Jedro

Davčni organ je ugotovil resnično dejansko stanje in je v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Svojo odločitev je tudi jasno obrazložil in utemeljil razloge za sprejeto odločitev. Akt, izdan v upravnem postopku, je ustrezno obrazložen, tako da ni prišlo do kršitve tožnikove pravice do pravnega varstva.

Tožbene navedbe, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršene določbe Ustave, EKČP, ZDavP-2 in ZUP, so nekonkretizirane in ne presegajo prepisa citiranih pravnih norm. V pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi tožnik nima možnosti ugovora zoper izvršilni naslov, na podlagi katerega je izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe, druge ugovore zoper izdani sklep o izvršbi pa je tožnik podal in jih je tako toženka kot sodišče obravnavalo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je z izpodbijanim sklepom sklenila, da je tožnik dolžan plačati stroške postopka v znesku 20,00 EUR ter stroškov izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR, pri čemer obveznost temelji na izvršilnem naslovu - sklep št. EDST 1536/2019 z dne 7. 8. 2019, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Celju in ki je postal izvršljiv 20. 12. 2019 (1. točka izreka). Sklenila je še, da se zoper dolžnika opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima pri T., kot je to določeno v 2. do 4. točki izreka, da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik (5. točka izreka) in da pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe (6. točka izreka).

2.V obrazložitvi je navedla, da je Okrajno sodišče v Celju kot predlagatelj davčnemu organu poslala predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z navedenim izvršilnim naslovom. Ker tožnik kot dolžnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je bilo potrebno zoper njega začeti davčno izvršbo, pri čemer se sklicuje na Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

3.Toženka je ob pritožbi tožnika odločila, da se sklep FURS št. DT 4933-207/2020-3 z dne 24. 5. 2021, v 1. točki izreka v delu, ki določa izvršilni naslov za izterjavo stroškov postopka (sodne takse) v višini 20,00 EUR spremeni tako, da se glasi: " - sklep št. Pom PR i 1716/2018 z dne 7. 8. 2019, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Celju in ki je postal izvršljiv dne 20. 12. 2019" (1. točka izreka). V nadaljevanju pa je zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno (2. točka izreka) ter navedla, da stroški postopka niso bili priglašeni (3. točka izreka).

4.V obrazložitvi povzema vsebino izpodbijanega sklepa in tožnikove pritožbe. Toženka navaja določbe ZDavP-2 ter ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje sestavine iz 151. člena ZDavP-2, prihaja pa do določenih pomanjkljivosti pri navajanju podatkov izvršilnega naslova, ki je podlaga za izterjavo terjane obveznosti v višini 20,00 EUR. Iz spisa zadeva izhaja, da podlago za omenjeno obveznost sodne takse predstavlja sklep št. Pom PR i 1716/2018 z dne 7. 8. 2019, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Celju in ki je postal izvršljiv dne 20. 12. 2019 (v izpodbijanem sklepu zmotno navedeno sklep št. EDST 1536/2019 z dne 7. 8. 2019, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Celju in ki je postalo izvršljivo dne 20. 12. 2019). Pritožbeni organ je glede na navedeno, v skladu z 251. členom Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in iz razloga ekonomičnosti postopka, spremenil 1. točko izreka izpodbijanega sklepa, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

5.Pripominja, da je organ pristojen v skladu s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 tudi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor nedvomno spada tudi naložena obveznost tožniku. Dodaja, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP za primere, kot je konkretna zadeva, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Potrdilo o izvršljivosti se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku in ne v postopku davčne izvršbe (kar je skladno tudi s sodno prakso). Glede na to, da z izvršilnim nalogom odmerjena obveznost ni bila poravnana v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu podal predlog za izterjavo, ta pa je ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijan sklep o davčni izvršbi.

6.Glede očitkov, da določitev osem dnevnega roka za pritožbo pomeni kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), toženka pojasnjuje, da določitev omenjenega roka ni v diskreciji organa, temveč ima podlago v drugem odstavku 157. člena ZDavP-2. ZDavP-2 je tudi tisti, ki v tretjem odstavku 157. člena ZDavP-2 določa, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe.

7.Glede očitka o nezaslišanju tožnika v postopku pa pojasnjuje, da je bil izpodbijan sklep o davčni izvršbi izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu z 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP. Za začetek davčne izvršbe je bistveno le to, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da terjana obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana, kar je v predmetni zadevi izkazano, morebitno zaslišanje pritožnika pa po oceni toženke nikakor ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev. Tudi določbe ZDavP-2 ne predvidevajo, da bi moral organ pred izdajo sklepa o davčni izvršbi dolžnika zaslišati. Tožnik niti ne navaja, kaj naj bi se z njegovim zaslišanjem dokazovalo, toženka pa ne ugotavlja kršitev načel upravnega oz. davčnega postopka. Toženka ugotavlja, da so bili skladno s citiranimi zakonskimi določili v času izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti. Okoliščin, da bi tožnik terjane obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa že poravnal, pa niti ne navaja. Posledično so neutemeljeni tudi očitki tožnika, da organ pred izdajo izpodbijanega sklepa ni ugotovil vseh dejstev, ki so potrebna za sprejem zakonite in pravilne odločitve. Toženka tako ugotavlja, da je organ odločil pravilno in v skladu z zakoni, pri čemer tožnik ni uspel dokazati očitanih kršitev Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

8.V okviru preizkusa pritožbenih navedb, da naj organ pri izvršbi upošteva 160. člen ZDavP-2, se pritožniku pojasni, da se v predmetnem postopku presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi in ne njegovo izvrševanje. Neugodno materialno stanje pritožnika tako ne predstavlja ovire za izdajo sklepa o izvršbi, je pa izvrševalec sklepa pri izvrševanju dolžan upoštevati izvzetja in omejitve, ki jih določajo določbe 159. in 160. člena v povezavi s 166. členom ZDavP-2.

9.Tožnik se z odločitvijo ne strinja, zato v tožbi navaja, da ni bil izveden noben pošten postopek, zaradi česar je davčna izvršba neutemeljena in nezakonita. Opozarja, da se v skladu s 6. členom EKČP ni izvedel noben pravdni postopek v katerem bi bilo s sodbo sodišča ugotovljeno, da je dolžnik. Opozarja, da je nezaposlen in brez premoženja. Ni mu bila dana možnost, da bi bil kot stranka v postopku zaslišan (9. člen ZUP) in bi lahko izvajal tudi dokaze v svojo korist. Gre za kršitev pravil postopka. Pred izdajo odločbe mu FURS ni omogočila, da bi se izrekel o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo ter ni pred izdajo odločbe ugotovila vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne v skladu s 138. členom ZUP. Opozarja na določbo 160. člena ZDavP-2 o omejitvi izvršbe ter da ni bilo izvedenega javnega sojenja na nobenem sodišču v skladu s 24. členom Ustave RS, prav tako ni imel možnosti priprave obrambe in zagovora kot določa 29. člen Ustave RS. 153. člen Ustave RS določa, da morajo biti zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo RS. Opozarja še na 22., 23., 14. in 3. člen Ustave RS, 6. člen EKČP, 1. člen Protokola k EKČP, 5., 6., 155., 159. in 160. člen ZDavP-2 ter 7., 8. in 9. člen ZUP. Predlaga ugoditev tožbi in ustavitev davčne izvršbe.

10.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču je predlagala zavrnitev tožbe.

11.Tožba ni utemeljena.

12.Predmet spora je odločitev organa, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba. Med strankama je sporno, ali so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršena pravila postopka s tem, ko tožnik ni bil zaslišan in ni mogel izvajati dokazov v svojo korist ter ni bilo izvedenega javnega sojenja. Sporno je tudi, ali so bile tožniku kršene pravice iz Ustave RS, EKČP, določbe ZDavP-2 in ZUP.

13.Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita. Organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), če ni v tej sodbi navedeno drugače.

14.Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne izvršbo (prvi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, kot v obravnavani zadevi, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslov.

15.Izvršba je bila v obravnavani zadevi začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavani zadevi ni sporno.

16.V zvezi z navedbo tožnika, da se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo ugotovljeno, da je dolžnik, sodišče ugotavlja, da ima davčni organ skladno s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 pristojnost za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, ki je določena v izvršilnem naslovu. Sodišče pritrjuje tožniku, da davčni organ ne predstavlja sodne veje oblasti, a ima za postopek davčne izvršbe zakonsko pooblastilo v prej navedenih členih ZDavP-2. Kadar se izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov tudi plačilni nalog, opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Kot izhaja iz drugostopenjske odločbe, izvršilni naslov za izterjavo sodne takse predstavlja sklep št. Pom PR i 1716/2018 z dne 7. 8. 2019, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Celju in ki je postal izvršljiv dne 20. 12. 2019. Tožnik ne v pritožbi in ne v upravnem sporu ne zatrjuje, da bi poravnal dolgovano obveznost.

17.Sodišče pa v zvezi z navedbami tožnika, da je sklep nezakonit, izpostavlja, da je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika. Glede na to, da z izvršilnim naslovom tožniku naložena terjatev sodne takse ni bila poravnana v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu prve stopnje podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi.

18.Sodišče še izpostavlja, da je pravilno tudi stališče toženke, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Tožnik pa sicer sploh ni zatrdil, da bi bilo navedeno potrdilo o izvršljivosti izpodbito (in tega tudi ni izkazal). Potrdilo o izvršljivosti pa se v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati, pač pa se lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku. Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in toženka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova (niti njegove izvršljivosti).

19.Če pa bi bil izvršilni naslov v postopku s pravnimi sredstvi naknadno pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, pa bi to lahko predstavljalo razlog za ustavitev davčne izvršbe po 155. členu ZDavP-2. Da bi do takšne situacije prišlo pred izdajo izpodbijanega sklepa, pa ne zatrjuje niti tožnik.

20.Davčni organ preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 145. oziroma 146. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe, kar je storil tudi v konkretni zadevi. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje, določene v 146. členu ZDavP-2, v skladu s katerimi davčni organ postopa, ko izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti (to je veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti) ter da ima sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

21.V zvezi s tožnikovim ugovorom, da ga organ v postopku ni zaslišal in mu ne omogočil izvajati dokazov v njegovo korist (in s tem onemogočil pravilno ugotovitev dejanskega stanja), je ugotoviti, da je v predmetni zadevi izpodbijan sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Toženka pravilno ugotavlja, da je za začetek davčne izvršbe bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana. ZDavP-2, ki je skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis, ne predvideva v tem primeru zaslišanja tožnika.

22.Sodišče ugotavlja, da je davčni organ ugotovil resnično dejansko stanje in je v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (načelo materialne resnice, ki je uzakonjeno v 5. členu ZDavP-2). Svojo odločitev je tudi jasno obrazložil in utemeljil razloge za sprejeto odločitev. Akt, izdan v upravnem postopku, je ustrezno obrazložen, tako da ni prišlo do kršitve tožnikove pravice do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS.

23.Tožbene navedbe, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršene določbe Ustave, EKČP, ZDavP-2 in ZUP, so po presoji sodišča nekonkretizirane in ne presegajo prepisa citiranih pravnih norm ter jih sodišče kot pavšalne zavrača. Sodišče ob takšnem pavšalnem ugovoru le pojasnjuje, da v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi tožnik tako nima možnosti ugovora zoper izvršilni naslov, na podlagi katerega je izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), druge ugovore zoper izdani sklep o izvršbi pa je tožnik podal in jih je tako toženka kot sodišče obravnavalo. Dodati je, da je bil v zadevi postopek davčne izvršbe izpeljan pravilno, kot že obrazloženo.

24.Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

25.Sodišče glavne obravnave v predmetni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker dejansko stanje v zadevi ni sporno (saj so bili izpolnjeni pogoji za davčno izvršbo v skladu z določili ZDavP-2 in tožnik dolga ni poravnal). O predmetni zadevi je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP. Sodišče je zato odločilo brez naroka in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.