Jedro

Sodišče je tožbi ugodilo, saj izpodbijana odločba nima zadostne obrazložitve. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi ni opredelil do konkretnih navedb stranke in prič danih v postopku ter tudi ni navedel, na podlagi česa je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Tržič št. 130-232/2010-07-14 z dne 29. 12. 2010 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Tržič zahtevo tožnika za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov zavrnila in ugotovila, da posebni stroški postopka niso nastali (točki 1 in 2 izreka). Prvostopenjski organ navaja dokumentacijo, ki jo je tožnik priložil vlogi. Navaja vsebine izjav prič A.A., B.B. in C.C., ki so jih podali v ugotovitvenem postopku ter mnenje Uprave za obrambo Kranj, Izpostave Tržič z dne 7. 11. 2002. Prvostopenjski organ je na podlagi dokumentacije, izjave stranke in prič ugotovil, da je bil tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo pomočnik vodje obrambnih priprav in predsednik mobilizacijske komisije v Krajevni skupnosti Bistrica in kot izvajalec obrambnih nalog oborožen s pištolo, vendar ne kot oborožen pripadnik narodne zaščite. O izvajanjih v dokaznem postopku je bil tožnik tudi seznanjen. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik opravljal dolžnosti pomočnika vodje obrambnih priprav in predsednika mobilizacijske komisije, in ker veljavna zakonska zakonodaja teh funkcij ne opredeljuje kot podlago za uveljavljanje statusa in pravic vojnega veterana, je upravni organ na podlagi 6. alineje 2. člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju: ZVV) vlogo tožnika zavrnil. 2. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in v obrazložitvi kot podlago navedel 6. alinejo 2. člena in 26. člen ZVV. Tožnik ni predložil nobene javne listine, na podlagi katere bi ga bilo mogoče vpisati v evidenco vojnih veteranov. Na podlagi dokazov, izvedenih v ugotovitvenem postopku na prvi stopnji, pa ni mogoče zaključiti, da so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov. V postopku je bilo dokazano, da je bil tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo namestnik vodje obrambnih priprav, vendar pa ZVV namestnikom vodij obrambnih priprav ne zagotavlja posebnega varstva. Pritožbeni organ ne zanika tožnikove aktivne udeležbe v osamosvojitveni vojni, vendar na podlagi dokazov ni mogoče zaključiti, da so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa vojnega veterana po ZVV. Tožnika pa tudi z vidika zadolženosti za radijske zveze ni mogoče uvrstiti v nobeno izmed kategorij, določenih v ZVV. Po presoji pritožbenega organa je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Zaslišanje novih prič ali predložitev novih dokazov tudi ne bi pripeljalo do drugačnega zaključka. Tožnik v pritožbi navaja, da je pridobil znak „zmagali smo“. To priznanje in morebitne druge zahvale pa zgolj kažejo na udeležbo tožnika v osamosvojitvenih aktivnostih leta 1991. Vendar je zmotno prepričanje tožnika, da je navedeno priznanje prejel na podlagi ZVV. Članska izkaznica, druga priznanja in zahvale pa niso javne listine, ki bi skladno z 26. členom ZVV bile podlaga za vpis tožnika v evidenco vojnih veteranov in izdajo izkaznice vojnega veterana.

3. Tožnik se z odločitvijo obeh organov ne strinja in v tožbi navaja, da je upravičen do priznanja statusa vojnega veterana in upravičen do vpisa v evidenco vojnih veteranov. V vojni za samostojno Republiko Slovenijo je sodeloval že od samega začetka. Tudi kot priča je večkrat sodeloval v postopkih na Upravni enoti Tržič, kjer je pričal v zvezi z udeležbo drugih v osamosvojitveni vojni, kar kaže na to, da je bila njegova udeležba nedvoumna. Poleg tega pa ima Vojni odsek Občine Tržič pomanjkljivo dokumentacijo, saj se je del dokumentacije v času njegove selitve iz Tržiča v Kranj izgubil. Da je tožnik resnično sodeloval v vojni lahko potrdijo tudi priče. Tožnik meni, da mu to priznanje pripada in se mu zdi krivično, da mora vložiti tožbo. Po zagotovilu Vojnega odseka Občine Tržič je tožnik v času vojne agresije na Republiko Slovenijo nosil trakove Narodne zaščite, kar naj bi nadomeščalo nošenje uniforme in je tudi dal možnost nošenja orožja. Tožnik meni, da bi s tem pridobil status vojnega ujetnika in ne terorista. Tožnik tako meni, da je bil pripadnik Narodne zaščite. Vsebinsko predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah iz obrazložitve obeh upravnih odločb in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Med strankama je v danem primeru sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana po ZVV (6 alineja 2. člena ZVV) in za vpis v evidenco vojnih veteranov (26. člen ZVV). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je upravni organ na podlagi pridobljene dokumentacije, izjav stranke in prič ter mnenja Uprave za obrambo Kranj, Izpostava Tržič ugotovil, da je bil tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo pomočnik vodje obrambnih priprav in predsednik mobilizacijske komisije v Krajevni skupnosti Bistrica in da je kot izvajalec obrambnih nalog bil tudi oborožen s pištolo, vendar ne kot oborožen pripadnik narodne zaščite in ne izpolnjuje pogojev iz 2. člena ZVV. Sodišče je moralo tožbi ugoditi, saj izpodbijana odločba nima zadostne obrazložitve. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi ni opredelil do konkretnih navedb stranke in prič danih v postopku ter tudi ni navedel, na podlagi česa je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana. Po 214. členu ZUP obrazložitev odločbe, izdane v upravnem postopku, obsega obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na kateri je le-to oprto, razloge, odločilne za presoje posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Po presoji sodišča tako dejansko stanje ni bilo v zadostni meri ugotovljeno (2. točka 214. člena ZUP), izpodbijana odločba nima razlogov (bistvenih elementov) za presojo dokazov (3. točka 214. člena ZUP) ter za odločitev v zadevi (5. točka 214. člena ZUP). Tako prvostopenjski organ kot tudi tožena stranka zgolj navajata zakonsko besedilo 6. alineje 2. člena in 26. člena ZVV, pri tem pa ne navedeta konkretnega dejanskega stanu ugotovljenega v ugotovitvenem postopku ter ocene, zakaj takšno dejansko stanje ne izpolnjuje zakonsko navedenih pogojev za priznanje statusa vojnega veterana. Navedenih pomanjkljivosti tudi tožena stranka ni odpravila. S tega vidika sodišče zakonitosti prvostopenjskega akta ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z določbo tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7. Ker po povedanem iz obrazložitve izpodbijane odločbe niso razvidni razlogi, ki na konkreten primer narekujejo sprejeto odločitev prvostopenjskega organa in so bili v danem primeru odločilni za presojo pravilnosti odločitve prvostopenjskega organa o izpolnjevanju pogojev tožnika za priznanje statusa vojnega veterana glede na zakonsko predpisane pogoje, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta pa tudi onemogoča oz. omejuje učinkovito varstvo pravic strank v postopku, kar je v nasprotju z določbo 22. člena Ustave Republike Slovenije. Pravica tožnika do pravnega sredstva je namreč lahko učinkovita le, če upravni organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno ter poda dokazno oceno izvedenih dokazov (oz. izjave tožnika in prič, kakor tudi pisno dokumentacijo).

8. Glede na navedeno je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka. Izpodbijana odločba je iz tega razloga nepravilna in nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

9. Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.