Jedro

Kar se je vabilo zagovorniku za glavno obravnavo vrnilo z oznako "preseljen" in opombo, da je iz dotedanjega naslova odpotoval neznano kam, mu sodišče ni moglo poslati vabila na drug naslov, saj tudi sam sodišču ni sporočil spremembe naslova. Iz zapisnika je razvidno, da je imela obdolženka možnost vzeti si drugega zagovornika, kar je odklonila. Sodišče zato ni ravnalo v nasprotju z določbo 2. odstavka 442. člena ZKP, ko je glavno obravnavo opravilo brez zagovornikove navzočnosti, saj obramba ni bila obvezna.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene N.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojena N.J. je dolžna plačati kot stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom povprečnino v znesku 60.000,00 (šestdeset tisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljutomeru je z uvodoma navedeno sodbo obsojeno N.J. spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in ji po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojenki so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka, pri čemer je bila odmerjena povprečnina na 40.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojene N.J. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenki naložilo v plačilo povprečnino v znesku 38.000,00 SIT.

Obsojenkin zagovornik je dne 24.08.1999 vložil na Okrajno sodišče v Ljutomeru zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter posledično zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da "Višje sodišče v Mariboru sporno sodbo tako spremeni, da obdolženca oprosti obtožbe očitanega dejanja ali pa jo razveljavi ter zadevo preda v novo sojenje ob ustreznih navodilih za pravilno delo".

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je mnenja, da le-ta ni utemeljena. Kršitev določb 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj je bil zagovornik z datumom obravnave seznanjen, obsojenka pa je bila poučena o pravici, da si vzame drugega zagovornika, šlo pa je tudi za skrajšan postopek. Glede druge zatrjevane kršitve pa je vrhovna državna tožilka mnenja, da vložnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga ni mogoče uveljavljati v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v kratkem povzetku zadeve napada obe izpodbijani sodbi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki po 2. odstavku 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Absolutna bistvena kršitev določb ZKP je po mnenju vložnika zahteve podana v tem, da so bile kršene pravice obrambe obsojenke, ker sodišče obsojenkinega zagovornika na narok za glavno obravnavo sploh ni povabilo z obrazložitvijo, da sodišču zagovornik naj ne bi sporočil spremembo naslova ter da naj bi se pošta, naslovljena nanj - na zagovornika, vračala s pripombo, da naj bi odpotoval neznano kam, kar je protispisno. Zagovornik obsojenke je sodišče obvestil o spremembi naslova, kar dokazuje tudi dejstvo, da je prvostopno sodišče sporno sodbo posredovalo na nov naslov, torej je vedelo zanj. Sicer pa je zagovornik pri pošti v M. na dan preselitve dal nalog oziroma zaprosilo, da se vračajo vsa priporočena pisanja na pošiljateljev naslov s pripombo, kje je nov naslov zagovornika. V drugih primerih je pošta tako poslovala in so zato druga sodišča na tak način ponovno vročala priporočene pošiljke zagovorniku na nov naslov. Sicer pa je Odvetniška zbornica v objavah imenika odvetnikov, ki ga je sprejelo naslovno sodišče, za obdolženčevega zagovornika navedla njegov nov naslov, kar je notorno dejstvo. Sicer pa je obsojenka pred zadnjo obravnavo, to je na predzadnjem naroku sodišče sama obvestila o novem naslovu zagovornika. Sodišče je zato s tem, ko zagovornika obsojenke na glavno obravnavo sploh ni povabilo oziroma naj bi ga vabilo nepravilno in na njej sprejelo sporno sodbo v zagovornikovi nenavzočnosti, absolutno kršilo pravila ZKP v zvezi z obdolženkino obrambo, saj ji ni omogočilo, da jo zagovarja njen pooblaščeni zagovornik, zlasti še ko je okrožni državni tožilec obtožbo spremenil šele na tem zadnjem naroku, kar obsojenka zagotovo ni razumela.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev določb kazenskega postopka ni podana. V 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je določeno, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka v primeru, ko sodišče opravi obravnavo brez navzočnosti oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je obvezna. Nobenega dvoma ni, da se zagovornik obsojenke glavne obravnave dne 04.02.1999 ni udeležil. Iz odredbe za razpis glavne obravnave z dne 22.01.1999 je razvidno, da je razpravljajoči sodnik odredil vabilo odvetniku A.R. - zagovorniku obsojenke in vložniku te zahteve. Sodna pošiljka je bila vrnjena Okrajnemu sodišču v Ljutomer z označbo "preseljen" z opombo vročevalca "naslovnik odpotoval iz P. neznano kam 25.01.1999". Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 04.02.1999 na l. št. 79 spisa je razvidno, da je razpravljajoči sodnik ugotovil, da so pristopili vsi povabljeni, razen zagovornika odvetnika A.R., katerega vabilo je bilo že drugič vrnjeno z oznako, da je odpotoval iz P., M. neznano kam, zato mu sodišče na drugi naslov vabila ni moglo poslati, ker tudi odvetnik ni sporočil temu sodišču morebitne spremembe naslova, kot je to ugotovljeno po vpogledu v ustrezen Su vpisnik. Nadalje je v tem zapisniku ugotovljeno, da obdolženka - obsojenka, navede, da se je pogovarjala s svojim zagovornikom A.R. osebno in da je sedaj preseljen v K. in da ga je seznanila, da ima danes glavno obravnavo. Nadalje je v zapisniku navedeno, da je sodišče takoj ponudilo obdolženki, da si vzame drugega zagovornika, vendar obdolženka izjavi, da si drugega zagovornika ne bo vzela in se tudi danes ne misli zagovarjati. Sodnik je razglasil sklep, da se glavna obravnava opravi kljub nenavzočnosti "zgoraj navedenih". Prvostopno sodišče je v uvodoma navedeni napadeni sodbi najprej ugotovilo, da obramba obsojenke v tej zadevi ni obvezna in da je bil zagovornik sicer povabljen na obravnavo, pa je vabilo prišlo vrnjeno z oznako, da je s tega naslova odpotoval neznano kam. Z vpogledom v ustrezen vpisnik je sodišče ugotovilo, da odvetnik A.R. do začetka glavne obravnave 04.02.1999 ni sporočil nikakršne spremembe sedeža svoje pisarne. Obsojenki je bila dana možnost, da vzame drugega zagovornika, pa je to odklonila. Sodišče je glavno obravnavo zaradi povedanega opravilo brez obsojenkinega zagovornika.

Pritožbeno sodišče je zagovornikove pritožbene ugovore zaradi kršitve pravic obrambe zavrnilo z ugotovitvijo, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Pri tem pritožbeno sodišče po podatkih spisa ugotavlja, kot je navedeno zgoraj, da je obsojenka svojega zagovornika, ki se je preselil v S.K., seznanila z datumom glavne obravnave. Zagovornik spremembo sedeža odvetniške pisarne ni sporočil sodišču prve stopnje niti pred razpisom niti po razpisu glavne obravnave, zato pritožbeno sodišče šteje, da je bil zagovornik seznanjen z datumom glavne obravnave, odsotnosti pa ni opravičil, pri tem je bila obsojenka seznanjena, da si sme vzeti drugega zagovornika, pa tega ni storila, zato so bili izpolnjeni pogoji za opravo glavne obravnave v zagovornikovi nenavzočnosti skladno z določbo 442. člena ZKP.

V 1. odstavku 439. člena ZKP je med drugim določeno, da sodnik povabi na glavno obravnavo obdolženca in njegovega zagovornika, v 2. odstavku 442. člena ZKP pa je določeno, da če na glavno obravnavo ne pride zagovornik, ki je bil v redu povabljen in ne obvesti sodišča, zakaj je zadržan, brž ko za to izve, obramba pa ni obvezna, se glavna obravnava, če si obdolženec ne vzame takoj drugega zagovornika, opravi v nenavzočnosti zagovornika. Obramba z zagovornikom v postopku pred okrajnim sodiščem, v kolikor niso podani pogoji iz 70. člena ZKP, ni obvezna. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tako sodišče prve stopnje kot tudi pritožbeno sodišče nista kršili 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Prvostopno sodišče je opravilo glavno obravnavo potem, ko je ugotovilo vse pogoje za odločitev o tem, da se glavna obravnava opravi brez navzočnosti zagovornika po pooblastilu. Na strani zagovornika je obveznost obvestiti sodišče na predpisan način o spremembi sedeža svoje odvetniške pisarne zaradi vnosa podatkov v uradno evidenco sodišča o sedežih in sestavi odvetniških pisarn, za kar očitno, kot je ugotovil prvostopni sodnik, zagovornik obsojenke ni poskrbel. Prvostopno sodišče je dalo obsojenki na glavni obravnavi možnost, da si vzame drugega zagovornika, pa je to odklonila celo z navedbo, da je o datumu glavne obravnave svojega zagovornika obvestila. Prvostopno sodišče ni kršilo določb kazenskega postopka o navzočnosti oseb na glavni obravnavi, ko je ta po zakonu obvezna. Vrhovno sodišče v celoti sprejema razloge obeh napadenih sodb glede sojenja obsojenki v odsotnosti njenega zagovornika, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti vložnika v tej smeri kot neutemeljeno zavrnilo.

Prav tako ni podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vložnik namreč uveljavlja s tem očitkom zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki naj bi bilo v protislovju med razlogi očitno obeh sodb ter listinami v spisu. Ali je imela obsojenka goljufiv namen ob sklepanju kupoprodajne pogodbe oziroma predpogodbe, je dejansko vprašanje, o katerem ima prvostopna sodba zadostne in pravilne razloge, skladne z dokazi - listinskimi - v spisu. Pri tem so razlogi v napadeni sodbi pritožbenega sodišča v zvezi s predmetom obtožbe ob ugotovljenih elementih očitanega kaznivega dejanja prav tako pravilni in zadostni, zato je očitek vložnika v tej smeri tudi pritožbenemu sodišču brez podlage in je bilo potrebno zahtevo zaradi te očitane kršitve prav tako zavrniti kot neutemeljeno.

Prav tako ni utemeljen vložnikov očitek glede zmotne uporabe materialnega prava. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po 1. točki 1. odstavka 420. člena možno vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona. Vložnik zatrjuje, da je v posledici očitno procesnih kršitev sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je poleg tega tudi podan najmanj resen dvom o tem, da naj bi obsojenka storila očitano kaznivo dejanje. Napačno naj bi bil uporabljen ZOR v zvezi z aro oziroma z izjalovitvijo posla kot tudi z nemožnostjo sklepanja posla, s katerim se odsvoji lastninska pravica na nepremičnini, ki še ni v celoti odplačana. Zaključek sodišča o tem, da je obsojenka pridobila protipravno premoženjsko korist, naj bi nasprotoval dejstvu, da je oškodovanec dejansko bival v stanovanju, torej da ga je koristil in da je že iz tega naslova dolžan povrniti - očitno plačati to uslugo - kakor tudi da se je posel očitno izjalovil zaradi razloga na strani oškodovanca, vsled česar naj bi prišla v poštev pravila o vračanju are glede na vzrok izjalovitve posla. V izreku o krivdi napadene prvostopne sodbe, ki ga je s svojo sodbo potrdilo sodišče druge stopnje, so navedeni vsi elementi kaznivega dejanja goljufije in sicer lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin s strani obsojenke, posledično zmota oškodovanca ob podpisu predpogodbe in izročitvi dela kupnine ter nadaljnjega obroka obsojenki, vključno z njenim zadržanjem prejetega zneska kot protipravne premoženjske koristi, ko za sklenitev veljavne kupoprodajne pogodbe z oškodovancem ob sklepanju "predpogodbe" sploh ni bilo pogojev, kar je obsojenka vedela. Pravni zaključek sodišča prve stopnje, ki ga sprejema tudi pritožbeno sodišče, da je obsojenka s tem storila kaznivo dejanje goljufije, je pravilen. Obsojenka je namreč glede na določbo 1. odstavka 217. člena KZ ravnala z namenom sebi pridobiti protipravno premoženjsko korist s tem, ko je oškodovanca, vedoč da stanovanja ne sme prodati, očitno, dokler ne bo plačano, spravila v zmoto in sklenila z njim pogodbo ter prevzela od njega avans ter dva nadaljnja obroka kupnine, kar predstavlja škodo, ki jo je utrpel na svojem premoženju oškodovanec. Vsa izvajanja o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z aro, eventuelno odškodnino za uporabo stanovanja so neupoštevna in ob ugotovljenem dejanskem stanju ne vplivajo na ugotovitev, da je šlo pri obsojenkinem ravnanju za očitano kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ.

Zaradi povedanega tudi v tej smeri vložnik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da ni podana nobena kršitev zakona, ki jo vložnik uveljavlja v svoji zahtevi, ki je vložena tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a) členom ZKP.