Jedro

Poslovodne osebe, ki so hkrati družbeniki enoosebnih družb, kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi niso zavarovane na podlagi delovnega razmerja v svoji družbi. Edini družbenik, ki je hkrati poslovodja, tako ne more biti zavarovan kot poslovodna oseba, temveč se zavaruje kot samozaposlena oseba po zavarovalni podlagi 040. Obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, predpisi, na katere se sklicujeta davčna organa v svojih odločbah, vežejo na njegov pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali prihodkov družbe. Lastnost zavarovanca ima torej tudi družbenik – poslovodna oseba, ki ni ustvaril dobička.

Izrek

Tožbe se zavrnejo

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanimi odločbami tožniku odmeril in naložil v plačilo prispevke za socialno varnost, tj. prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevek za zdravstveno zavarovanje, prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, prispevek za zaposlovanje in prispevek za starševsko varstvo, za posamezne mesece od marca do decembra 2011, od zavarovalne osnove 852,40 EUR po stopnjah in v zneskih, ki so razvidni iz posameznih točk izreka.

2. Iz obrazložitve sledi, da je prvostopni organ opravil kontrolo obračunavanja in plačevanja prispevkov s strani tožnika ter pri tem ugotovil, da tožnik za navedene mesece ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost v skladu s 4. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), 1. alineo prvega odstavka 152. člena in 3. alineo prvega odstavka 153. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), prvim odstavkom 11. člena in 2. točko prvega odstavka 12. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1) ter 352. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Zato je davčni organ za tožnika ugotovil obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za posamezne mesece v letu 2011 od zavarovalne osnove 852,40 EUR, določene v skladu z določbami 209. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju četrtega odstavka 208. člena ZPIZ-1 ter po prispevnih stopnjah, ki so določene v členih od 8 do 14 ZPSV. Ker tožnik navedenih obveznosti ni poravnal v zakonsko določnem roku, se mu v skladu z določbami 95. člena ZDavP-2 obračunajo obresti od poteka roka za plačilo do dneva izdaje odločbe.

3. Drugostopni davčni organ je postopke v pritožbenih zadevah zoper izpodbijane odločbe s sklepom z dne 29. 10. 2015 združil v en sam postopek ter jih z odločbo, izdano istega dne in pod isto opravilno številko (DT-499-22-416/2014-3), zavrnil kot neutemeljene.

4. V svojih razlogih pritrdi odločitvam in razlogom prve stopnje. Poleg tega tožniku z ozirom na navedbe v pritožbi pojasni, da je davčni organ v skladu z določbami ZDavP-2 pristojen tudi za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov ter da se v primeru, če zavezanec ne obračuna in plača prispevkov v skladu z zakonom, izda odločba, kot je bilo to storjeno v primerih izpodbijanih odločitev. Nadalje citira drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi in ki se po tej določbi štejejo za samozaposlene osebe ter poudari, da obveznost zavarovanja po tej določbi nastane s kumulativno izpolnitvijo položaja družbenika, ki je hkrati v isti družbi poslovodna oseba. Po določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) se obvezno zavarujejo osebe, ki so lastniki zasebnih podjetij v Republiki Sloveniji, če niso zavarovane iz drugega naslova (6. točka 15. člena ZZVZZ). Po določbah ZSDP-1 so zavarovanci za starševsko varstvo poslovodne osebe gospodarskih družb in direktorji zasebnih zavodov, ki niso zavarovani na drugi podlagi (5. točka 6. člena). Za primer brezposelnosti pa se lahko zavarujejo osebe, ki so poslovodne osebe v osebni družbi in enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo ter zavodu (6. alinea 54. člena ZUTD).

5. V skladu z določbami Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ZPIZ-1 ter Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja nastane zavarovalno razmerje takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje in traja toliko časa, dokler zavarovana oseba pogojev za zavarovanje več ne izpolnjuje. Posledica vpisa osebe v register kot poslovodne osebe in družbenika je torej vključitev v zavarovanje in obveznost plačila dajatev iz naslova prispevkov, kar velja tudi v konkretnem primeru, ko iz podatkov AJPES-a izhaja, da je imel tožnik v obravnavanem obdobju (od marca do decembra 2011) tako položaj poslovodja kot družbenika v družbi z omejeno odgovornostjo. Dejstvo, da družba v tem obdobju ni poslovala, pa z ozirom na citirane določbe citiranih predpisov, na obveznost obračuna prispevkov za socialno varnost tožnika kot družbenika, ki je hkrati poslovodna oseba, ne vpliva.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga razveljavitev (pravilno: odpravo) izpodbijanih odločb ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje pristojnemu organu. Toži zaradi bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. V tožbah navaja, da v izpodbijanih odločbah ni naveden razlog, iz katerega je tožnik zavezan plačati prispevke ter da pristojni organ zgolj ugotavlja, da tožnik prispevkov ni plačal. S tem je upravni organ zagrešil bistveno kršitev pravil postopka in tudi pravico do enake obravnave iz 22. člena Ustave. Enako kršitev je zagrešil organ druge stopnje, ker se ni opredelil glede omenjene kršitve, ki jo je tožnik zatrjeval že v pritožbah.

8. Tožnik dalje navaja, da je bil v razmerju do družbe A. d.o.o. delavec, da je imel v času, za katerega je davčni organ odmeril prispevke, sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in da je bil zavarovan na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

9. Pa tudi če obstaja zakonska podlaga za odmero prispevkov fizičnim osebam, ki so družbeniki in hkrati člani poslovodstev, sodna praksa položaja take osebe ne izenačuje popolnoma s položajem osebe, ki ima samostojno podjetje. O čemer po navedbah v tožbi priča sodba naslovnega sodišča I U 1908/2010 z dne 17. 5. 2011, iz katere po tožnikovem mnenju (na podlagi sklepanja a contrario) izhaja, da družbenik, ki je hkrati član poslovodstva, ni zavezan plačati prispevkov, če iz naslova opravljanja svoje funkcije nima dohodkov najmanj v višini minimalne plače. V konkretnem primeru družba že od marca 2009 sploh ni poslovala in ni ustvarjala dobička. Tožnik zato ni imel nobenih dohodkov, s tem pa niso izpolnjeni vsi pogoji za odmero prispevkov. Ker davčni organ tega ni upošteval, je napačno uporabil materialno pravo. Obenem pa je s svojo odločitvijo retroaktivno posegel v pravice in obveznosti tožnika, saj ZPIZ-1, na katerega se sklicuje, ni veljal v času, za katerega se odmerja prispevke.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbe vztraja pri izpodbijanih odločitvah in pri razlogih ter predlaga njihovo zavrnitev.

11. Tožbe niso utemeljene.

12. Po pregledu spisov in izpodbijanih odločb sodišče sodi, da je bilo v omenjenih zadevah odmere in plačila prispevkov tožniku za mesece od marca do decembra 2011 odločeno pravilno in skladno z zakonom.

13. Tožnik ima sicer prav, ko navaja, da razlogi, ki jih vsebujejo izpodbijane prvostopne odločbe, nimajo tiste vsebine, ki se zahteva po določbah ZUP za obrazložitev odločbe ter da so kot takšni bistveno pomanjkljivi. Vendar pa omenjeno pomanjkljivost odpravi drugostopni organ s svojo odločbo, v kateri navede tako dejansko kot pravno podlago za odločitev ter na ta način s svojo obrazložitvijo dopolni obrazložitve odločb prve stopnje, obenem pa s tem (konkludentno) odgovori na pritožbeni očitek, ki se nanaša na pomanjkljive razloge prve stopnje. Tožnik zato z ugovorom zagrešene bistvene kršitve določb upravnega postopka s strani obeh davčnih organov, ki ga uveljavlja v tožbi, ne more uspeti.

14. Sodišče pa tudi ne more slediti tožbenim trditvam o napačni uporabi materialnega prava in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Po podatkih spisov, ki jih povzema drugostopna odločba in ki jim tožnik ne ugovarja, je imel tožnik v obravnavanem obdobju tako položaj družbenika (enoosebne) družbe z omejeno odgovornostjo kot tudi položaj poslovodje v tej družbi. To pa pomeni, da je bilo v skladu z določbami zakonov, na katere se pravilno sklicuje drugostopni organ v svoji odločbi, vzpostavljeno pravno razmerje, ki narekuje obvezno zavarovanje in posledično plačevanje prispevkov po stopnjah in v zneskih, ki so razvidni iz izpodbijanih odločitev. Morebitna sklenjena pogodba o zaposlitvi v (isti) družbi, ki jo tožnik sicer prvič omenja v tožbi, navedenih ugotovitev ne spreminja. Po ustaljeni sodni praksi (prim. sodbo UPRS, I U 1077/2013) poslovodne osebe, ki so hkrati družbeniki enoosebnih družb, kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi niso zavarovane na podlagi delovnega razmerja v svoji družbi. Edini družbenik, ki je hkrati poslovodja tako ne more biti zavarovan kot poslovodna oseba, temveč se zavaruje kot samozaposlena oseba po zavarovalni podlagi 040, kot to smiselno sledi tudi iz sodbe tega sodišča, na katero se sklicuje tožnik v tožbi. V takšnem primeru ima namreč ista (fizična) oseba tako vlogo direktorja kot zastopnika družbe, ki izvaja vlogo delodajalca, kot tudi vlogo delavca, ki ravna po navodilih delodajalca in zato ne gre za zaposlitve v pravem pomenu besede. Sicer pa iz spisov zadeve sledi, da je bil tožnik po podatkih Registra davčnih zavezancev v obravnavanem obdobju (pravilno) zavarovan s podlago zavarovanja 040 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v RS, ki so poslovodne osebe) ter s podlago zavarovanja 112 (obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti za poslovodne osebe v osebni družbi in enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo ter zavodu) in da so torej tožbene trditve o zavarovanju na podlagi pogodbe o zaposlitvi, in s tem o zavarovanju na drugi pravni podlagi, ne le neutemeljene, temveč celo v nasprotju z uradnimi podatki, ki jih je davčni organ pridobil v odmernem postopku. Neutemeljeno oziroma nepomembno za odločitev pa je tudi tožnikovo sklicevanje na dejstvo, da družba že od marca 2009 ni poslovala ter da tožnik v obravnavanem obdobju ni imel nobenih dohodkov. Obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, namreč predpisi, na katere se sklicujeta davčna organa v svojih odločbah, vežejo na njegov pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali prihodkov družbe. Lastnost zavarovanca ima torej tudi družbenik – poslovodna oseba, ki ni ustvaril dobička. Zato že drugostopni organ enakega ugovora pri odločanju o pritožbi utemeljeno ne upošteva, iz istega razloga pa tožbenih ugovorov v tej smeri tudi ne upošteva sodišče. 15. Upoštevati pa tudi ni mogoče tožbenega očitka o retroaktivni uporabi zakona (ZPIZ-1) oziroma o njegovi neveljavnosti v času, za katerega davčni organ odmerja prispevke. ZPIZ-1 je namreč v tem času, to je v letu 2011, nedvomno veljal, vključno z določbami drugega odstavka 15. člena, na katere se sklicujeta davčna organa in ki so podlaga za odločanje davčnih organov v vsebinskem pogledu, in ki so nenazadnje tudi sicer edine določbe tega zakona, ki jih tožnik konkretno omenja v tožbi.

16. Iz navedenih razlogov sodišče ni moglo slediti tožbenim predlogom, da se odločbe odpravijo. Odločbo namreč sodišče odpravi le v primeru, če je ta nepravilna in neskladna z zakonom, česar pa v obravnavanem primeru ne ugotavlja.

17. Zavrnitev tožbe temelji na prvem odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

18. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).