Jedro

Iz veljavne (pod)zakonske ureditve namenske rabe prostora izhaja, da se lahko območja zelenih površin nahajajo tudi znotraj naselij oz. območij stavbnih zemljišč, torej območij, ki so v okviru predvidene splošne namenske rabe namenjena stanovanjskim gradnjam. Na območjih, ki jih prostorski akt opredeljuje kot zelene površine, pa glede na namen teh površin (izvajanje športnih in rekreativnih dejavnosti) gradnja stanovanjskih objektov ni dovoljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikovo zahtevo za podaljšanje roka za podajo izjave po sklepu št. 351-6/2014-10 z dne 17. 2. 2014, z izpodbijano odločbo pa je zavrnila njegovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo štirih enodružinskih hiš na parcelah št. 1625/1 in 1627/1, obe k. o. ...

Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski upravni organ 10 dnevni rok za izjavo o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, postavljen s sklepom z dne 17. 2. 2014, podaljšal do 10. 3. 2014, tožnikovo prošnjo za podaljšanje tega roka, da bi lahko predložil kopije že izdanih gradbenih dovoljenj na istem območju, pa je zavrnil, ker se gradbena dovoljenja, izdana v drugih postopkih, ne nanašajo na odločanje v konkretnem primeru.

Zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja je zavrnil, ker je ugotovil, da zemljišči predvidene gradnje ležita v območju, na katerem je po Odloku o prostorsko ureditvenih pogojih za stanovanjsko-turistično območje Pod Valeto v Portorožu (PL.C.ST-5/16, Uradne objave Primorskih novic št. 1/92 in Obvezna razlaga Uradne objave Primorskih novic št. 40/07 – v nadaljevanju PUP) predvidena parkovna ureditev oziroma park, kar pomeni, da predvidena gradnja ni skladna s prostorskim aktom.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, ker zemljišči nameravane gradnje ležita v območju parka in v varovanem območju oblikovanih zelenih površin ZP 1.7.8. - drevored ob Koprski cesti (od Portoroža do Valete), kjer novogradnja objektov po Dolgoročnem planu občine Piran za obdobje od leta 1986 do 2000, Srednjeročnem planu Občine Piran za obdobje od 1986-1990 in PUP ni dopusten poseg v prostor. Pojasnil je še, da so gradnje po planskih dokumentih in po določbah PUP dopustne na način in pod pogoji iz 5. člena PUP. Zavrnil je tudi pritožbene ugovore glede udeležbe občine v postopku, prav tako sklicevanje na že izdana gradbena dovoljenja, ki niso predmet tega postopka. Po presoji pritožbenega organa je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi tožnikove prošnje za podaljšanje roka za podajo izjave, saj zanj ni navedel opravičljivih razlogov.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so predlagani objekti glede na namen in dimenzije skladni s pogoji veljavnega prostorskega akta ter ustrezajo opredelitvam območja gradnje, opredeljenem v prostorskem delu sprememb in dopolnitev prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Piran (v nadaljevanju Plan).

Meni, da PUP skupaj z obvezno razlago v 7. členu izrecno dovoljuje nadomestne gradnje in gradnje novih objektov in da ne vsebuje določb, ki bi izrecno preprečevale gradnjo na tem območju, določal naj bi le merila in pogoje za urbanistično oblikovanje območja in arhitekturno oblikovanje objektov oziroma drugih posegov v prostor. Iz grafične priloge Plana pa izhaja, da se tožnikovi parceli nahajata v območju označenem s „c – centralna dejavnost“, ki je opredeljena kot turizem, oskrbne in storitvene dejavnosti in ne kot „park“ oz. „javni park“, kot to izhaja iz grafične priloge PUP. Približno ½ parcele št. 1625/1 k. o. ... naj bi se po Planu nahajalo v območju, ki je opredeljeno kot stanovanja („s“), preostali del na območju, ki je opredeljeno kot centralna dejavnost („c“), parc. št. 1627/1 k. o. ... pa se v celoti nahaja na območju „c“.

Ker naj bi šlo za neskladje med Planom in PUP, tožnik meni, da bi upravni organ moral uporabiti grafično prilogo Plana, saj je določitev namenske rabe prostora v Planu podlaga za sprejem PUP. V zvezi s tem se sklicuje na tri druga gradbena dovoljenja in na eno odločbo o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja. Meni, da bi moral organ v tem primeru upoštevati tudi, da je bila veljavnost PUP podaljšana z Odlokom o ugotovitvi, katere sestavine zazidalnih načrtov, lokacijskih načrtov in prostorskih ureditvenih pogojev so v nasprotju s sprejetimi spremembami in dopolnitvami prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Piran v letu 1998 (Uradne objave Primorske novice št. 19/99 in nasl. (napako v letnici 1999 je odpravil Odlok, ki je bil objavljen v Uradnih objavah št. 17/05, 27/05) – v nadaljevanju Odlok o ugotovitvi usklajenosti), ki se sklicuje na grafični del Plana. Tožnik opozarja še na dejstvo, da bi bili nameravani objekti postavljeni na zemljišču, na katerem objekti že stojijo in da so bile pri izdelavi dokumentacije upoštevane vse zahteve iz PUP. Drugostopenjski upravni organ je sicer pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe utemeljil tudi s sklicevanjem na Plan, vendar tožnik meni, da ni upošteval sprememb tega plana, objavljenega v Uradnih objavah št. 26/98. Poleg tega tožnik meni tudi, da ne lokalna skupnost, ne država z arbitrarnimi odločitvami ne moreta posegati v njegovo ustavno varovano pravico do zasebne lastnine. Ker naj bi bila izpodbijana odločitev nezakonita, naj bi uporaba dveh različnih stališč pri odločanju o gradnji na območju, ki ga ureja isti PUP, pomenila tudi kršitev 14. in 22. člena Ustave.

Upravnemu organu očita še, da je neupravičeno zavrnil njegovo prošnjo za podaljšanje roka in mu tako ni dal možnosti, da bi se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Ne strinja se niti z udeležbo Občine Piran v postopku, saj meni, da ta svoje udeležbe ni priglasila v predpisanem roku, po tožnikovem mnenju pa ne gre prezreti, da ga upravni organ o tem ni obvestil. Sodišču primarno predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi odpravi odločbo prvostopenjskega upravnega organa in ugodi zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja, podrejeno pa, da naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj 2. točko izreka odločbe drugostopenjskega upravnega organa spremeni tako, da ugodi njegovi zahtevi za povrnitev stroškov postopka, toženki pa naloži tudi povrnitev stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankama spor o tem, ali je na zemljišču s parc. št. 1625/1 in 1627/1, obe k. o. ..., na kateri želi tožnik graditi štiri enodružinske hiše in v ta namen pridobiti gradbeno dovoljenje, gradnja stanovanjskih objektov po občinskih prostorskih aktih dopustna. Gradbeno dovoljenje se namreč lahko investitorju izda le, če se ugotovi, da je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja v skladu z veljavnimi prostorskimi akti (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1).

Med strankama ni sporno, da se obravnavano zemljišče nahaja na območju, ki ga ureja PUP, sporno tudi ni, da je po PUP na navedenih zemljiščih predviden park, sporno pa je, ali je nameravana gradnja dopustna na podlagi grafične priloge Plana in ali je v tem primeru treba uporabiti določbe Plana ali PUP.

Dopustnost gradnje na nekem območju je določena v pravilih o namenski rabi prostora. Območja splošne namenske rabe opredeljuje ZPNačrt, ki razlikuje med območji stavbnih, kmetijskih, gozdnih, vodnih in drugih zemljišč (prvi odstavek 42. člena) ter določa, da se lahko območja namenske rabe prostora delijo na območja podrobnejše namenske rabe prostora, ki jih določa podzakonski predpis (tretji in četrti odstavek 42. člena). Podzakonski predpis, ki določa podrobnejšo namensko rabo prostora, predstavlja Pravilnik o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta ter pogojih za določitev območij sanacij razpršene gradnje in območij za razvoj in širitev naselij (Uradni list, št. 99/07), ki v drugem odstavku 15. člena določa, da lahko občina v svojih prostorskih aktih določi podrobnejšo namensko rabo prostora, ki zajema med drugim tudi območja stanovanj ter območja zelenih površin. Pojem in namen stavbnega zemljišča ter zelenih površin naselja opredeljuje ZPNačrt, ki določa, da je stavbno zemljišče zemljiška parcela oziroma več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih je zgrajen objekt, oziroma zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov (24. točka prvega odstavka 2. člena ZPNačrt). Zelene površine pa so površine, namenjene preživljanju prostega časa, predvsem rekreaciji in športu na prostem, parki ter druge javne zelene površine, ki so namenjene izboljšanju kvalitete bivanja v naselju (25. točka prvega odstavka 2. člena ZPNačrt).

Omejitev rabe zemljišča oz. prepoved gradnje na zemljišču v zasebni lasti sama po sebi ne pomeni posega v pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da prostorski akt akt o urejanju prostora in ne posega v lastninsko pravico, temveč v okviru zakonskih določb ureja namembnost prostora (npr. sklep št. U-I-117/97 z dne 2. 3. 2000). Poleg tega je v 67. členu Ustave določeno, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Ta člen torej vsebuje pooblastilo zakonodajalcu, da določi vsebino lastninske pravice v okviru teh funkcij (glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-432/98 z dne 5. 4. 2001).

Iz veljavne (pod)zakonske ureditve namenske rabe prostora izhaja, da se lahko območja zelenih površin nahajajo tudi znotraj naselij oz. območij stavbnih zemljišč, torej območij, ki so v okviru predvidene splošne namenske rabe namenjena stanovanjskim gradnjam. Na območjih, ki jih prostorski akt opredeljuje kot zelene površine, pa glede na namen teh površin (izvajanje športnih in rekreativnih dejavnosti) gradnja stanovanjskih objektov ni dovoljena. Dolgoročni in srednjeročni plan tako določa osnovno namensko rabo parcel, torej planiranje s prostorom, medtem ko PUP v obravnavanem primeru kot izvedbeni akt določa podrobnejšo namensko rabo posamezne konkretne parcele (podobno Vrhovno sodišče tudi v sklepu X Ips 344/2011 z dne 30. 5. 2012).

Kot navaja tožnik, se obravnavani parceli v grafični prilogi Plana nahajata na območju, ki ima oznako „c – centralna dejavnost“ (turizem, oskrbne in storitvene dejavnosti) in „s“ (stanovanja). Taka opredelitev pa glede na prej povedano ne izključuje določitve zelenih površin.

Ker je torej zemljišče po grafičnih prilogah prostorskega akta (PUP), ki določa podrobnejšo namensko rabo prostora, opredeljeno kot zemljišče, ki sodi v okvir zelenih površin naselja, kjer gradnja stanovanjskih objektov po veljavnih predpisih ni dovoljena, je upravni organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo štirih stanovanjskih objektov zavrnil z utemeljitvijo, da objekti, predvideni v projektni dokumentaciji, niso v skladu s prostorskimi akti občine. Ker gradnja ni v skladu s prostorskimi akti občine že iz tega razloga, na odločitev ne more vplivati vprašanje, ali bi bila gradnja štirih novih stanovanjskih objektov dovoljena glede na določbe 5. in 7. člena PUP, ki dovoljujejo nadomestno in dopolnilno gradnjo.

Ker območje zelenih površin predstavlja le podrobnejšo opredelitev osnovne namenske rabe prostora, PUP po presoji sodišča tudi ni v neskladju s kasneje sprejetim prostorskim aktom – s Spremembami in dopolnitvami prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Piran, ki opredeljuje zgolj splošno rabo prostora. Poleg tega je urbanistična zasnova naselja Portorož v Planu iz leta 1998, na katerega se tožnik izrecno sklicuje, kot zelene površine med drugim določala tudi območje pod Valeto (točka 6.1.2.). Veljavne določbe Plana pa v zvezi z urbanističnim urejanjem v območjih naselij (5.3.1.2.) predvidevajo tudi javne zelene površine kot del koncepta zelenih površin.

Nenazadnje drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe celo navaja, da zemljišči nameravane gradnje ležita tudi v varovanem območju oblikovanih zelenih površin ZP 1.7.8. - drevored ob Koprski cesti (od Portoroža do Valete), tožnik pa v tožbi temu ne oporeka. Sodišče ugotavlja, da je omenjena zelena površina navedena v točki 5.1.3.1. Plana, ki našteva naravne znamenitosti, razglašene z odloki, in med drugim določa, da je na oblikovanih zelenih površinah in drevoredih prepovedano graditi stavbne objekte. Tožnik zmotno meni, da Plan iz leta 1998 teh določb ne vsebuje in da drugostopenjski organ ni upošteval sprememb Plana, ker jih pri citiranju objav tega predpisa ni navajal. Gre sicer za pomanjkljivost obrazložitve, ki pa na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivala.

Drugačne odločitve ne utemeljuje niti Odlok o ugotovitvi usklajenosti. Nasprotno, ta odlok v 2. členu izrecno navaja, da je PUP za stanovanjsko turistično naselje Pod Valeto (Uradne objave, št. 1/92) usklajen s Planom, kar ugotavlja tudi odločba št. 351-219/2011, na katero se tožnik v tožbi sam sklicuje. Člen 5 tega odloka, ki določa, da se v prehodnem obdobju za namensko rabo prostora upošteva karta namenske rabe Prostorskih sestavin plana, pa se nanaša na tiste primere, ko še niso sprejeti novi dokumenti oziroma spremembe že izdelanih dokumentov, ki so v nasprotju s Planom.

Po presoji sodišča se tožnik neutemeljeno sklicuje na odločitve o izdaji gradbenega dovoljenja v drugih primerih, saj odločitve v drugih primerih same po sebi ne utemeljujejo nezakonitosti izpodbijane odločitve. Enakosti v nepravu načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ne zagotavljata. Zato je prvostopenjski organ tudi utemeljeno zavrnil ponovno prošnjo za podaljšanje roka, za katerega je prosil zaradi pridobivanja odločb v drugih primerih, kar pomeni, da je tudi tožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave s tem v zvezi neutemeljen.

Poleg tega je iz tožbi priloženih odločb razvidno, da v primerih, na katere se nanašajo, niti ni šlo za vprašanje neskladja med Planom in PUP glede namenske rabe prostora. V zadevi št. 351-219/2011 je upravni organ ugotovil, da gradnja ni skladna s prostorskim aktom, na Plan pa se je skliceval zaradi v postopku zatrjevanega stališča, da so kot zelene površine po Planu lahko opredeljene le javne površine. V zadevi št. 351-47/2007, na katero se tožnik v tožbi prav tako izrecno sklicuje, pa je šlo zgolj za vprašanje, ali se zemljišče s parc. št. 7704/4 k. o. ... nahaja v območju, ki ga ureja PUP, gradnja pa je bila dovoljena, ker je šlo za dopolnilno gradnjo v skladu s PUP. Dejstvo, da je dovoljena gradnja na enem izmed zemljišč, območju urejanja PUP, pa sama po sebi še ne utemeljuje dovoljevanja gradenj na vseh zemljiščih, ki jih ureja isti PUP.

Neutemeljen je tudi očitek glede udeležbe občine Piran v postopku. Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožnik zmotno meni, da začne osemdnevni rok za priglasitev udeležbe občini teči že z dnem, ko je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja prejela upravna enota. Tožnik sam navaja, da 54. člen ZGO-1 določa, da mora občina udeležbo priglasiti v osmih dneh po prejemu obvestila upravne enote, iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa pa je razvidno, da je upravna enota Občino Piran k udeležbi pozvala z dopisom z dne 31. 1. 2014, ki je bil občini vročen 3. 2. 2014, kar pomeni, da priglasitev udeležbe 5. 2. 2014 ne more biti prepozna. Poleg tega okoliščina, da je občina priglasila udeležbo v postopku, v ničemer ni vplivala na odločitev, zato tudi tožnikova pripomba, da o priglasitvi občine ni bil obveščen, ni pravno odločilna.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Zahtevek tožnikov za povračilo stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.