Jedro

Ker je stečajni upravitelj priznal tako prijavljeno terjatev kot ločitveno pravico, le-te pa kljub zatrjevanju, da jo je priznal zaradi prevare (65. člen ZOR), ni izpodbijal v roku enega leta (prvi odstavek 117. člena ZOR) odkar je zvedel zanjo, mora iz dosežene kupnine za neprodane nepremičnine brezpogojno izplačati ločitvenemu upniku njegovo terjatev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se: izpodbijana 2. točka prvostopnega sklepa spremeni tako, da se glasi: "Stečajni dolžnik M. d.o.o. Litija, je dolžan plačati upnici S. d.d. Ljubljana, terjatev iz 1. točke izpodbijanega sklepa v višini dosežene kupnine za prodano premoženje dolžnika - nepremičnine, vpisane v vl. št. ... k.o. Hotič, zmanjšano za stroške v zvezi z nepremičnino in stroške prodaje (po specifikaciji stečajnega upravitelja) in sicer v višini 72,994.444,00 SIT"., izpodbijana 3. točka prvostopnega sklepa pa se razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve upnika S. (v nadaljevanju SZKB) v višini 88,966.535,00 SIT (1. točka izreka), naložilo stečajnemu dolžniku izplačilo te terjatve iz kupnine za prodane nepremičnine stečajnega dolžnika, vpisane pri vl. št. 1219 k.o. Hotič (zmanjšane za stroške prodaje) v višini 72,994.444,00 SIT (2. točka izreka), vendar pod pogojem, da upnik v 15 dneh predloži stečajnemu dolžniku listino, na podlagi katere bo prešla zastavna pravica na poslovnih prostorih II. nadstropja stavbe na T. cesti 50 v Ljubljani, 325,98 m2, ki stoji na zemljišču parc. št. 41/6, 41/19 in 41/20 k.o. A. na stečajnega dolžnika (3. točka izreka). Svojo odločitev je oprlo na določilo četrtega odstavka 143. člena ZPPSL, saj je stečajni upravitelj priznal tako terjatev kot ločitveno pravico, nobeden od upnikov pa priznane terjatve niti ločitvene pravice ni prerekal. Izplačilo pod pogojem iz 3. točke je stečajnemu upravitelju naložilo zato, ker je stečajni dolžnik prodane nepremičnine zastavil za obveznosti podjetja I. do upnika SZKB. Glede na to, da je iste obveznosti zavaroval tudi on (glavni dolžnik - Inter timex), preidejo na podlagi 300. člena ZOR na stečajnega dolžnika ob izpolnitvi poleg terjatve tudi stranske pravice. Če upnik naloženega pogoja ne bo izpolnil, mu bo priznana terjatev iz stečajne mase izplačana kot navadna terjatev. Proti 2. in 3. točki izreka sklepa je upnik vložil pravočasno pritožbo. Predlaga spremembo 2. točke in razveljavitev 3. točke. Pojasnjuje, da je bila terjatev upnika do I. zavarovana z nepremičninami dolžnika in tretjega zastavitelja (stečajnega dolžnika) zato, ker samo zavarovanje na nepremičninah dolžnika po bančnih kriterijih ni zadoščalo ter opozarja, da na nepremičninah I. nima več zastavne pravice. V zvezi z zastavljeno nepremičnino je I. izročil izbrisno pobotnico. Po prejemu le-te pa je I. zastavljeno nepremičnino prodal. Meni, da bi moral stečajni upravitelj prerekati priznano ločitveno pravico, saj upnik ni skrival, da je I. izdal izbrisno pobotnico. Stečajni dolžnik je na pritožbo odgovoril, vendar upoštevajoč določilo 366. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZPPSL, se pritožbeno sodišče z navedbami odgovora na pritožbo ni ukvarjalo. Iz pritožbe izhaja, da vzpostavitev zastavne pravice ni možna, ker je zastavni dolžnik predmet zastave po prejemu izbrisne izjave prodal, kar je bilo ob izdaji izpodbijanega sklepa prvostopnemu sodišču znano. Pritožnik torej uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po določilu drugega odstavka 75. člena ZOR se nemogoč razvezi pogoj šteje za neobstoječega, pogodba, sklenjena pod nemogočim odložnim pogojem pa za nično. Torej se tudi s sodno odločbo ne sme naložiti nemogočega pogoja. Čeprav iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali so zastavljene nepremičnine I. dejansko prodane, to med strankama ni sporno. Zato pogoja iz 3. točke izpodbijanega sklepa objektivno ni mogoče izpolniti. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče z naložitvijo pogoja iz 3. točke zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano 3. točko prvostopnega sklepa na podlagi določila 3. točke 365. člena, v zvezi s 4. točko 358. člena ZPP in 15. členom ZPPSL, razveljavilo. Ob tem pa se pojavi vprašanje, zakaj stečajni upravitelj ni prerekal prijavljene ločitvene pravice SZKB, če je res, kot izhaja iz pritožbe, da je vedel za izbrisno pobotnico. Če bi jo, bi bil na podlagi določila petega odstavka 143. člena ZPPSL napoten na pravdo zaradi ugotovitve neobstoja prerekane pravice. V tem primeru bi se v pravdnem postopku ugotavljalo, ali zastavnemu upniku SZKB na podlagi vknjižene hipoteke pripada tudi pravica poplačila iz ločenega premoženja ali ne. Ker pa to ne pride več v poštev, saj je stečajni upravitelj priznal tako prijavljeno terjatev kot ločitveno pravico, le-te pa kljub zatrjevanju, da jo je priznal zaradi prevare (65. člen ZOR), ni izpodbijal v roku enega leta (prvi odstavek 117. člena ZOR) odkar je, kot navaja, zvedel zanjo (28.4.1999), je pritožbeno sodišče (prav tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava) izpodbijano 2. točko spremenilo tako, da mora stečajni upravitelj iz dosežene kupnine za neprodane nepremičnine, na katerih je bila vknjižena hipoteka v korist SZKB, brezpogojno izplačati ločitvenemu upniku njegovo terjatev skladno z določilom četrtega odstavka 143. člena ZPPSL. Če pa bodo v kazenskem postopku, ki ga napoveduje stečajni upravitelj, odgovorni za njegovo prevaro, pravnomočno obsojeni zaradi kaznivega dejanja (po členu 217 KZ RS ali 244 KZ RS), bi taka pravnomočna sodba utegnila biti istočasno tudi pravni naslov za odškodninsko tožbo zaradi oškodovanja stečajne mase. Sicer pa morda za uspešno uveljavljanje odškodnine predhodno izpeljan kazenski postopek niti ni pogoj.