Jedro

Pri prvem vročanju vabila na glavno obravnavo vročevalec ni našel obdolženca doma, zato mu je pustil obvestilo - brez navedbe kje oziroma pri kom ga je pustil - naj ga naslednji dan ob določeni uri počaka zaradi vročitve. Ker obdolženca tudi naslednji dan ni bilo, je vročevalec vabilo nabil na vrata. Ker je bilo vabljenje opravljeno v nasprotju z določbami 1. odstavka 120. člena, 118. in 1. odstavka 119. člena ZKP, niso bili izpolnjeni pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti po 1. odstavku 442. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je spoznalo obs. I.M. za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po 50. členu KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Oproščen je bil plačila stroškov kazenskega postopka. Zoper navedeno sodbo se obsojenec ni pritožil. Obsojenčev zagovornik je dne 19.1.2001 pri Okrajnem sodišču v Mariboru vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče odloči o zahtevi v smislu 426. člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da je ta utemeljena.

Obdolžencu vabilo za glavno obravnavo ni bilo osebno vročeno, zato je bila glavna obravnava neutemeljeno opravljena brez njegove navzočnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da je ta vložena zato, ker je bila glavna obravnava opravljena brez oseb (obdolženca), katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna, to je iz razloga po 3. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko (in ne 3.) prvega odstavka 421. člena ZKP.

Obdolženec namreč ni prejel vabila za glavno obravnavo in zanjo ni vedel, zato niso bili izpolnjeni pogoji iz 442. člena ZKP.

Če obdolženec ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, sme sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava tudi v njegovi nenavzočnosti, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan (prvi odstavek 442. člena ZKP). Eden od pogojev za sojenje v nenavzočnosti je torej pravilno vabljenje, v okvir katerega med drugim sodi pravilna vročitev vabila obdolžencu na glavno obravnavo. Ta se vroča osebno (prvi odstavek 120. člena ZKP), torej neposredno naslovniku. Če tega ni v stanovanju, kadar se tam vroča, mu pusti vročevalec pisanje v hišnem predalčniku ali pri kateri od oseb iz 119. člena ZKP pismeno sporočilo, kdaj naj počaka v svojem stanovanju, da sprejme pisanje. Če ga vročevalec tudi potem ne najde, lahko vroči vabilo kateremu od obdolženčevih odraslih družinskih članov, ki mora sprejeti pisanje. Če tudi teh ni v stanovanju, se vabilo vroči hišniku ali sosedu, če v to privolita (118. člen in prvi odstavek 119. člena ZKP).

Iz spisa je razvidno, da je sodni vročevalec opravljal vročitev vabila obsojencu za glavno obravnavo dne 26.10.2000. Ker ga 12.10.2000 ni našel doma, mu je pustil obvestilo, da ga naslednji dan ob določeni uri počaka zaradi vročitve (l. št. 64). Na obvestilu ni navedeno, kje oz. pri kom ga je vročevalec pustil. Kot je razvidno iz vročilnice, naslovnika tudi naslednji dan ni bilo, zato je vročevalec vabilo nabil na vrata (tudi sicer je po podatkih spisa videti, da se je izmikal vročanju in bi zato lahko sodišče uporabilo druge ukrepe za zagotovitev njegove navzočnosti na glavni obravnavi). Vročitev je bila tako opravljena v nasprotju z določbami ZKP, zato tudi ni bilo pogojev za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo uveljavljeno absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Glede na to se tudi ni opredeljevalo do ostalih navedb v zahtevi.