Jedro

Pogodba o poravnavi, ki zajema tudi bodočo škodo zaradi izgube zaslužka, ni nična, če je oškodovancu že ob sklepanju take pogodbe znano, da zaradi invalidnosti ne bo zmožen za delo; če je ničen ta del pogodbe, je nična celotna poravnava.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nadaljnje sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno vmesno sodbo odločilo o tožbenem zahtevku zoper toženo zavarovalnico, da je po temelju utemeljen. Tožnik, ki je z drugotoženo stranko 18.12.1985 sklenil poravnavo glede materialne in nematerialne škode, takrat ni vedel oz.

mogel vedeti, da mu bo v zvezi s škodnim dogodkom kasneje nastala nova škoda zaradi izgubljenega zaslužka, zato se torej s poravnavo ni mogel odpovedati odškodnini za to škodo.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena zavarovalnica. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 353. čl. ZPP in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zoper njo zavrne kot neutemeljen ali pa naj podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je izdalo delno sodbo ker ni pogojev za njeno izdajo. Navaja, da je tožnik vedel ob podpisu poravnave, da bo še naprej imel izgubo na dohodku zaradi poškodbe in je drugačno tolmačenje v nasprotju z vsebino poravnave. Stališče sodišča prve stopnje, da poravnava ne velja za škodo uveljavljano v tej pravdi, je napačno. Poleg tega je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo v celoti, čeprav je bilo že z predhodno sodbo ugotovljena sokrivda tožnika v višini 25 %. Navaja tudi, da je zavarovalnica izplačala odškodnino v višini zavarovalne vsote že l. 1985, ko je bila poravnava, zato ne more veljati kasnejša sodna praksa o valorizaciji zavarovalnih zneskov.

Pritožba je utemeljena.

Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki jo je pretrpel zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti. To je tudi podlaga tožbenega zahtevka v konkretnem primeru o kateri je odločalo prvo sodišče z vmesno sodbo. Sodišče namreč lahko počaka z obravnavanjem o znesku tožbenega zahtevka in izda vmesno sodbo glede podlage, če je tudi ta sporna, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo (330. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljnem besedilu ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90). V tem primeru ne gre za delno sodbo (329. člen ZPP) kakor jo je zmotno naslovilo prvo sodišče, pa to samo po sebi ne vpliva na pravilnost izreka sodbe. Delna sodba je samo tista, s katero se o delu tožbenega zahtevka odloči dokončno, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo, niti glede odločitve o zahtevku proti toženi zavarovalnici.

Vmesna sodba pa je bila tudi proti toženi zavarovalnici prenagljena, zaradi ugovorov te toženke, da je njena obveznost do tožeče stranke prenehala na podlagi pogodbe o poravnavi z dne 18.12.1985. S sklenitvijo te pogodbe so se namreč oškodovanci proti toženi zavarovalnici odpovedali vsem morebitnim nadaljnjim odškodninskim zahtevkom za event. še ne vtoževano materialno in nematerialno škodo, izvirajočo iz prometne nesreče z dne 27.7.1979. Na podlagi vsebine te poravnave ni mogoče brez pridržkov soglašati z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da s poravnavo ni bila zajeta škoda zaradi izgubljenega zaslužka.

Za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah in je njen namen odpraviti spore in negotovosti, ki izvirajo med pogodbenima strankama iz kakšnega pravnega razmerja. Kolikor je to razmerje (v konkretnem primeru glede spornega razmerja odgovornosti zavarovalnice za škodo) urejeno s poravnavo, preneha prejšnje razmerje, v ostalem pa ostane nespremenjeno (v obravnavanem primeru n.pr. glede pravice zahtevati odškodnino neposredno od drugotoženke). Ni se mogoče brez pomislekov strinjati z zaključkom prvega sodišča, da tožnik ni vedel in ni mogel vedeti, ko je sklepal predmetno poravnavo, da mu bo v zvezi z škodnim dogodkom nastala v bodoče še nova škoda zaradi izgubljenega zaslužka, ko že v tem času ni moglo biti dvoma, kakšna je invalidnost tožnika in kako vpliva na njegove delovne zmožnosti. O teh dejstvih še zlasti ni moglo biti nobene napačne predstave (vere) med skleniteljema pogodbe o poravnavi, čeprav morebiti takrat še nista vedela v kakšni višini bo v prihodnje nastala škoda zaradi izgube zaslužka. Namen poravnave je prav ta, da odpravi negotovost glede kakšnega pravnega razmerja z medsebojnim popuščanjem, ki je tudi v tem, da se stranka odpove kakšnemu svojemu zahtevku, zato da se konča spor. Očitno se je take vsebine poravnave zavedala tudi tožeča stranka, ko je najprej uveljavljala s tožbo z dne 11.10.1988 odškodninski zahtevek zaradi izgube zaslužka le proti prvotoženki. Ni jasno, kakšna je bila sicer volja pogodbenih strank glede omenjenega (spornega) določila pogodbe o poravnavi. Določila pogodb se namreč uporabljajo tako kot se glasijo ter je potrebno pri njihovi razlagi iskati skupen namen pogodbenih strank tako kot ustreza načelom obligacijskega prava. Pri pogodbi o poravnavi pa je treba še upoštevati, da je praviloma po svoji naravi celota tako, da je celotna poravnava nična, če je nično posamezno njeno določilo. Pogodba sploh ne nastane, če med pogodbenima strankama ni soglasja volje o predmetni obveznosti.

Očitno pa prvo sodišče niti ne izključuje možnosti, da je bila z poravnavo, ki sta jo sklenili pravdni stranki, sporazumno predmet tudi bodoča (vtoževana) škoda, kar naj bi bilo po mnenju prvega sodišča v tem primeru nično določilo o spornih vprašanjih, ki zadevajo podlago tožbenega zahtevka, zato po mnenju sodišča druge stopnje, zlasti vprašanja, ki zadevajo voljo pogodbenih strank pri sklepanju poravnave, niso bila dovolj popolno in morebiti tudi ne pravilno razjasnjena zaradi česar je vprašljiva tudi pravilnost uporabe materialnega prava. Pomembno je končno tudi vprašanje limita, ker bo moralo prvo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek proti toženi zavarovalnici tudi v primeru če sporna škoda s poravnavo ni zajeta, pa bo spoznalo, da je z dosedanjimi izplačili že presežena zavarovalna vsota, do katere zavarovalnica odgovarja za škodo, ne da bi izdalo vmesno sodbo. Prvo sodišče bi se zato moralo opredeliti do tega ugovora tožene stranke že v tem primeru, ko je bilo mnenja, da je tožnikov tožbeni zahtevek do tožene zavarovalnice glede podlage utemeljen, čeprav bo to vprašanje pomembno tudi v primeru če limit še ni dosežen, zaradi odločanja o višini zahtevka. Z vmesno sodbo, če je glede podlage stvar zrela za odločbo, mora biti upoštevan tudi delež soodgovornosti tožeče stranke in zavarovanca tožene stranke v obravnavanem primeru prvotoženke za škodo. Zato mora prvo sodišče ob ponovnem odločanju o podlagi zavzeti stališče tudi do trditve tožene stranke, da mora tožeča stranka sama trpeti 25 % škode.

Sodišče druge stopnje je mnenja, da je potrebno zaradi razjasnitve dejanskega stanja in na tej podlagi pravilne uporabe materialnega prava stvar obravnavati ponovno pred istim sodiščem prve stopnje, zato je izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo prvemu sodišču v novo sojenje (370. člen ZPP).