Jedro

Ustavna pravica do izvajanja dokazov (tretja alinea 29. člena Ustave) pomeni pravico obrambe, da predlaga izvedbo dokazov in na drugi strani dolžnost sodišča, da se do teh določno opredeli, bodisi tako, da izvede dokaz, če se z njim strinja, ali tako, da ga obrazloženo zavrne.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Senat za mladoletnike Okrožnega sodišča v Ljubljani je starejšemu mladoletniku Ž.L. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) izrekel po 76. členu KZ ukor in odločil, da bremenijo stroški kazenskega postopka proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo mladoletnikovih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izrečenem vzgojnem ukrepu. Mladoletnika je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in sodne takse.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so mladoletnikovi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve 23. člena Ustave RS, drugega odstavka 5. člena ter 299. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi kršitve drugega odstavka 483. člena ZKP. Predlagali so, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni in postopek zoper mladoletnika ustavi, ali pa izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. V odgovoru na zahtevo (drugi odstavek 423. člena ZKP) je vrhovni državni tožilec ugotovil, da imata izpodbijana sklepa vse razloge o odločilnih dejstvih. Zahteva zagovornikov po izvedbi dodatnih dokazov v konkretnem primeru pomeni uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovim zagovornikom. Slednji so se o njem tudi izjavili. Ne strinjajo se s stališčem vrhovnega državnega tožilca, da zahteva uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in trdijo, da zahteva graja procesno kršitev sodišča, ki ni izvedlo predlaganega dokaza za ugotovitev pravno relevantnega dejstva. Ostajajo pri zatrjevanih kršitvah zakona oziroma kršitvah pravice obrambe.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahteva navaja, da naj bi sodišče kršilo drugi odstavek 5. člena in 299. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ker ni zaslišalo prič B.D. in B.K., ki bi potrdila, da se mladoletnik v kritičnem času ni nahajal na kraju storitve kaznivega dejanja. S tem je kršilo pravico obrambe, ker ni izvedlo dokazov, ki so „ugodni za obrambo“ in glede katerih je bila izkazana njihova pravna relevantnost in četudi so bili ti dokazi predlagani celo v predlogu za izrek varnostnega ukrepa. Zagovorniki uveljavljajo tudi kršitev 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava), ker sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa je prišlo do „ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih“, in ker ni obrazložilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo.

7. Glede na vsebino zahteve je treba najprej poudariti, da ustavna pravica do izvajanja dokazov (tretja alinea 29. člena Ustave) pomeni pravico obrambe, da predlaga izvedbo dokazov in na drugi strani dolžnost sodišča, da se do teh določno opredeli, bodisi tako, da izvede dokaz, če se z njim strinja, ali tako, da ga obrazloženo zavrne. Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. 8. V jedru obdolženčeve pravice do obrambe, ki naj bi bila kršena po mnenju vložnikov zahteve, je pogoj, da je v fazi sprejemanja dokazov dokazni predlog (obrambe ali tožilstva) izrecno in določno podan, pri čemer mora obramba svojemu dokaznemu bremenu zadostiti z utemeljitvijo skladno z ustaljenimi procesnimi standardi, izoblikovanimi v sodni praksi.

9. V predmetni zadevi ta pogoj ni bil izpolnjen. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5.3.2009 izhaja, da na glavni obravnavi, na kateri sta bila prisotna državni tožilec in mladoletnikova zagovornica (zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo po pooblastilu drugi zagovorniki), da po zaslišanju mladoletnika, oškodovanca in priče I.R. ter še nekaterih drugih dokazov, državni tožilec in zagovornica, kot je zapisala predsednica senata, „nista imela novih dokaznih predlogov“, zaradi česar je dokazovanje zaključila. Na glavni obravnavi torej nihče ni predlagal izvedbe dokazov, na katere se sklicuje zahteva.

10. V navedeni procesni situaciji je zato brez podlage očitek vložnikov zahteve, da se sodišče ni opredelilo do dokaznih predlogov, saj ti sploh niso bili podani, kar pomeni, da o njih sodišče ni moglo odločati.

11. Skladno z instrukcijsko maksimo (drugi odstavek 299. člena ZKP) je predsednik senata dolžan skrbeti za to, da se zadeva vsestransko in popolno razčisti, na drugi strani pa mora skladno z načelom procesne ekonomičnosti skrbeti tudi za to, da se postopek ne zavlačuje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe oškodovanca priče I.R., albuma fotografij in izvida Kliničnega centra, iz katerega je razvidno, da je oškodovanec utrpel lahke telesne poškodbe, presodilo, da ni nobenega dvoma, da je mladoletnik storil očitano kaznivo dejanje. Spričo trdnih in zanesljivih dokazov je očitno presodilo, da izvedba dokazov, na katere se sklicujejo vložniki zahteve, ni potrebna. V izpodbijanem sklepu je svojo dokazno presojo in zaključke tudi prepričljivo obrazložilo. Zato je navedbe zahteve v tem delu, ko se očitno ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in odločitvijo sodišča, da je mladoletnik storil kaznivo dejanje, mogoče upoštevati zgolj kot očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Po navedenem je treba ugotoviti, da kršitev pravic obrambe ni izkazana in da je izpodbijana odločba primerno obrazložena v vseh bistvenih sestavinah ter na način, ki omogoča presojo njene pravne pravilnosti. Zato kršitve določb ZKP in Ustave, na katere se sklicuje zahteva, niso podane.

13. Skladno s določbo 487. člena ZKP zahteva uveljavlja tudi „nepravilno uporabo varnostnega ukrepa“. Po mnenju vložnikov bi sodišče moralo uporabiti drugi odstavek 483. člena ZKP in iz razlogov smotrnosti ustaviti postopek zoper mladoletnika, saj izrek varnostnega ukrepa (glede na ugotovljene okoliščine) ni potreben. Pri izbiri vzgojnega ukrepa naj bi sodišče nepravilno ovrednotilo nekatere okoliščine, pri čemer vložniki posebej izpostavljajo neprimerno ravnanje oškodovanca (mladoletnikovega očeta) v družinskem krogu, v katerem je mladoletnik odraščal in navajajo, da je v tem treba iskati razloge za storitev kaznivega dejanja, ne pa v osebnosti mladoletnika, ki sedaj živi v normalnem družinskem okolju.

14. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tudi sodišče prve stopnje prepričano, da je razloge za storjeno kaznivo dejanje treba iskati v „preteklih dogodkih“ oziroma v neprimernem ravnanju oziroma odnosu oškodovanca do mladoletnika. Vendar pa je sodišče pravilno spoznalo, da je kljub temu mladoletnika potrebno ukoriti in ga opozoriti na škodljivost in neprimernost njegovega ravnanja, ki se kaže v teži in okoliščinah kaznivega dejanja, storjenega „v sostorilstvu“ in iz maščevalnih nagibov (kot plačilo za povzročeno gorje mladoletnikovi materi). V obravnavanem primeru tudi po mnenju Vrhovnega sodišča z ustavitvijo postopka, za kar se zavzema zahteva, namen izrekanja vzgojnih ukrepov ne bi bil dosežen.

15. Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).