Jedro

Tudi sprememba gradbenega dovoljenja je po drugem odstavku 73. člena ZGO-1 vezana na spremembo projekta. Podlaga za odločanje o izdaji gradbenega dovoljenja oziroma o njegovi spremembi je torej izključno projektna dokumentacija, ne pa lastnosti dejansko že zgrajenega objekta, kot to zmotno meni tožnik. Sodišče v tem pogledu pripominja še, da je projektna dokumentacija po 1. točki drugega odstavka 54. člena ZGO-1 obvezna priloga k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, kar skupaj z določbami 66. in 73. člena ZGO-1 pomeni, da tožnik z njo po vsebini opredeli svoj zahtevek; zato se ne more uspešno sklicevati na to, da naj bi bili v projektni dokumentaciji navedeni napačni podatki.

ZGO-1 izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja v skrajšanem postopku, torej brez zaslišanja strank, omejuje na primere, ko ni izpolnjen nobeden od predpisanih pogojev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na zemljiščih parc. št. 738/152 in 738/154, k.o. ... V obrazložitvi navaja spremembe nameravane gradnje glede na že izdano gradbeno dovoljenje (št. 351-392/2010-10 (301) z dne 17. 11. 2010) in ugotavlja, da so te spremembe takšne, da je zaradi spremenjenih pogojev, ki vplivajo na lokacijske pogoje, potrebno izdati odločbo po enakem postopku, kot je bilo izdano osnovno gradbeno dovoljenje. Ker so odmiki nameravane gradnje od sosednjih parcel manjši od 4 m, je glede na določbe prostorskega akta (20. člen Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje občine Grosuplje - v nadaljevanju PUP) za gradnjo potrebno soglasje mejašev. Tega soglasja tožnik ni pridobil, zato pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim navaja, da spremembe projekta, ki jih podrobno našteva, pomenijo spremembo pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem. Zato spremenjenega gradbenega dovoljenja ni bilo mogoče obravnavati v skrajšanem postopku, temveč kot vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja. Strinja se s prvostopenjskim organom, da bi bilo treba glede na določbe PUP za izdajo gradbenega dovoljenja pridobiti soglasja mejašev, ki jih tožnik ni pridobil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je toženka zmotno ocenila, da so spremembe pri gradnji objekta take, da bi lahko vplivale na spremembo pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem in elementov, ki lahko vplivajo na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali spremembo predpisanih bistvenih zahtev. Poleg tega je izpodbijana odločba rezultat nasprotovanja sosedov, katerih stanovanjski objekti so zgrajeni v nasprotju z njihovimi gradbenimi dovoljenji, kar je poslabšalo tožnikov položaj.

Odmik tožnikovega objekta od sosednjih zemljišč, ki je prikazan v projektu za pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja, je bil ugotovljen napačno. Objekt je bil namreč uradno zakoličen, dejanski odmiki od sosednjih parcel pa ostajajo enaki, kot so bili določeni s prvotnim gradbenim dovoljenjem. Odmiki, navedeni v gradbenem dovoljenju, se nanašajo na zunanji zid hiše, ki ni obložen s toplotno izolacijo, kar je razvidno iz projekta. V novem projektu pa so odmiki prikazani ob upoštevanju fasadne obloge debeline 15 cm. Vse ostale spremembe so minorne in jih je možno uskladiti s PUP, objekt pa „s svojo konturo in višino bistveno ne odstopa od okoliških objektov in se sorazmerno dobro prilagodi okolici in ne izstopa iz silhuete naselja“.

Za pravno zmotno šteje „posredno ugotovitev“ toženke, da osnovno gradbeno dovoljenje ni veljavno, ker upravni organ pojasnjuje, da je sprememba gradbenega dovoljenja dopustna samo v času njegove veljavnosti. Poudarja, da je to gradbeno dovoljenje pravnomočno in dokončno. Gre le za manjše spremembe zunanjosti ter dvig kote nad terenom. Odmiki od sosednjih zemljišč so ostali isti. Dejansko stanje v postopku ni bilo pravilno ugotovljeno, tudi ne z ustreznim izvedencem, ogled na terenu ni bil opravljen.

Upravna organa prve in druge stopnje sta glede odmikov obravnavane nepremičnine od sosednjih nepremičnin ugotovila različno dejansko stanje, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno, to pa je vplivalo na zmotno uporabo materialnega prava. Podatki obeh upravnih organov glede lega objekta in odmikov se razlikujejo od uradnih podatkov iz zakoličbenega načrta pooblaščenega geodeta, lega objekta in njegov tloris pa sta skladna s pogoji iz projektne dokumentacije po gradbenem dovoljenju. Na obravnavo pred izdajo tega dovoljenja so bili povabljeni mejaši, ki gradnji niso nasprotovali, tako da je bilo že doseženo njihovo soglasje. Toženka bi zato morala ugotoviti, da so pogoji za spremembo gradbenega dovoljenja po PUP izpolnjeni.

Zgolj spremembe glede oken in minimalno zvišanje objekta po tožnikovem mnenju ne vplivajo na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali spremembo bistvenih zahtev po veljavnem PUP. V zvezi s tem odločitev toženke ni ustrezno obrazložena. Gre torej za kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic, saj je odločitev arbitrarna in v nasprotju s temeljnimi načeli človekovih pravic, zaradi česar prihaja do neenakosti pred zakonom in kršitve načela pravne države.

Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v nov postopek oz. v celoti ugodi tožnikovi zahtevi za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma opozarja na 1. točko prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), po kateri mora pristojni upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Tudi sprememba gradbenega dovoljenja je po drugem odstavku 73. člena ZGO-1 vezana na spremembo projekta. Podlaga za odločanje o izdaji gradbenega dovoljenja oziroma o njegovi spremembi je torej izključno projektna dokumentacija, ne pa lastnosti dejansko že zgrajenega objekta, kot to zmotno meni tožnik. Povedano drugače: predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma za njegovo spremembo je dovolitev gradnje, kakršna je prikazana v projektni dokumentaciji.

Tožbene navedbe, da naj bi bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno zato, ker se podatki v projektni dokumentaciji razlikujejo od dejanskega stanja na terenu (zakoličbe objekta), so torej neutemeljene. Da bi toženka nepravilno povzela podatke iz projektne dokumentacije, pa tožnik ne zatrjuje. Sodišče v tem pogledu pripominja še, da je projektna dokumentacija po 1. točki drugega odstavka 54. člena ZGO-1 obvezna priloga k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, kar skupaj z že navedenimi določbami 66. in 73. člena ZGO-1 pomeni, da tožnik z njo po vsebini opredeli svoj zahtevek; zato se ne more uspešno sklicevati na to, da naj bi bili v projektni dokumentaciji navedeni napačni podatki.

Če sta prvostopenjski in drugostopenjski organ svoje ugotovitve o razlikah med pogoji, določenimi z osnovnim gradbenim dovoljenjem, in v obravnavanem postopku predloženo projektno dokumentacijo navedla na različen način (npr. eden z navedbo dimenzij celotnega objekta po obeh projektih, drugi pa z navedbo razlike med temi dimenzijami), to še ne pomeni, da so te ugotovitve tudi dejansko različne. Podrobnejših oz. konkretnejših navedb o zatrjevani različnosti ugotovitev upravnih organov tožnik ni podal, zato se sodišče do njih ne more podrobneje opredeliti.

Nadaljnja tožbena navedba o napačno ugotovljenem dejanskem stanju je, da je sprememba oddaljenosti obravnavanega objekta od sosednjih parcel navidezna, do nje pa je prišlo, ker je bila ta oddaljenost v prvotnem projektu prikazana od neizoliranih obodnih sten, v naknadno predloženem pa je bila upoštevana fasadna obloga debeline 15 cm. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe sicer res z ničemer ne konkretizira svoje ugotovitve, da so odmiki objekta drugačni od tistih, ki so določeni z gradbenim dovoljenjem, vendar pa ta razlika očitno izhaja iz primerjave gradbenega dovoljenja in nove projektne dokumentacije, torej iz podatkov upravnega spisa.

Poleg tega sodišče opozarja, da so bili odmiki objekta od parcelnih mej določeni z izrekom gradbenega dovoljenja. Vsebina tega dovoljenja pa ne daje nobene podlage za sklepanje, da so bili ti odmiki določeni kako drugače kot glede na objekt, kakršnega gradnja je bila s tem gradbenim dovoljenjem dovoljena, torej glede na dokončan objekt, skupaj s fasadnimi oblogami. Iz navedenih razlogov sodišče to tožbeno navedbo zavrača kot neutemeljeno.

Nadaljnjih trditev o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju tožnik ne konkretizira do take mere, da bi se sodišče do njih lahko vsebinsko opredelilo.

Sodišče zato nima razloga za dvom v dejansko stanje, na katero je toženka oprla svojo odločitev, namreč, da spremembe, ki izhajajo iz projektne dokumentacije, predložene v obravnavanem postopku, pomenijo spremembo pogojev, ki so veljali ob izdaji gradbenega dovoljenja. To že na prvi pogled izhaja tudi iz podatkov upravnega spisa, saj se spremembe med drugim nanašajo na višinsko koto objekta, njegove zunanje dimenzije, višino kolenčnega zidu in obliko strehe, kar so vse pogoji gradnje, določeni v gradbenem dovoljenju z dne 17. 11. 2010. Po drugem odstavku 73. člena ZGO-1 je v primeru, če se po izdaji pravnomočnega gradbenega dovoljenja projekt za izvedbo tako spremeni, da pomeni to za objekt, ki se gradi oz. rekonstruira, spremembo pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem, in elementov, ki lahko vplivajo na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali spremembo prepisanih bistvenih sprememb, investitor dolžan vložiti zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. V tem primeru se gradbeno dovoljenje lahko spremeni samo po enakem postopku, kot je bilo to dovoljenje izdano. Po drugem odstavku istega člena lahko pristojni organ izda odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja v skrajšanem ugotovitvenem postopku in brez zaslišanja strank le, če spremembe ne poslabšujejo pogojev rabe sosednjih zemljišč in objektov, pogojev za varovanje kulturne dediščine in pogojev za ohranjanje narave oz. se z njimi ne spreminjajo pogoji, ki so veljali ob izdaji gradbenega dovoljenja.

Druga od navedenih določb izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja v skrajšanem postopku, torej brez zaslišanja strank, omejuje na primere, ko ni izpolnjen nobeden od predpisanih pogojev. Taka ureditev je tudi edino smiselna; postopek za izdajo gradbenega dovoljenja in v tem dovoljenju določeni pogoji so namreč med drugim namenjeni tudi zaščiti interesov oseb, ki v tem postopku nastopajo kot stranke. Drugačna ureditev oziroma razlaga navedenih določb bi pomenila, da spremenjeno gradbeno dovoljenje lahko poseže v interese teh oseb, ne da bi imele možnost, da se o tem izjavijo.

Izključno v tem kontekstu je mogoče razlagati tudi prvo izmed navedenih zakonskih določb: ker je gradbeno dovoljenje namenjeno prav zagotovitvi sprejemljivosti nameravane gradnje s stališča zdravstvenih pogojev, okolja, varnosti objekta in izpolnjevanja predpisanih bistvenih zahtev objekta, je treba šteti, da vsaka sprememba pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem, potencialno vpliva na izpolnjevanje teh pogojev. Ali je do tega vpliva res prišlo, in ali objekt še izpolnjuje vse predpisane pogoje, pa je mogoče celovito ugotavljati le v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato je tudi s tega stališča treba ta postopek (torej postopek, v kakršnem je bilo dovoljenje izdano) izvesti vedno, ko spremembe projekta pomenijo spremembe pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem. Drugačna interpretacija navedene zakonske določbe bi bila očitno nesmiselna, saj brez izvedbe postopka za izdajo gradbenega dovoljenja sploh ni mogoče ugotoviti, ali in v kakšni meri je prišlo do spremembe navedenih pogojev oz. izpolnjevanja bistvenih zahtev.

Toženka je torej s stališča obeh navedenih zakonskih določb ravnala pravilno, ko je tožnikovo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja obravnavala po enakem postopku kot zahtevo za izdajo tega dovoljenja.

Projekt je spremenjen v nekaterih značilnostih, ki lahko bistveno vplivajo na pogoje rabe sosednjih zemljišč (višinska kota in tloris objekta). Soglasja mejašev, pridobljena v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, se torej nanašajo na objekt z drugačnimi značilnostmi, tožnik pa ne trdi, da bi bil objekt po spremembi projekta od parcelnih mej oddaljen manj kot 4 m. Toženka je zato ravnala pravilno, ko je štela, da za spremenjeni objekt soglasja mejašev, kot jih predpisuje PUP, še niso bila pridobljena. Ker je ugotovila, da soglasij ni, je bila po presoji sodišča pravilna tudi njena odločitev, da je treba zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja zavrniti.

Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da ta odločitev ne vpliva na veljavnost gradbenega dovoljenja, niti iz izpodbijane ali drugostopenjske odločbe ne izhaja, da bi veljavnost dovoljenja vplivala na izdajo zavrnilne odločbe.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji, saj glede na navedene razloge stranke niso predlagale dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).