Jedro

Ker se tožnika nista ravnala po izvršljivi odločbi upravnega organa prve stopnje, je navedeni organ postopal pravilno, da je na tej pravni podlagi izdal izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe in z njim prisilil tožnika k izpolnitvi obveznosti, določene v navedeni izvršljivi odločbi, z zagroženo denarno kaznijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 10.7.2000, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote K. z dne 18.5.2000. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je odločba z dne 24.2.1999, s katero je odredil, da starša F. in N.B. otroka D.B. pripeljeta v Dispanzer za otroke Zdravstvenega doma K. na cepljenje po Programu imunizacije predšolskih otrok in da ga o tem pisno obvestita, postala izvršljiva in dokončna. Organ prve stopnje je tudi odločil, da se dovoli izvršba s prisilitvijo tako, da se tožnikoma zagrozi denarna kazen v znesku 50.000,00 SIT in odredi nov rok za izvršitev navedenih ukrepov do 15.6.2000, ker bo v nasprotnem primeru uporabljeno zagroženo sredstvo in bo izvršena denarna kazen z denarno izterjavo.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in prvostopnega upravnega organa. V tej zadevi ni sporno, da je bil postopek izvršbe, po sklepu o dovolitvi izvršbe, ob uveljavitvi Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 - ZUP) že v teku. Zato je po 324. členu navedenega zakona v tej zadevi potrebno uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP/86). Določba 286. člena ZUP/86 se v 298. členu ZUP v delu, ki se nanaša na možnost izvršbe s posredno prisilitvijo, določeno za dejanja, ki ga namesto zavezanca ne more opraviti nihče drug, ni spremenila. To pa pomeni, da je imel organ prve stopnje, ki se je sicer nepravilno skliceval na določila ZUP, za svojo odločitev podlago v 286. členu ZUP/86 in je zato tožena stranka v skladu z 2. odstavkom 240. člena ZUP/86 pravilno ugotovila, da navedena pomanjkljivost ni taka, da bi mogla vplivati na odločitev o stvari.

Tožnika vlagata zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da sta pri sodišču prve stopnje dne 25.4.2000 vložila tudi tožbo, ki se nanaša na izvršilni naslov. Sodišče o navedeni tožbi še ni odločilo, odločilo pa je o predmetni tožbi z dne 21.7.2000, ki se nanaša na izvršbo. Menita, da bi moralo sodišče najprej odločiti o tožbi z dne 25.4.2000, ker je odločba, zoper katero je navedena tožba vložena, temelj za odločanje o vsem ostalem, saj se nanaša na vakcinacijo njunega otroka. V tožbi zoper izvršilni naslov sta navedla celo vrsto tehtnih razlogov zoper odrejeno cepljenje. Sodišče prve stopnje pa se je v izpodbijani sodbi omejilo le na formalnosti. Zadeve se ne smejo obravnavati zgolj formalistično in bi moralo sodišče poseči tudi v vsebino zadeve. Predlagata, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno navedlo, da gre v tej zadevi za upravno izvršbo, ki temelji na 268. členu ZUP/86, izvršba s prisilitvijo. Po določbah 1. odstavka navedenega člena prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarnimi kaznimi, če je zavezanec dolžan kaj dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug. Ker se tožnika nista ravnala po izvršljivi odločbi upravnega organa prve stopnje z dne 24.2.1999, je navedeni upravni organ postopal pravilno, da je na tej pravni podlagi izdal izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe in z njim prisilil tožnika k izpolnitvi obveznosti, določene v navedeni izvršljivi odločbi, z zagroženo denarno kaznijo.

Ker se predmetni postopek nanaša na upravno izvršbo in ne na sam izvršilni naslov (odločbo z dne 24.2.1999), je neutemeljen pritožbeni ugovor tožnikov, da bi moralo prvostopno sodišče to zadevo obravnavati po vsebini in ne le formalistično. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče najprej odločiti o tožbi z dne 25.4.2000, ki se nanaša na izvršilni naslov, ker je odločba, zoper katero je navedena tožba vložena, podlaga za izvršbo. Vložitev navedene tožbe namreč na predmetni postopek nima nobenega vpliva, saj je izvršljiva že prvostopna odločba zdravstvenega inšpektorja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.