 700/2018-I z dne 31. 1. 2022, ki je postal pravnomočen 2. 3. 2022. 6. Ugotovitvena tožba se lahko vloži ne le, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, temveč tudi, če je tako določeno s posebnimi predpisi (drugi odstavek 181. člena ZPP). Tožnici sta tožbo vložili na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča, ki je postal pravnomočen, zato jima pravnega interesa v razmerju do toženke ni bilo potrebno posebej izkazovati. Pravni interes je torej zaobsežen v sami napotitvi na pravdo. Z ugotavljanjem, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vloženo tožbo, bi sodišče prve stopnje prevzelo vlogo zapuščinskega sodnika in tako nedovoljeno poseglo v zapuščinski postopek2. Pritožbeno sodišče se glede obstoja pravnega interesa strinja s stališčem sodišča prve stopnje, (ki ga podkrepi z obširno sodno prakso), da rok za vložitev tožbe, ki ga določi zapuščinsko sodišče v sklepu, s katerim napoti dediča na pravdo, ni prekluziven. Pri oblikovalni in dajatveni tožbi pa se pravni interes domneva in ga ni potrebno posebej izkazovati.

7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti. Ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju. Opustitev izvedbe dokazov s pridobitvijo zdravstvenega kartona zapustnika ter zaslišanje priče C. C. bi bila sicer lahko procesna kršitev relativnega značaja, vendar bi jo glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP toženka morala uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, torej najkasneje na zadnjem naroku za glavno obravnavo, kjer je toženka grajala procesno kršitev zaradi zavrnitve predloga postavitve novega izvedenca. Ker v pritožbi ne navaja, čemu tega brez svoje krivde ni mogla storiti, se obravnavani očitek kršitve določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne more upoštevati (286.b člen ZPP). Ker na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke, mora biti ta obrazložena. Tej zahtevi toženka ni zadostila.

8. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno, ki jo je sprejelo na podlagi izčrpno izpeljanega dokaznega postopka ter je o tožbenem zahtevku tudi pravilno materialnopravno odločilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča. 9. Tožnici sta na podlagi prvega odstavka 46. člena Zakona o dedovanju3 zahtevali, da naj se toženki vračuna darilo v njen dedni delež.

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in listin v spisu izhaja: - da je Okrajno sodišče v Kamniku v zapuščinski zadevi po pokojnem A. A. (očetu pravdnih strank) izdalo sklep, s katerim je prekinilo zapuščinski postopek ter toženko napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da oporoka zapustnika z dne 30. 8. 2006 (razglašena dne 24. 11. 2010) ni veljavna, tožnici pa zaradi ugotovitve, da je toženka s strani zapustnika A. A. kot darilo prejela 200.000 DEM; - da je toženka skladno z napotitvenim sklepom vložila tožbo zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke z dne 30. 8. 2006 (razglašene dne 24. 11. 2010), o kateri je Okrajno sodišče v Kamniku odločilo s pravnomočno zavrnilno sodbo; - da je oporoka z dne 30. 8. 2006 (razglašena dne 24. 11. 2010) veljavna; - da je zapustnik v oporoki z dne 30. 8. 2006 (razglašeni dne 24. 11. 2010) zapisal, da je toženka od njega in njegove žene prejela denarni znesek v višini 200.000 DEM, kar v EUR protivrednosti znaša 102.040 EUR;

11. - da se na potrdilu z dne 28. 6. 1996 nahaja podpis zapustnika, potrdilo pa so podpisale tudi tožnici in toženka.

12. Sporno dejstvo, da je bilo toženki izročeno darilo v višini 200.000 DEM sloni na celoviti dokazni oceni, in sicer tako na izpovedi tožnic, na ugotovljenemu dejstvu, da je toženka podpisala potrdilo z dne 28. 6. 1996, iz katerega izhaja, da od očeta in matere potrjuje prejem 200.000,00 DEM, ter na dejstvu, da je navedeno potrdilo nesporno podpisal zapustnik.

13. Sodni izvedenec za preiskave rokopisov in podpisov je s stopnjo velike verjetnosti ugotovil, da je potrdilo z dne 28. 6. 1996 podpisala toženka. Sodišče prve stopnje je v sodbi izčrpno, razumljivo in korektno povzelo izvedeniško mnenje, ocenilo in pojasnilo zakaj mu sledi. Izvedenec je v mnenju natančno obrazložil tudi metode, ki jih je uporabil pri svojem delu. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pripombe toženke, ki jih je podala na izvedeniško mnenje in jih poslalo izvedencu, da nanje odgovori. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja na pripombe toženke podal izčrpno pojasnilo. Natančno, obširno in argumentirano je svoje ugotovitve pojasnil tudi na glavni obravnavi ter prepričljivo odgovoril na vsa vprašanja sodišča ter pravdnih strank, zato za postavitev drugega izvedenca oziroma za ponovno dopolnitev mnenja tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo ne potrebe ne pogojev (254. člen ZPP).

14. Pri tem, kakšen dokazni standard uporabiti, je treba v konkretnem primeru upoštevati moč razpoložljivih dokazov. Da je podpis na potrdilu z dne 28. 6. 1996 toženkin, sta tožnici dokazali ne le z izpovedbo, temveč je z dokaznim standardom pretežne verjetnosti, da je toženkin podpis na potrdilu njen potrdil tudi sodni izvedenec. S tem pa se je dokazno procesno breme prevalilo na toženko, da bi z nasprotnimi dokazi izničila uspeh dokazovanja tožnic, vendar pa ji to ni uspelo. Okoliščina ure podpisa potrdila, ki jo v pritožbi izpostavlja toženka v luči vseh ostalih izvedenih dokazov nima posebne teže. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da ni upoštevalo izpovedi priče D. D. o prevzemu toženkine hčerke v vrtcu ob 16.00 uri, ker toženka tega dejstva ni zatrjevala. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ocenilo, da je datum na fotokopiji dobavnice zapisan z drugačno debelino, zaradi česar dokumentu pravilno ni pripisalo dokazne vrednosti za trditev, da je bil toženki dne 28. 6. 1996 montiran kabelski priključek. Ni res, da toženka ni izpovedala, da je bila E. E. pri starših pred prihodom drugih. Slednje namreč jasno izhaja iz prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 29. 9. 2020 (list. št. 98)4. Oporočna sposobnost zapustnika je bila ugotovljena v postopku ugotovitve neveljavnosti oporoke z dne 30. 8. 2006, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Kamniku. Pa tudi sicer toženka dokaza z izvedencem, ki bi ocenil zapustnikovo možnost oporočnega razsojanja v tem postopku ni predlagala. Ker toženka s tožbenim zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti oporoke ni uspela, je prvo sodišče pravilno štelo, da je torej oporoka z dne 30. 8. 2006 (razglašene dne 24. 11. 2010) veljavna. Da je zapustnik izročitev denarja toženki navedel tudi v oporoki z dne 30. 8. 2006 (razglašeni dne 24. 11. 2010), je le dodaten indic, ki potrjuje dokazno oceno, da je toženka od zapustnika prejela darilo. Res je znesek, ki je bil izročen toženki visok, vendar sta tožnici v izpovedi potrdili, da je mati denar podedovala po svoji materi, da je prodala hišo v K. ter da je oče dobil vrnjen denar, ki ga je posodil svojemu bratu. Da sta starša razpolagala z določeno količino denarja, pa izhaja tudi iz toženkinega dopisa z dne 3. 4. 2007, poslanega zapuščinskemu sodišču, v katerem navaja, da je oče prihranil 104.340,69 EUR ter da je v kuhinjskem predalu hranil še 1.470.000 SIT, iz česar tudi po mnenju pritožbenega sodišča izhaja, da sta starša kljub skromnemu življenju neke denarne prihranke imela.

15. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pojasnilo pravno podlago za stroškovno odločitev. Tako sodna praksa kot tudi pravna teorija je sprejela stališče, da pri obrazložitvah stroškovnih odločitev za dosego standarda obrazloženosti in odmere stroškov po višini ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi, temveč zadostuje, da je odmera na pregleden način opravljena že na stroškovniku, ki je sestaven del spisa. Iz stroškovnika pa jasno izhaja, katere priglašene stroške in nagrado je sodišče tožeči stranki priznalo, zato je toženka vsekakor imela možnost preizkusiti končni znesek priznanih stroškov z vpogledom v sodni spis. Navedba, da je sodišče višino stroškov izračunalo od napačne vrednosti spornega predmeta, je prepavšalna, da bi terjala obrazložen odgovor.

16. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja da uveljavljani razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Odgovor na pritožbo glede na njegovo vsebino in odločitev sodišča prve stopnje ni bil potreben, zato morata tožnici stroške odgovora na pritožbo kriti sami (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP. 2 Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 22. 6. 1994. 3 V nadaljevanju ZD. 4 Toženka je izpovedala: „tudi vsi ostali podpisi, razen E. E., domnevam, da je tisti je pa njen. Ker ona je bila v I. ob 4h popoldne“, ...