Jedro

Določba drugega odstavka 628. člena OZ dopušča naročniku odstop od podjemne pogodbe pred iztekom roka, četudi rok ni bil bistvena sestavina pogodbe. Takšen odstop je možen ob okoliščinah nastopa "take zamude" (ta besedna zveza se nanaša na prvi odstavek 628. člena OZ, ki govori o zamudi z začetkom ali dovršitvijo posla), iz katere je očitno, da podjemnik posla ne bo pravočasno končal, in zaradi katere naročnik očitno nima več interesa za izpolnitev pogodbe.

Ker je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je bil primeren rok za izpolnitev pogodbene obveznosti v okoliščinah obravnavane zadeve približno dva meseca, in ker je ugotovilo, da je tožeča stranka 14. 2. 2018 še izkazovala interes, da tožena stranka svojo pogodbeno obveznost izpolni, ne more držati, da je tožeča stranka že naslednji dan veljavno odstopila od podjemne pogodbe, ker naj bi bila tedaj tožena stranka v taki zamudi, da je bilo očitno, da obveznosti v primernem roku dveh mesecev ne bo izpolnila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 6.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2018 dalje zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške in je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.382,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 6.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2018 ter ji povrniti stroške postopka v višini 1.356,56 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot materialnopravno podlago izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje uporabilo določbi drugega odstavka 626. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in drugega odstavka 628. člena OZ. Sledilo je trditvi tožene stranke, da rok izpolnitve pogodbene obveznosti med pravdnima strankama (izbris hipoteke na nepremičnini tožeče stranke) ni bil določen, a tudi naziranju tožeče stranke, da je bil rok dveh mesecev v skladu z drugim odstavkom 626. člena OZ v okoliščinah1 obravnavane zadeve razumen za izpolnitev pogodbene obveznosti dosega izbrisa hipoteke na nepremičnini. Nadalje je sledilo tožeči stranki, da je od pogodbe odstopila 15. 2. 2018 (17. točka obrazložitve), saj tedaj ni imela več interesa za izpolnitev pogodbe, in zaključilo, da je bil njen odstop od pogodbe skladen z določbo 628. člena OZ (19. točka obrazložitve).

6. Ob upoštevanju ugotovitve, da rok izpolnitve obveznosti med strankama ni bil določen, s tem pa očitno ni bil bistvena sestavina podjemne pogodbe, je torej sodišče prve stopnje odstop od pogodbe tožeče stranke z dne 15. 2. 2018 presojalo na podlagi določbe drugega odstavka 628. člena OZ.2 Ta določba naročniku dopušča odstop od podjemne pogodbe pred iztekom roka, četudi rok ni bil bistvena sestavina pogodbe. Takšen odstop je možen ob okoliščinah nastopa "take zamude" (ta besedna zveza se nanaša na prvi odstavek 628. člena OZ, ki govori o zamudi z začetkom ali dovršitvijo posla), iz katere je očitno, da podjemnik posla ne bo pravočasno končal, in zaradi katere naročnik očitno nima več interesa za izpolnitev pogodbe. Presoja sodišča prve stopnje, da je ugotovljeno dejansko stanje ustrezalo zakonskemu dejanskemu stanu iz drugega odstavka 628. člena OZ, ni pravilna.

7. Tožeča stranka po presoji višjega sodišča ni dokazala, da je v trenutku, ko je prišlo do odstopa, tj. 15. 2. 2018, obstajala taka zamuda tožene stranke, zaradi katere tožeča stranka očitno ni imela več interesa, da bi tožena stranka izpolnila pogodbo. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je bil primeren rok za izpolnitev pogodbene obveznosti v okoliščinah obravnavane zadeve približno dva meseca (en mesec za pridobitev izbrisne pobotnice iz Turčije, česar tožena stranka ni konkretno prerekala, in en mesec za sam izbris hipoteke iz zemljiške knjige), in ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka 14. 2. 2018 še izkazovala interes, da tožena stranka svojo pogodbeno obveznost izpolni (16. točka obrazložitve), ne more držati, da je tožeča stranka že naslednji dan veljavno odstopila od podjemne pogodbe, ker naj bi bila tedaj tožena stranka v taki zamudi (glede na dikcijo drugega odstavka 628. člena OZ v zamudi z začetkom oziroma izvrševanjem obveznosti), da je bilo očitno, da obveznosti v primernem roku dveh mesecev ne bo izpolnila. Tožeča stranka ni navedla nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi utemeljevala diametralen zasuk njenih pričakovanj v zgolj enem dnevu. Pri tem je treba upoštevati, na kar je opozorilo že sodišče prve stopnje, da je tožeča stranka toženi šele 14. 2. 2018 dala pooblastilo za pridobitev izbrisne pobotnice iz Turčije. Če je bilo to pooblastilo izdano šele 14. 2. 2018, je šele tedaj lahko začel teči rok, v katerem bi lahko tožena stranka pravzaprav izpolnila svojo obveznost. Tretji odstavek 626. člena OZ namreč določa, da podjemnik ne odgovarja za zamudo, nastalo zaradi naročnikovega ravnanja – pomanjkanje pooblastila pa spada v sfero naročnikovega ravnanja.

8. Na podlagi navedenega torej ne more držati, da je bila tožena stranka že 15. 2. 2018 z izvrševanjem posla v taki zamudi, da je bilo očitno, da tožeča stranka tedaj ne bo več imela interesa za izpolnitev. Tako torej odstop tožeče stranke 15. 2. 2018 ni mogel temeljiti na določbi drugega odstavka 628. člena OZ, s tem pa tak odstop tudi ni mogel biti zakonit. 9. Ni pa mogoče zaključiti niti, da je tožeča stranka v skladu z določbami OZ zakonito odstopila od pogodbe po tem, ko se je iztekel s strani sodišča prve stopnje opredeljen dvomesečni primeren rok za izpolnitev obveznosti (14. 4. 2018). Po določbi drugega odstavka 105. člena OZ mora upnik, ki želi odstopiti od pogodbe, kadar rok ni bistvena sestavina pogodbe, dolžniku dati primeren (dodatni) rok za izpolnitev obveznosti. Da bi tožeča stranka ravnala v skladu s to določbo, ni dokazala. Praktično neposredno po izteku dvomesečnega roka za izpolnitev obveznosti je namreč že sprožila ta postopek (predlog za izvršbo vložen 26. 4. 2018). O drugi korespondenci od izteka roka za izpolnitev do sprožitve tega postopka, s katero bi izkazala poziv toženi stranki na izpolnitev obveznosti, tožeča stranka konkretnih navedb ni podala, zato ni mogoče zaključiti, da je veljavno odstopila od pogodbe tudi v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena OZ ali v skladu z določbo 106. člena OZ.

10. Glede na navedeno višje sodišče soglaša s toženo stranko, da tožeča stranka ni izkazala, da je v skladu z določbami OZ odstopila od podjemne pogodbe. S tem podlage za ugoditev povračilnemu zahtevku ni bilo in posledično se višje sodišče do drugih pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo, saj za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. V posledici nepravilne odločitve o glavni terjatvi je zmotna tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Glede na to je višje sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, upoštevajoč dejstvo, da tožeča stranka v postopku ni uspela. Na podlagi priglašenih stroškov v posameznih vlogah in na zadnjem naroku za glavno obravnavo ter določil Odvetniške tarife – OT je višje sodišče tožeči stranki priznalo 300 točk za ugovor zoper sklep o izvršbi, 300 točk za 1. pripravljalno vlogo z dne 28. 9. 2018, 300 točk za 2. pripravljalno vlogo z dne 28. 2. 2020, 200 točk za 3. pripravljalno vlogo z dne 4. 3. 2020, 200 točk za narok za glavno obravnavo dne 20. 9. 2019, 300 točk za narok za glavno obravnavo 14. 2. 2020, 200 točk za narok za glavno obravnavo z dne 23. 10. 2020, materialne stroške v višini 28 točk (2 % od 1.000 točk + 1 % nad 1.000 točk), skupno 1.828 točk oziroma ob preračunu ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja (0,60 EUR) 1.096,80 EUR. Za višji znesek odvetniških stroškov ni pravne podlage. Ob prištetju 22 % znaša znesek odvetniških stroškov 1.338,10 EUR. K temu je treba prišteti še 44,00 EUR takse za ugovor zoper sklep o izvršbi. Skupno torej znesek stroškov tožene stranke, ki ji jih je dolžna povrniti tožeča stranka, znaša 1.382,10 EUR.

12. Ob upoštevanju vsega navedenega je zaradi zmotne uporabe materialnega prava višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz I. in II. točke izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi priglašenega stroškovnika in določb OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 375 točk za pritožbo in 7,5 točk materialnih stroškov, skupno 382,5 točk, oziroma ob preračunu po vrednosti odvetniške točke 229,50 EUR. Za višji znesek odvetniških stroškov ni pravne podlage. Ob prištetju 22 % DDV je tožeča stranka toženi dolžna povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Ni bilo sporno, da je tožeča stranka obveznost, zavarovano s hipoteko, v celoti izpolnila. 2 Določba prvega odstavka 628. člena OZ se nanaša na podjemne pogodbe, pri katerih je rok izpolnitve podjemnikove obveznosti bistvena sestavina pogodbe.