Jedro

Tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se tožencu prepovedalo spremeniti tožnikov obseg zavarovanja na podlagi opravljanja odvetniške dejavnosti iz krajšega v poln delovni čas, ni utemeljen, ker ni izkazal nastanka težko nadomestljive škode, ki naj bi bila v tem da ne bo mogel zahtevati povračila plačanih prispevkov, ki naj bi jo bilo z začasno odredbo potrebno preprečiti. Pogoji za izdajo začasne odredbe zato niso izpolnjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „1. Zaradi zavarovanja nedenarne terjatve tožeče stranke zoper toženo stranko in v zvezi z odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 11. 2012 se toženi stranki: - prepoveduje vložiti storno prijave v zavarovanje za polovični delovni čas, 20 ur na teden iz naslova opravljanja dejavnosti za polovični delovni čas, 20 ur na teden z dnem 1. 1. 2012; - prepoveduje vložiti prijavo (M1) v pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova opravljanja odvetniške dejavnosti (zavarovalna podlaga 019) s 1. 1. 2012. 2. Začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka tega postopka.“ Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi v celoti ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povzema obrazložitev odločbe toženca št. ... z dne 28. 11. 2012. Meni, da je takšna odločitev toženca nezakonita, ker toženec ne more tožniku nalagati obveznosti, določene v obrazložitvi odločbe. Ker obrazložitev odločbe ne bo postala pravnomočna in ne bo obvezna za stranke, saj le pojasnjuje in utemeljuje v izreku odločbe opredeljeno odločitev, z obrazložitvijo odločbe pa tudi ni mogoče nadomestiti dispozitiva. Pravnomočnost in izvršljivost odločbe se nanaša le na izrek, ne pa na obrazložitev. Taka odločba toženca predstavlja samovoljno ravnanje, ki nima nobenega zakonitega temelja. Navaja, da je dne 20. 1. 2012 pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije vložil prijavo za spremembo delovnega časa, to je prijavo zavarovanj za polovični delovni čas iz razloga, da na tej podlagi uveljavlja pravico do polovične pokojnine. Odločba toženca pomeni hud poseg v njegove pravice do socialne varnosti, določene v 50. členu Ustave Republike Slovenije. Pravice iz pokojninskega zavarovanja temeljijo na plači in od njih plačanih prispevkov. Toženec nima legitimacije oziroma pristojnosti, da v imenu tožnika vloži storno njene prijave za polovični delovni čas, ker gre za pravico, ki je vezana na tožnika, toženec pa nima nobenega zakonitega pooblastila, da v njegovem imenu umakne prijavo za polovični delovni čas, ki jo je tožnik vložil pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Prav tako toženec nima legitimacije oziroma pristojnosti, da v imenu tožnika vloži prijavo (M1) v pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova upravljanja odvetniške dejavnosti. Taka odločba toženca lahko predstavlja nevaren precedenz tudi na drugih pravnih področjih. Meni, da je napačno stališče sodišča, da tožniku ne bo nastala nepopravljiva škoda po 70. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Škoda je premoženjska ali nepremoženjska. Po določbah Obligacijskega zakonika predstavljajo nepremoženjsko škodo tudi posegi v osebnostne pravice človeka, njegovih upravičenj in svoboščin ter svobodne volje. Tožnik pojasnjuje, da ne uveljavlja nepremoženjske škode v smislu bolečin ali strahu, temveč uveljavlja nepremoženjsko škodo kot posledico golega dejstva posega toženca v njegove osebnostne pravice. Vsakdo ima pravico zahtevati od sodišča, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši njegova osebnostna pravica. Odločba toženca oziroma obrazložitev odločbe, ki ni izvršljiva in ki nalaga tožniku obveznosti, predstavlja kršitev njegovih osebnostnih pravic, saj je zakonita podlaga za nastanek določene obveznosti tožnika lahko le izrek pravnomočne sodbe. Obrazložitev odločbe toženca predstavlja hudo kršitev njegove svobodne volje in s tem njegovih osebnostnih pravic, vključno ustavno zajamčene pravice do pritožbe. Ali bo tožnik umaknil prijavo, je zadeva, o kateri lahko svobodno odloča le sam, tožnik pa nima te legitimacije. Meni, da je napačno stališče sodišča, da tožniku z izvršitvijo odločbe toženca z dne 28. 11. 2012, ne bo nastala nobena premoženjska škoda. Stališče sodišča prve stopnje pomeni, da sodišče dovoljuje izvršitev odločbe, ki določa obveznosti tožnika v obrazložitvi odločbe. Toženec je tožniku odklonil njegovo pravico do polovične pokojnine tudi iz razloga, ker naj bi bil tožnik pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije še vedno polno zavarovan, kar je razvidno iz obrazložitve odločbe z dne 20. 12. 2012 (verjetno 2011). Umik prijave za polovični delovni čas vložene pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije bi lahko pomenil nastanek težko popravljivih posledic, saj bi se prijava štela za neobstoječo, kar bi lahko pomenilo izgubo pravice do polovične pokojnine. Premoženjska škoda je torej jasna, prenehanje pravice zahtevati polovično pokojnino. Obrazložitev odločbe toženca ima tako konkretne premoženjske posledice za tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče navaja naslednje.

Po naravi stvari je začasna odredba sredstvo za zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari. Njen namen je v preprečitvi poznejše otežene ali celo nemožne izpolnitve. Začasna odredba je dopustna le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke.

O predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje pravilno odločalo na podlagi 70. člena ZDSS-1, po katerem lahko sodišče med postopkom tudi na predlog stranke med drugim odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Ker določba četrtega odstavka 70. člena ZDSS-1 pri izdaji začasne odredbe napotuje na uporabo določb zakona, ki ureja zavarovanje in ker je začasno odredbo mogoče izdati le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke, je glede izpolnjevanja pogojev, potrebno upoštevati še določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZIZ). Ta v 272. členu določa, da mora upnik izkazati verjetnost obstoja terjatve ter eno izmed naslednjih predpostavk, to je: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik za izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku.

V predlogu za izdajo začasne odredbe je potrebno torej izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju zadeve, ob tem pa mora biti izkazan obstoj vsaj ene izmed predpostavk iz določbe drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Glede na citirano pravno ureditev, v obravnavani zadevi, ko je spor glede zavarovanja oziroma lastnost zavarovanca, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Tako imenovane regulacijske začasne odredbe, katerih namen je začasna ureditev spornega razmerja, so zaradi preprečitve težko nadomestljive škode dopustne v izjemnih, nujnih in upravičenih primerih pod pogojem, da je izkazano, da bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta stranki nastala težko nadomestljiva škoda in da tudi nasprotni stranki ne bi s takšno začasno odredbo nastala večja nepopravljiva škoda, torej takšna večja škoda, ki se ne bi dala popraviti ali vrniti v prejšnje stanje.

V obravnavani zadevi ni izpolnjen že prvi pogoj, ker tožnik ni izkazal težko nadomestljive škode. Tudi če bo tožena stranka izpodbijano odločbo z dne 28. 11. 2012 izvršila na način, kot je razvidno v obrazložitvi in vložila storno prijave v zavarovanje za polovični delovni čas 20 ur, tožnik v zvezi s citiranim upravnim aktom ni izkazal verjetnega obstoja težko nadomestljive škode in tudi ne, da bi bila terjatev verjetno izkazana. Kot je povzelo sodišče prve stopnje, tožnik navaja, da je verjetnost obstoja svoje terjatve izkazal, ne pa tudi, s čim izkazuje verjeten obstoj terjatve. Enako pa tudi ni izkazal, da mu bo nastala nepopravljiva škoda. Navaja le, da mu bo nastala škoda z izvršitvijo upravnega akta, ker bo s tem prenehala njegova pravica zahtevati povračilo plačanih prispevkov. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da tudi, če bo toženec izpodbijano odločbo z dne 28. 11. 2012 izvršil na način, kot izhaja iz obrazložitve, to ne bo povzročilo prenehanja tožnikove pravice zahtevati povračilo plačanih prispevkov, niti izgube uveljavljati pravice do delne starostne pokojnine. Plačevanje prispevkov samo po sebi tudi ne predstavlja takšne nenadomestljive škode, da bi bila nepopravljiva.

Na nepremoženjsko škodo kot poseg toženca v njegove osebnostne pravice se pa tožnik prvič sklicuje šele v pritožbi. Pri tem pa tudi poseg v osebnostne pravice ne predstavlja težko nadomestljivo škodo v smislu 70. člena ZDSS-1. Tudi sicer se mora nastanek težko nadomestljive škode neposredno nanašati na dejstva, ugotovljena v upravnem postopku, ali pa jih mora tožnik izkazati v sodnem postopku.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena v zvezi s 365. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.