Jedro

Ni mogoče šteti, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi začasne odredbe, izdane v smislu predpisov Odloka AVNOJ-a, saj iz nje izhaja le, da je bilo premoženje dano pod začasno upravo in da je bil imenovan začasni upravitelj temu premoženju - predlagani postopek za zaplembo premoženja pa je bil zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, U 2040/2000-10 z dne 13.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 21.9.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka ob reševanju pritožbe Slovenskega odškodninskega sklada (sedaj Slovenske odškodninske družbe, v nadaljevanju SOD) odpravila odločbo Upravne enote C. z dne 13.4.2000, in zavrnila zahtevo M.S. za plačilo odškodnine za zaplenjene premičnine. Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo določil, da je SOD za podržavljeno premično premoženje v stanovanjskem delu hiše P., dolžan plačati upravičencema M.S. in J.S. odškodnino v obveznicah SOD v višini 1.522.200,00 SIT, vsakemu do 1/2 (1. točka izreka), za podržavljeno premično premoženje in sicer za zaloge trgovskega blaga, embalaže in drobnega inventarja v trgovini P., je SOD dolžan plačati odškodnino v višini 3.682.000,00 SIT (2. točka izreka). Zavezancu (SOD) je naložil, da izroči upravičenki in skrbnici za posebne primere M.S. navedene obveznice v roku 3 mesecev po pravnomočnosti te odločbe (3. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje v celoti sklicuje na razloge, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi. Sodišče soglaša s toženo stranko, da tožnica ni izkazala, da bi bilo zahtevano premično premoženje podržavljeno na podlagi predpisa iz 3. ali 4. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) oziroma z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, kar bi v posledici pomenilo, da je tožnica upravičenka do denacionalizacije. Tožen-a stranka je pravilno odločila, da zatrjevano podržavljenje ne pomeni podlage za denacionalizacijo, saj tožnica niti za premoženje iz predloženega seznama niti za premoženje, za katerega je zatrjevala, da ji je bilo podržavljeno na podlagi začasne odredbe (kar pa sama začasna odredba ne izkazuje, saj nakazuje le na začasno upravljanje), ni dokazala temelja za podržavljanje, ki ga določajo 3., 4. oziroma 5. člen ZDen. Pravilnost odločitve tožene stranke potrjuje tudi sklep Okrajnega sodišča na Rake-ku z dne 20.11.1945, iz katerega izhaja, da je bil predlog Okrajnega narodnega izvršnega odbora na Rakeku, Odseka za industrijo in rudarstvo z dne 12.11.1945, za zaplembo premoženja, zavrnjen.

Tožnica, po pooblaščenki L.K., vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Smiselno ponovi tožbene navedbe o tem, da so njo in otroke dne 29.11.1943 iz domače hiše izgnali partizani, v njihovo hišo pa se je nastanil štab F.R.S., kasneje pa štiričlanska družina iz P. V začasni odredbi ni navedeno vse premično premoženje, ki je obstajalo, ko je z družino morala oditi od doma. Napačna je navedba tožene stranke, da je premoženje, ki ga navaja v predloženem seznamu, izginilo med vojno. Skupaj z družino se je ponovno vselila v hišo 9.8.1945, po končani vojni, zato ne more trditi, da je premoženje izginilo med vojno. Tudi priča I.B. s tem, ko je trdila, da so iz trgovine stvari pobrali partizani, ni časovno opredelila, ali je bilo to med vojno ali po njej. Začasna odredba je bila izdana na podlagi Odloka AVNOJ-a, ki je naveden v 3. členu ZDen, kot podlaga za denacionalizacijo. Zato je ta listina zadosten dokaz, da je bilo premoženje odvzeto po vojni, na podlagi predpisov, določenih z ZDen. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje ter da stroške postopka nosi Republika Slovenija.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev, so v skladu z vsebino odločbe tožene stranke ter podatki in listinami v upravnih spisih, in imajo tudi podlago v določbah ZDen, na katere se sklicuje.

ZDen določa obseg denacionalizacije s tem, da izrecno navaja predpise, ki so bile v medvojnem in povojnem obdobju podlaga za prisilno podržavljenje in daje položaj upravičenca do denacionalizacije osebam, ki so bile v trenutku podržavljenja lastniki tega premoženja. V postopkih denacionalizacije so kot upravičenci za vlaganje zahtev opredeljene osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih in na način, določenih v 3., 4. in 5. členu ZDen.

V obravnavani zadevi, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni podana pravna podlaga za uveljavljano denacionalizacijo. Iz spisne dokumentacije je razvidno, kar pravilno ugotavljata tudi tožena stranka in sodišče prve stopnje, da tožnica ni dokazala temelja za zatrjevano podržavljanje premoženja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi začasne odredbe, na katero se sklicuje tožnica, saj iz nje, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja le, da je bilo premoženje da-no pod začasno upravo in da je bil imenovan začasni upravitelj temu premoženju. Predlagani postopek za zaplembo premoženja J.S., pa je bil, kot izhaja iz listinskih dokazov, zavrnjen. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob presoji zakonitosti odločbe tožene stranke pravilno uporabilo materialno pravo.

Z ugovorom, da je treba šteti začasno odredbo za pravni temelj podržavljenja, tožnica, po presoji pritožbenega sodišča ne more uspeti. Res je sicer, da je bila začasna odredba izdana v smislu predpisov Odloka AVNOJ-a z dne 21.11.1944, vendar s tem aktom premoženje ni bilo podržavljeno, ampak se je zaradi njegovega zavarovanja le postavilo pod začasno državno upravo, ker je, kot izhaja iz obrazložitve začasne odredbe, po pobegu lastnika premoženja, ostalo brez varstva lastnikovih svojcev, pooblaščenca ali zaupnika.

Pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo v okviru uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati, kadar in kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje odločilo le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

Glede stroškov upravnega spora pred pritožbenim sodiščem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi za te stroške velja določba 3. odstavka 23. člena ZUS. Ker se v obravnavanem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi po navedeni določbi vsaka stranka svoje stroške.

Ker nista podana uveljavljana pritožbena razloga in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.