Jedro

Ključno v tej zadevi je, ali sta toženca enotna sospornika. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da sta toženca postavila nelegalni prostor za kampiranje in da tam opravljata turistično dejavnost zagotavljanja prostora za kampiranje. Če sta organizirala kaj takega, ne pomeni, da je po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor zaradi motenja posesti možno rešiti samo na enak način proti obema.

Ugotovitveni zahtevek je v motenjskih sporih po mnenju teorije nepotreben oziroma celo nedovoljen. Vendar ga sodna praksa razen v redkih izjemah kljub temu dopušča kot sestavni del dajatvenega zahtevka. Zato ugotovitveni del deli usodo tega dela oziroma sestavlja povezano celoto. Ker je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugodilo prepovednemu delu zahtevka, je ob dejstvu, da je v ugotovitvenem delu opisano dejanje motenja, ki se prepoveduje tudi v bodoče, ravnalo pravilno, ko tožbe v tem delu ni zavrglo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki III spremeni tako, da se znesek 997,82 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 351,34 EUR. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku proti B. M. in izdalo zamudni sklep. Ugotovilo je, da je toženka motila tožečo stranko pri izvrševanju zadnje mirne posesti na nepremičnini parcel 543/103 in 784/5 tako, da je od 15. 7. 2017 dalje prehajala preko nepremičnin parcela 543/103 in 784/5 peš in z vozili in naročala ali odobravala uporabo obeh nepremičnin za prehode peš in z vozili s strani svojih gostov, ki s soglasjem in dovoljenjem tožene stranke uporabljajo sosednje nepremičnine ter s tem onemogoča tožeči stranki dotedanji način uporabe njegovih dveh parcel. Toženi stranki je prepovedalo v bodoče motiti posest tožeče strank na obeh nepremičninah na način, opisan v 1. točki in naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo toženka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb ZPP. Tožeča stranka je vložila motenjsko tožbo tudi proti A. B., pri čemer je toženka podala odgovor na tožbo prepozno. Vendar je odločitev sodišča napačna. Ugotovitveno tožbo se lahko vloži pod pogoji iz 181. člena ZPP in novejša sodna praksa ugotovitvenega zahtevka motenjski spor ne dopušča, saj ni pravnega interesa. Izrek pod točko 1 je zato neutemeljen in to ima stroškovno posledico, saj je treba tožbo zavreči. Sodišče je odločilo tudi o stroških in zajelo vse odvetniške stroške v tem postopku, kljub temu, da so nastali proti A. B. Sodišče je štelo, da sta prva in druga tožena stranka enotna sospornika, kar je materialno pravno zmotno. Nista enotna sospornika in zato toženke ne morejo obremeniti vsi stroški. Lahko jo bremenijo le stroški tožbe, ne pa nadaljnji stroški. V tem postopku ni več sodelovala in ji sodišče ni več vročalo vlog. Ni bila vabljena na glavno obravnavo. Sicer pa je tožba umaknjena proti A. B. Tožeča stranka je priznala, da je tožbo napačno vložila in tožbo umaknila. Vendar ti stroški ne morejo bremeniti toženke, ampak tožnico samo. Sodišče je priznalo tožeči stranki 400 točk za tožbo, kar je pretirano, saj po tar. št. 18/2 je za motenje posesti osnovna 300 točk in ne 400. Nekonkretizirani so stroški za pregled spisa in so zajeti v osnovno postavko. Sodišče je izdalo sklep o umiku in ni razvidno, da bi A. B. soglašal. Toženki pa sklep o umiku ni bil vročen.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Izrek je pogosto sestavljen iz ugotovitvenega dela. Vztraja pri pravilno odmerjenih stroških. Vsa procesna dejanja je tožeča stranka uporabila tudi proti drugotoženi stranki, saj ni vedela, da bo postopek zaključen z izdajo zamudnega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ključno v tej zadevi je, ali sta toženca enotna sospornika. Po določbi 196. člena ZPP gre za enotna sospornika, če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike in tedaj so ti enotna pravdna stranka. Če zamudi posamezno dejanje sospornik, nanj učinkuje tudi pravdno dejanje, ki ga opravi drugi. Vendar je v zadevi treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožba zaradi motenja posesti, kot jo je vložila tožeča stranka proti tožencema iz takšnega razmerja, ki potegne za sabo enotno sosporništvo. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da sta toženca na parc. št. 785 postavila nelegalni prostor za kampiranje in da tam opravljata turistično dejavnost zagotavljanja prostora za kampiranje. Sodišče bi moralo o izdaji zamudne sodbe oziroma v tem primeru sklepa, odločiti na podlagi 318. člena ZPP. Tudi če bi sledili tožniku, da sta toženca skupaj postavila prostor za kampiranje na parc. št. 785 (za katero tožnik ne trdi, da bi bila v lasti tožencev), sta tožena kot fizični osebi. Če sta organizirala kaj takega, ne pomeni, da je po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor zaradi motenja posesti možno rešiti samo na enak način proti obema. Kot se je v tem primeru pokazalo, je tožeča stranka med pravdo izvedela, da prvotoženec ni organizator takega kampiranja in je tožbo proti njemu umaknila. Tudi, če bi bila oba organizatorja, bi bilo dovolj, da bi tožnik tožil samo enega, ni nujno obeh. Vse to pokaže, da gre za navadno sosporništvo dveh toženih strank.

6. Ker je druga toženka tožbo prejela 26. 9. 2017, odgovorila na tožbo pa šele 6. 10. 2017, je odgovorila na tožbo prepozno. Zato bi sodišče moralo takoj proti toženki izdati zamudni sklep, saj so bili vsi drugi pogoji podani. Pritožnik ne trdi, da sodišče ne bi smelo izdati zamudnega sklepa in drugih razlogov. Zato je treba glede stroškov postopka upoštevati pravilno materialnopravno izhodišče, ki je podlaga za odločitev o tem, da gre za navadno sosporništvo med pravdnima strankama. Zato je odgovor na tožbo toženca, ki je bil zanj pravočasen, za toženko pa ne, pomenil, da bi sodišče moralo izdati proti toženki zamudni sklep in ji naložiti tiste stroške.

7. Pritožba trdi, da bi sodišče moralo 1. točko izreka izpodbijanega sklepa zavreči, ker gre za ugotovitveni zahtevek, ki ni dovoljen v tem primeru. Ugotovitveni zahtevek je v motenjskih sporih po mnenju teorije nepotreben oziroma celo nedovoljen1. Vendar ga sodna praksa razen v redkih izjemah kljub temu dopušča kot sestavni del dajatvenega zahtevka2. Zato ugotovitveni del deli usodo tega dela oziroma sestavlja povezano celoto. Ker je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugodilo prepovednemu delu zahtevka, je ob dejstvu, da je v ugotovitvenem delu opisano dejanje motenja, ki se prepoveduje tudi v bodoče, ravnalo pravilno, ko tožbe v tem delu ni zavrglo3. 8. Nadalje pritožba graja še odločitev o pravdnih stroških in v tem delu je treba pritožbi delno ugoditi. Ni ji mogoče naložiti pravdnih stroškov, ki so v nadaljevanju postopka bili pravdni stroški zaradi A. B., proti kateremu je tožeča stranka tožbo umaknila. Če je šlo za umik tožbe, bi bilo treba o tem delu stroškov odločiti v skladu z določbami ZPP o stroških pri umiku tožbe. Zato je treba priznati tožeči stranki le pravdne stroške, ki so nastali s tožbo proti toženki. Pritožba ima prav v delu, ko opozarja, da je po tar. št. 18/2 Odvetniške tarife za sestavo tožbe v primeru motenja posesti osnova 300 točk. V tej postavki so vključeni tudi stroški za pregled spisa, zato ni mogoče priznati tožeči stranki iz tega naslova 100 točk. Tudi vsi stroški za narok so bili odveč, saj bi sodišče moralo izdati zamudni sklep takoj, ko je ugotovilo, da toženka na tožbo ni odgovorila pravočasno. Ostale stroške pa bi moralo naložiti tožencu oziroma bi jih morala nositi tožeča stranka, če je tožbo proti tožencu umaknila. Tako je treba priznati tožeči stranki 300 točk in DDV ter sodne takse za sestavo tožbe, to je 180,00 EUR. Prišteti je treba še 2 % za odvetniške izdatke. Tako znese sestava tožb in 2 % skupaj 140,45 EUR, 22 % DDV 30,89 EUR in sodne takse 180,00 EUR oziroma skupaj 351,34 EUR. Zato je bilo treba pritožbo v tem delu delno ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se znesek za pravdne stroške pravilno odmeri na 351,34 EUR in ne za 997,82 EUR.

9. Ker je tožena stranka glede glavnega dela zahtevka s pritožbo propadla, delno pa je uspela le glede pravdnih stroškov, tožeča stranka pa je vložila odgovor na pritožbo, je pritožbeno sodišče upoštevaje določbo 165. člena ZPP in drugega odstavka 154. člena ZPP sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Glej SPZ s komentarjem, GV založba 2004, stran 204. 2 Npr. odločba VSL II Cp 2080/2005, I Cp 2477/2009, I Cp 22/2010, I Cp 43/2010, II Cp 1760/2016 in druge. 3 I Cp 1182/2017, VSL.