Jedro

Pritožba prezre, da sodišče prve stopnje v delu obrazložitve, na katerega se sklicuje zagovornica, ni podajalo lastnih dejanskih ugotovitev, temveč je zgolj povzelo vsebino predloga okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju ODT). Povzemanja vsebine tožilskega predloga pa ni mogoče enačiti z dokazno oceno oziroma dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča.

Brez osnove se zagovornica sklicuje tudi na kršitev 17. člena ZKP, saj iz njenih navedb ne izhaja konkretiziran očitek, da bi sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice. Golo nestrinjanje z dokaznim rezultatom, do katerega je prišlo sodišče prve stopnje oziroma drugačna ocena pomena posameznih dokazov, pa ne pomeni kršitve citiranega zakonskega določila.

Izrek

I.Pritožba zagovornice mladoletnega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je sedaj že polnoletnemu A. A. , obravnavanemu kot starejši mladoletnik (v nadaljevanju mladoletnik) po 78. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) izreklo vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, in sicer ob ugotovitvi, da je (v sostorilstvu z ločeno obravnavanim mladoletnim B. B. ) storil dve kaznivi dejanji spolnega nasilja po četrtem, tretjem in prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Na temelju prvega odstavka 484. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjujejo proračun, medtem ko je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. To je bilo storjeno s sklepom I Km 7473/2024 z dne 12. 3. 2026.

2.Sklep sodišča prve stopnje izpodbija zagovornica mladoletnika, kot navaja uvodoma zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka, kršitve kazenskega zakona in odločitve o izrečenem vzgojnem ukrepu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ga razveljavi in postopek zoper mladoletnika ustavi oziroma podrejeno, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornica neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po njenem mnenju naj bi bili razlogi izpodbijanega sklepa sami s seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje na eni strani navedlo, da so bila očitana dejanja izvrševana v prisotnosti drugih sošolcev v garderobi, na drugi strani pa povzelo navedbe oškodovanca, da so bili pri obeh dogodkih navzoči zgolj on, obravnavani mladoletnik in ločeno obravnavani ml. B. B. . Takšnemu pritožbenemu stališču pa ne gre pritrditi. Pritožba namreč prezre, da sodišče prve stopnje v delu obrazložitve, na katerega se sklicuje zagovornica, ni podajalo lastnih dejanskih ugotovitev, temveč je zgolj povzelo vsebino predloga okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju ODT). Povzemanja vsebine tožilskega predloga pa ni mogoče enačiti z dokazno oceno oziroma dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča. Predlog ODT namreč poleg očitkov zoper obravnavanega mladoletnika v točki II. vsebuje tudi očitke zoper tri druge, ločeno obravnavane mladoletnike, in sicer ml. B. B. , ml. C. C. in ml. D. D. , katerim se v razmerju do oškodovanega ml. E. E. prav tako očita istovrstno kaznivo dejanje spolnega nasilja, pri čemer je opis posledic vseh treh inkriminiranih dogodkov oblikovan enotno. Navedba, da so mladoletniki dejanja izvrševali "v prisotnosti še drugih sošolcev v garderobi", je zato del povzetka predloga ODT, ki ga je sodišče prve stopnje zgolj korektno povzelo, ne predstavlja pa prvostopenjskih ugotovitev glede dejanj, očitanih mladoletniku. Zagovornica tako sodišču prve stopnje pripisuje razloge, ki jih ni navedlo. Nasprotno iz razlogov izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je prvostopenjsko sodišče kot odločilno sprejelo navedbe mladoletnega oškodovanca, po katerih so bili pri obeh obravnavanih dogodkih meseca septembra 2022 v garderobi telovadnice 1olskega centra ... navzoči zgolj oškodovanec, mladoletnik in ml. B. B. . Iz ponujenih razlogov izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, da bi bili pri dejanjih, ki obremenjujeta mladoletnika, neposredno navzoči še drugi sošolci, zato se z obstojem pritožbeno zatrjevanega notranjega nasprotja med razlogi izpodbijanega sklepa ne gre strinjati. Ob takšnem procesnem izhodišču je zato nadaljnje pritožbeno polemiziranje, da bi morali drugi sošolci, če bi bili navzoči, očitana dejanja potrditi kot neposredne priče, odvečno. Temelji namreč na napačni predpostavki zagovornice, da je sodišče prve stopnje ugotovilo njihovo navzočnost pri obeh inkriminiranih dogodkih, česar pa izpodbijani sklep ne vsebuje. Ker zatrjevano nasprotje med razlogi izpodbijanega sklepa ni podano, tudi pritožbeno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

5.Brez uspeha zagovornica uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka z zatrjevanjem notranje nekonsistentnosti razlogov izpodbijanega sklepa. Iz vsebine pritožbenih navedb je razvidno, da očitano nasprotje razlogov utemeljuje z lastno razlago posameznih delov izpovedbe ml. oškodovanca in opisa izvršitvenega ravnanja, s čimer pa po vsebini ne uveljavlja procesne kršitve, temveč nasprotuje dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je namreč podana le tedaj, kadar so razlogi sodne odločbe o odločilnih dejstvih med seboj v takšnem nasprotju ali pa so tako nejasni oziroma pomanjkljivi, da pravilnosti in zakonitosti odločitve ni mogoče preizkusiti. Vendar ne gre za takšno kršitev, kadar pritožnik pod videzom procesnega očitka dejansko izpodbija dokazno oceno sodišča ali ponuja drugačno razlago izvedenih dokazov. Takšen je tudi obravnavani primer. Zagovornica notranjo nekonsistentnost razlogov prepoznava v tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je mladoletnik ob prvem inkriminiranem dogodku ml. oškodovanca prijel za noge in eno roko ter ga držal na tleh, obenem pa povzelo njegovo izpovedbo, da si je ob drugem dogodku skušal z roko pokriti obraz. Po njenem mnenju bi si ml. oškodovanec lahko obraz pokrival že ob prvem dogodku, ne pa ob drugem, zato naj bi bili razlogi sklepa med seboj nelogični.

6.Nima prav. Sodišče prve stopnje je izpovedbo ml. oškodovanca povzelo celovito, logično in brez notranjih protislovij ter jo tudi prepričljivo dokazno ocenilo. Iz razlogov izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je ml. oškodovanec ves čas, že ob prvih razkritjih dogodkov v šoli in doma (kar sta potrdila kot priči zaslišana starša F. F. in G. G. ), na policiji in tekom sodnega postopka, kot sodelujoča dosledno navedel mladoletnika in v ločenem postopku obravnavanega ml. B. B. , kot tudi, da ga je obravnavani mladoletnik zadrževal na tleh, medtem ko je obakrat ml. B. B. izvršil spolno ravnanje. Enako dosledno je izpovedoval tudi, da je pri obeh dogodkih prišlo do dotika mod ml. B. B. z njegovim očesom, pri čemer je pojasnil, da se je pri drugem dogodku skušal umakniti in si z roko zaščititi obraz, vendar mu ga ni uspelo v celoti zakriti. Pritožbena teza, da bi si lahko ml. oškodovanec obraz pokril že ob prvem dogodku, ker je bil po opisu dejanja prijet za eno roko in noge, pri drugem pa naj to ne bi bilo mogoče, ne razkriva nobenega notranjega nasprotja razlogov izpodbijanega sklepa. Temelji namreč na predpostavki, da je bil način fizičnega zadrževanja ml. oškodovanca pri obeh časovno ločenih dogodkih enak, česar niti opis izvršitvenega ravnanja niti razlogi sklepa ne ugotavljajo. Nasprotno, že iz opisa obeh dejanj v mesecu septembru 2022 izhaja, da je sodišče prve stopnje izvršitveno ravnanje opisalo različno. Pri prvem dogodku je navedlo, da je mladoletnik ml. oškodovanca prijel za noge in eno roko, ga kljub njegovemu upiranju položil na tla, da je ležal na hrbtu, ter ga držal, da ni mogel vstati. Pri drugem dogodku pa je ugotovilo, da ga je prav tako kljub upiranju položil na tla, da je ležal na hrbtu, nato pa ga močno držal, da ni mogel vstati. Takšen opis sam po sebi ne izključuje izpovedbe ml. oškodovanca, da je pri drugem dogodku, kolikor so mu dopuščale okoliščine in način, kako je bil zadrževan, skušal obraz zaščititi z roko. Dejstvo, da je bil ob prvem dogodku po opisu dejanja prijet tudi za eno roko, zato ne pomeni, da je bil način njegovega zadrževanja pri drugem dogodku identičen oziroma da ni mogel poskušati zaščititi obraza. Iz razlogov izpodbijanega sklepa zato ne izhaja nobeno medsebojno izključevanje odločilnih dejstev, temveč logičen in skladen opis dveh časovno ločenih dogodkov. Ker razlogi izpodbijanega sklepa glede odločilnih dejstev niso med seboj v nasprotju, temveč tvorijo jasno, logično in preizkusljivo celoto, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Pritožbene navedbe, s katerimi zagovornica posameznim delom izpovedbe ml. oškodovanca pripisuje drugačen dokazni pomen, pa po svoji vsebini predstavljajo očitke zoper dokazno oceno sodišča prve stopnje in so zato presojane v okviru pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7.Tudi nadaljnje pritožbeno izvajanje, s katerim zagovornica pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja kršitev načela in dubio pro reo, domneve nedolžnosti ter drugih ustavnih in konvencijskih pravic mladoletnika, niso utemeljene. Zagovornica namreč ne konkretizira, v čem naj bi bili razlogi izpodbijanega sklepa sami s seboj v nasprotju oziroma kateri razlogi naj bi bili takšni, da pravilnosti in zakonitosti odločitve ne bi bilo mogoče preizkusiti, temveč nasprotuje dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje. Očitek, da naj bi sodišče prve stopnje izhajalo iz domneve krivde mladoletnika, da naj ne bi zadostno preverilo njegovega zagovora oziroma da naj bi posamezne dokaze presojalo selektivno in v njegovo škodo, namreč po vsebini ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč nestrinjanje z načinom, na katerega je sodišče prve stopnje ocenilo izvedene dokaze. Enako velja za navedbe, da izvedeni dokazi ne tvorijo zadostne podlage za zaključek o mladoletnikovi udeležbi pri očitanem ravnanju, saj tudi s tem zagovornica izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in ne uveljavlja procesne kršitve. Sodišče prve stopnje pa je v razlogih izpodbijanega sklepa določno navedlo, na katere dokaze je oprlo sprejeto odločitev, pri čemer se je opredelilo tudi do zagovora mladoletnika in ponudilo izčrpno obrazložitev, čemu ga zavrača. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj obremenilne okoliščine ali prezrlo razbremenilne dokaze, temveč je izvedene dokaze presojalo celovito. Vprašanje, ali je bila takšna dokazna ocena pravilna in ali je sodišče prve stopnje posameznim dokazom utemeljeno sledilo, pa ne sodi v okvir presoje zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč v presojo pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8.Brez osnove se zagovornica sklicuje tudi na kršitev 17. člena ZKP, saj iz njenih navedb ne izhaja konkretiziran očitek, da bi sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice. Golo nestrinjanje z dokaznim rezultatom, do katerega je prišlo sodišče prve stopnje oziroma drugačna ocena pomena posameznih dokazov, pa ne pomeni kršitve citiranega zakonskega določila.

9.Sklicevanje zagovornice na odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018, I Ips 109/2009 z dne 21. 5. 2009 in I Ips 50057/2014 z dne 14. 4. 2022 prav tako ne more merodajno vplivati na izpodbijano prvostopenjsko odločitev. Navedene odločbe temeljijo na presoji konkretnih dejanskih in pravnih okoliščin posameznih zadev, za katere zagovornica ne izkaže, da bi bile primerljive z obravnavano zadevo v takšni meri, da bi narekovale drugačen pravni in dejanski zaključek.

10.Kršitev kazenskega zakona zagovornica uveljavlja s trditvijo, da v ravnanju mladoletnika niso podani zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 171. člena KZ-1. Vendar pri tem izhaja iz zmotnega razumevanja navedene zakonske določbe, ko izpostavlja, da ml. oškodovanec ni bil oseba, ki bi ji bila odvzeta prostost oziroma da naj dejanja ne bi storilo več oseb zaporedoma. Kvalificirana oblika kaznivega dejanja spolnega nasilja po 171. členu KZ-1 je namreč podana, če je podana katera od v KZ-1 alternativno določenih kvalifikatornih okoliščin, zato za njeno uporabo ni potrebno, da so izpolnjene vse v zakonskem opisu navedene okoliščine.

11.Sodišče prve stopnje je uporabo kvalificirane oblike obeh obravnavanih kaznivih dejanj utemeljilo na ugotovitvi, da sta bili dejanji ločeno obravnavanih mladoletnikov storjeni na posebej poniževalen način, s čimer je pravilno izpolnjen eden izmed zakonsko določenih kvalifikatornih znakov. Pri tem se ni oprlo zgolj na okoliščino, da sta se dejanji zgodili v šolskem okolju oziroma v garderobi, kot to zmotno povzema zagovornica, temveč je ustrezno presojalo celoten način izvršitve. Zanesljivo je ugotovilo, da je mladoletnik ml. oškodovanca z uporabo sile spravil v položaj popolne nemoči in ga držal na tleh, medtem ko je ml. B. B. svoja moda prislonil na njegovo oko. Pri tem sta ravnanje po prvem dogodku dojemala kot zabavo, se mu smejala in ga nato še isti mesec ponovila, kar presega običajno stopnjo ponižanja, ki je že zajeta v temeljni obliki kaznivega dejanja. Takšne okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo pravilnost prvostopenjskega zaključka, da sta bili obe ravnanji mladoletnika v razmerju do ml. oškodovanca storjeni na posebej poniževalen način. K temu je posebej opozoriti, da ni odločilna zgolj morebitna prisotnost tretjih, na primer drugih sošolcev v garderobi telovadnice, temveč predvsem celota okoliščin, v katerih sta bili mladoletniku očitani dejanji izvršeni, zlasti njegova izrazita fizična premoč nad enim od manjših fantov v razredu (kar sta potrdila zaslišana sošolca H. H. in I. I. ), nemočen položaj ml. oškodovanca, ravnanje z njegovim telesom na posebej ponižujoč način ter odnos mladoletnika do njegovega dostojanstva, ki se je kazal v njegovem smejanju in ponovitvi ravnanja zaradi zabave. Zagovornica zato z izpostavljanjem posameznih alternativnih okoliščin, ki niso bile podlaga za uporabo kvalificirane oblike kaznivega dejanja, ne more omajati, kaj šele ovreči pravilnost pravne presoje prvostopenjskega sodišča. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 171. člena KZ-1, zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Ne gre pa zagovornici priznati uspeha niti, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor mladoletnika in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa utemeljeno spoznalo, da je v sostorilstvu z ločeno obravnavanim ml. B. B. storil dve kaznivi dejanji spolnega nasilja po četrtem, tretjem in prvem odstavku 171. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Sprejeto meritorno odločitev je tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zanesljivimi prvostopenjsko ponujenimi pravnimi in dejanskimi zaključki ter jih v zaobid ponavljanja dosledno povzema, medtem ko v zvezi s (pre)obširnimi pritožbenimi izvajanji zagovornice še dodatno pojasnjuje:

Obsežne pritožbene navedbe, s katerimi zagovornica podrobno povzema posamezne izvedene dokaze, jih interpretira drugače kot sodišče prve stopnje in iz njih izpeljuje drugačne dejanske zaključke, po vsebini pomenijo predvsem polemiziranje s sprejeto dokazno oceno. A takšen način izpodbijanja prvostopenjskega sklepa sam zase ne izkazuje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč vse izvedene dokaze skrbno ocenilo, tako vsakega posebej kakor tudi v njihovi medsebojni povezanosti, ter za sprejete dejanske zaključke podalo jasne, logične in življenjsko prepričljive razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih v zaobid ponavljanja dosledno povzema.

Zagovornica nekritično zmanjšuje dokazno vrednost izpovedbe ml. oškodovanca s prikazovanjem, da gre v bistvu zgolj za osamljeno obremenilno izjavo v odsotnosti (ne)posrednih dokazov in vztraja, da prisotnost mladoletnika pri obeh obravnavanih dogodkih in njegova aktivna udeležba pri izvršitvi kaznivih dejanj v mesecu septembru 2022 nista bili dokazani. Vendar pri tem zanemari dejstvo, da ZKP za ugotovitev odločilnih dejstev ne zahteva določene vrste ali števila dokazov, temveč njihovo zanesljivo presojo. Prav temu je sodišče prve stopnje tudi ustrezno zadostilo. Izčrpno je obrazložilo, zakaj je izpovedbo ml. oškodovanca ocenilo kot verodostojno, pri čemer pa ni izhajalo zgolj iz njene vsebine, temveč tudi iz načina podajanja, notranje skladnosti, logične umeščenosti v potek obeh obravnavanih dogodkov, doslednosti glede bistvenih okoliščin ter odsotnosti kakršnegakoli razumnega motiva za krivo obremenitev mladoletnika. Takšnim razlogom zagovornica nasproti postavlja lastno zgolj presojo verodostojnosti istega dokaza.

V pritožbenem izvajanju zagovornici ne gre slediti niti, ko vztrajno negira dejstvo, da izpovedba ml. oškodovanca ni ostala brez potrditve v drugih izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo izpovedbo razrednika, priče J. J. , iz katere izhaja, da je ml. oškodovanec že ob prvem razkritju zadnjega dogodka z dne 24. 10. 2022 (v katerega mladoletnik ni bil vpleten, op. s.), spontano omenil tudi predhodna dogodka iz meseca septembra 2022 in pri tem navedel, da ga je pri obeh mladoletnik držal, medtem ko je ločeno obravnavani ml. B. B. izvrševal spolno ravnanje. Enako je potrdila psihologinja Šolskega centra ..., K. K. , ki je izpovedala, da je ml. oškodovanec oba dogodka opisal vsebinsko enako, brez bistvenih odstopanj, pri čemer nikoli ni izražal dvoma glede identitete mladoletnika kot enega izmed udeležencev. Obenem je sodišče prve stopnje tehtno upoštevalo njeno opozorilo o vsebini pisne izjave mladoletnika, v kateri je iz lastnega navedel, da je enega od dogodkov videl, ni pa vedel, kdo je bil pri njem udeležen. Takšna izjava pa je v očitnem nasprotju z njegovim kasnejšim zagovorom, da ga ob spornih dogodkih sploh ni bilo v šoli. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da zagovor mladoletnika v tem delu ni notranje skladen, pri čemer pa zagovornica razlogov, s katerimi je ugotovljeno protislovje ovrednotilo, argumentirano ne izpodbije. V posledici izpostavljenega se ne gre strinjati s pritožbo, da priči J. J. in K. K. nista potrdili nobene odločilne okoliščine. Čeprav obravnavanih dogodkov nista zaznali neposredno, sta potrdili kontinuiteto, spontanost in vsebinsko nespremenjenost izjav ml. oškodovanca neposredno po razkritju dogodkov, kar predstavlja pomembno okoliščino pri presoji njune verodostojnosti.

Uspeha pa ne gre priznati niti pritožbeni graji dokazne ocene izpovedbe priče L. L.. Zagovornica poenostavlja razloge izpodbijanega sklepa, ko navaja, da sodišče prve stopnje njeni izpovedbi ni verjelo zgolj zato, ker je bila z mladoletnikom v prijateljskih odnosih. Takšen zaključek iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razviden. Prvostopenjsko sodišče je izpovedbo priče L. L. presojalo v povezavi z vsemi ugotovljenimi okoliščinami. Upoštevalo je njeno prijateljsko povezanost z mladoletnikom, kar potrjuje tudi vsebina njune komunikacije, njeno pojasnilo, da se z ml. oškodovancem ni družila ter dejstvo, da je že vnaprej izražala prepričanje o mladoletnikovi nevpletenosti, čeprav je vedela, da ga ml. oškodovanec obremenjuje kot udeleženca dogodkov. Šele na podlagi celovite presoje vseh teh okoliščin je sprejelo prepričljiv zaključek, da njena izpovedba ne predstavlja takega dokaza, ki bi omajal verodostojnost izpovedbe ml. oškodovanca. Takšna dokazna ocena je razumna, logična in izčrpno obrazložena, zato je pritožba ne more omajati zgolj z drugačno interpretacijo posameznih delov njene izpovedbe.

Glede na navedeno zagovornica z zatrjevanjem, da mladoletnikova prisotnost pri obeh kaznivih dejanjih ni bila ugotovljena z gotovostjo oziroma da ga z izvršitvijo dejanj ne povezuje noben neposreden dokaz, ne more prepričati. Takšna obrambna teza ponovno pomeni le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je odločilna dejstva ugotovilo na podlagi medsebojno skladnih (ne)posrednih dokazov (in nikakor zgolj indicev, op. s.), katere je ocenilo v skladu z načelom proste presoje dokazov, sprejete zaključke pa prepričljivo obrazložilo. Ker pritožba ne izkaže nobenih takšnih pomanjkljivosti dokazne ocene, ki bi vzbudile dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, temveč zgolj ponuja lastno vrednotenje istih dokazov, z uveljavljanim pritožbenim razlogom ne more uspeti.

Zagovornica izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o izrečenem vzgojnem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva, v čemer ji prav tako ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je pri izbiri ukrepa pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki jih določa 75. člen KZ, med drugim starost in duševno razvitost mladoletnika, njegove osebnostne lastnosti, dosedanjo vzgojo, okolje in razmere, v katerih živi, kot tudi težo in naravo storjenih dejanj. Pri tem ni prezrlo okoliščin, na katere opozarja zagovornica, in sicer da mladoletnik pred obravnavanimi dogodki ni bil obravnavan, da živi v urejenem družinskem okolju, da se izobražuje in nima problematične družbe. Te okoliščine pa je razumno presojalo v povezavi z vsemi drugimi okoliščinami, zlasti z naravo in načinom izvršitve obravnavanih kaznivih dejanj. Pravilno je ocenilo, da kljub ugodnim osebnostnim in socialnim okoliščinam mladoletnik potrebuje strokovno pomoč in nadzorstvo pristojnega organa socialnega varstva, ki bo vplivalo na njegovo vzgojo, prevzemanje odgovornosti za lastno ravnanje in nadaljnji osebnostni razvoj. Nenazadnje je takšna odločitev skladna tudi s strokovnim mnenjem pristojne strokovne delavke CSD M. M. . Zato s ponovnim izpostavljanjem posameznih ugodnih okoliščin zagovornica ne izkaže neprimernosti izrečenega vzgojnega ukrepa, saj jih je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo, vendar jim ob celoviti presoji vseh relevantnih okoliščin utemeljeno ni pripisalo odločilne teže. Pritožbeno vnovič izpostavljeno vprašanje, ali je mladoletnik dejanje storil in ali je zanj odgovoren, pa je bilo predmet presoje pri odločanju o njegovi odgovornosti in ne predstavlja razloga za drugačno odločitev o izbiri vzgojnega ukrepa. Ker je sodišče prve stopnje izbiro vzgojnega ukrepa ustrezno obrazložilo in pri tem upoštevalo vse relevantne okoliščine, je izrečeni ukrep primeren in sorazmeren ter ga ne gre spreminjati mladoletniku v korist.

V kolikor pritožbeno sodišče ni odgovorilo na katero od (pre)obširnih pritožbenih navedb, je to iz razloga, ker je na njih zadostno odgovorilo že sodišče prve stopnje ali pa se ne nanašajo na odločilna dejstva. Razlogi, s katerimi zagovornica mladoletnika mestoma podvajano izpodbija sklep sodišča prve stopnje, namreč niso utemeljeni v meri, da bi lahko merodajno vplivali na sicer pravilne in zakonite prvostopenjske pravne in dejanske zaključke.

Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev v škodo mladoletnika, je bilo pritožbo njegove zagovornice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 484. člena ZKP. Ker je bil mladoletniku izrečen vzgojni ukrep, stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.