Jedro

Obstoj nevarnosti pobega se, upoštevajoč 7. točko 3. člena Direktive o vračanju, ugotavlja glede na določbe 68. člena ZTuj-2, kjer so določene objektivne okoliščine, ki kažejo na takšno nevarnost. Tudi po presoji sodišča dejanske okoliščine, ki so izpostavljene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kažejo na tožnikovo nesodelovanje v postopku priprave vrnitve in s tem na obstoj razloga iz prve alineje 68. člena ZTuj-2. Ugotovitve, da tožnik jasno zavrača vrnitev v matično državo, sam niti ne prereka, kar kaže tudi na obstoj okoliščine iz pete alineje 68. člena ZTuj-2. Toženka pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla še, da je podana tudi okoliščina iz zadnje alineje 68. člena ZTuj-2 (torej da je bila tožniku v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge), pri čemer je glede na tožbene ugovore v odgovoru na tožbo dodatno pojasnila, za katere prekrške gre in kdaj so bili tožniku v zvezi z njimi izdani plačilni nalogi, kot tudi, da je to razvidno že iz obrazložitve odločbe o vrnitvi. Ne gre torej za to, kot skuša prikazati tožnik, da bi toženka zaključek, da še obstojijo razlogi za omejitev gibanja, utemeljila (zgolj) na tem, da tožnik nima veljavnega osebnega dokumenta, pač pa celota vseh ugotovljenih okoliščin tudi po presoji sodišča utemeljuje sklep o obstoju nevarnosti pobega tožnika in tudi zaključek, da se izogiba vrnitvi v matično državo. Na to nenazadnje kaže tudi ugotovitev, da se je v posameznih državah, kot je konkretno pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, predstavljal z različnimi osebnimi podatki.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, št. 214-1374/2023/3 (141-05) z dne 26. 10. 2023, je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ ali toženka) odločilo, da je omejitev gibanja tožnika še utemeljena in da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka pojasnjuje, da mora po prvem odstavku 79.a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2) pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja tujca v Centru za tujce (v nadaljevanju: center) po uradni dolžnosti preveriti utemeljenost omejitve gibanja. V zvezi s tem preizkusom nato povzema določbe 76., 78. in 68. člena ZTuj-2 ter ugotavlja, da je bila tožniku z odločbo Policijske postaje (v nadaljevanju: PP) Koper, št. 2259-1/2023/2 (38691-100) z dne 27. 7. 2023 (v nadaljevanju: odločba o omejitvi gibanja), v skladu s prvim odstavkom 76. člena in prvim odstavkom 78. člena ZTuj-2, z namenom izvedbe postopka odstranitve iz države, odrejena omejitev gibanja in nastanitev v centru, in sicer od 28. 7. 2023 od 0:35 ure do tujčeve odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Iz obrazložitve odločbe o omejitvi gibanja in prejete dokumentacije izhaja, da je PP Koper 27. 7. 2023 tožnika obravnavala zaradi kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), pri čemer so bila zoper njega uporabljena prisilna sredstva ter mu je bilo zaradi nevarnosti, da bo še naprej delal prekrške, tega dne ob 12:50 odrejeno pridržanje na PP Koper. Tožnikova identiteta je bila ugotovljena na podlagi izkaznice prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS). V nadaljnjem postopku je bilo ugotovljeno, da so ga policisti obravnavali že 23. 5. 2022, ko je nedovoljeno prestopil državno mejo iz Republike Hrvaške v RS. V policijskem postopku je izrazil namero vložiti prošnjo za mednarodno zaščito in nato 3. 6. 2022 tudi podal takšno prošnjo, ki jo je MNZ kot očitno neutemeljeno zavrnilo z odločbo, št. 2142-2311/2022/9 (1222-16) z dne 20. 7. 2022 (v nadaljevanju: odločba z dne 20. 7. 2022). Ta je postala pravnomočna in izvršljiva 30. 8. 2022, z njo pa je bil tožniku določen tudi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem bi moral zapustiti območje RS, območje držav članic Evropske unije (v nadaljevanju: EU) in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 24. junija 1985 (v nadaljevanju: schengensko območje). Dne 30. 5. 2023 so tožnika nemški varnostni organi vrnili v RS ter je bil nastanjen v azilni dom v Ljubljani, kjer je 6. 6. 2023 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki je bil zavržen s sklepom, št. 28507/2023 z dne 9. 6. 2023, dokončnim 14. 6. 2023. Še pred dokončnostjo sklepa je tožnik samovoljno zapustil prostore azilnega doma.

3. Kot dalje pojasnjuje toženka, je bila tožniku zaradi nezakonitega prebivanja v RS izdana odločba PP Koper o vrnitvi, št. 11967166 z dne 28. 7. 2023 (v nadaljevanju: odločba o vrnitvi), in z njo določena prepoved vstopa v RS za obdobje treh let, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da ni upošteval odločbe z dne 20. 7. 2022, pač pa je odšel v Nemčijo, od koder je bil 30. 5. 2023 vrnjen in izročen slovenskim varnostnim organom. Iz odločbe o vrnitvi tudi izhaja, da se tožniku ni ponovno določil rok za prostovoljni odhod v skladu s 66. členom ZTuj-2, ker obstaja nevarnost njegovega pobega iz 68. člena tega zakona, in sicer glede na jasno izraženo namero o nespoštovanju odločbe o vrnitvi in dejstvo, da je bila tožniku v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red oziroma prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge. Na podlagi podatkov uradnih evidenc je namreč policija ugotovila, da je bil tožnik dvakrat obravnavan kot osumljenec zaradi kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1, trikrat mu je bil izdan plačilni nalog zaradi prekrška zoper javni red in mir ter dvakrat zaradi prekrška po 8. točki prvega odstavka 89. člena Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju: ZZasV-1).

4. Na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZTuj-2 policija namesto ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v centru uporabi katerega od milejših ukrepov iz 81. člena ZTuj-2, če se lahko tudi na tak način zagotovi odstranitev tujca iz države, vendar toženka na podlagi prejete dokumentacije ocenjuje, da v konkretnem primeru to ni mogoče, pri čemer izpostavlja, da je bil tožnik obravnavan za kaznivo dejanje tatvine, da nima dovoljenja za prebivanje v RS in da je že dvakrat pobegnil še pred odločanjem pristojnega organa o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Kot nato navaja toženka, iz dokumentacije izhaja, da identiteta tožnika ni znana, saj ne poseduje nobenega osebnega dokumenta, na podlagi katerega bi lahko bila identiteta nesporno ugotovljena. V postopku ugotovitve in potrditve identitete tožnik ne sodeluje. Vrnitvi v matično državo odločno nasprotuje. Ponujeno možnost vračanja v okviru programov prostovoljnega vračanja je zavrnil. Prav tako se ne podreja pravilom bivanja v centru, zaradi ponavljajočih se kršitev mu je bilo tam z odločbo (z) dne 27. 9. 2023 odrejeno bivanje pod strožjim policijskim nadzorom. Toženka še pojasni, da je v okviru postopkov za ugotovitev oziroma potrditev tožnikove identitete policija s preverjanjem preko Interpola ugotovila, da se je tožnik v Franciji predstavljal kot A. A., rojen ... v Španiji, in kot B. B., rojen ... v Casablanci, medtem ko so varnostni organi Norveške sporočili, da so pri preverjanju prstnih odtisov naleteli na ujemanje z osebo C. C., rojen ... v Maroku, ki je bil 20. 1. 2018 deportiran v Maroko. Dne 17. 8. 2023 je bil prejet odgovor urada Interpola v Rabatu, Maroko, da prstni odtisi pripadajo osebi C. C., rojen ... v Maroku. Policija je 9. 8. 2023 preko Veleposlaništva RS na Dunaju zaprosila tamkajšnje Veleposlaništvo Maroka za potrditev tožnikove identitete in izdajo potovalnega dokumenta za njegovo vrnitev v matično državo, vendar odgovora še ni prejela.

5. Glede na povedano toženka meni, da je ukrep omejitve gibanja tožniku nujen z vidika preprečevanja nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru, da se prepreči nastop morebitnih vnaprej nedoločljivih ravnanj in neželenih posledic, ki niso v javnem interesu in ki posredno lahko izhajajo iz tega, da gre za osebo, ki ne želi razkriti svoje istovetnosti. Tožnik prav tako v postopku vračanja ne sodeluje in vrnitvi v matično državo odločno nasprotuje, zato obstaja sum, da bi v primeru izreka milejšega ukrepa pobegnil in se tako izognil odstranitvi iz države. Ker so podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega iz 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje v postopku, jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi ter dejstvo, da je bila tožniku v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge), tudi upoštevajoč načelo sorazmernosti v tem primeru ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih oziroma milejših ukrepov. Za organizacijo in izvedbo odstranitve tožnika je njegova prisotnost obvezna, iz listin pa izhaja nevarnost, da se bo poskušal odstranitvi iz države izogniti, na kar kaže tudi njegovo ilegalno bivanje v Evropi. V RS je vstopil na nedovoljen način ter tu nima možnosti za bivanje, niti sorodnikov ali znancev, pri katerih bi lahko bival. Tožnik ni upošteval z odločbo z dne 20. 7. 2022 določenega roka za prostovoljni odhod, v katerem bi moral zapustiti območje RS, območje držav članic EU in schengensko območje. Poleg tega je še pred odločitvijo pristojnega organa o prošnji za mednarodno zaščito samovoljno zapustil azilni dom in odšel v Nemčijo. Preko organov matične države ne poskuša pridobiti potnih ali drugih identifikacijskih dokumentov, vrnitev v Maroko ali drugo varno tretjo državo odločno zavrača. Upoštevajoč vse navedeno toženka ugotavlja, da so razlogi za omejitev gibanja tožnika še podani, tako z vidika uporabljenega ukrepa nastanitve v centru, kot tudi z vidika zastavljenega cilja njegove odstranitve iz RS, ki ob podanem upravičenem pričakovanju o uspešnosti tožnikovega vračanja oziroma odstranitve iz države terja svoj čas za izvedbo oziroma izvršitev.

6. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. V tožbi predlaga, naj sodišče razsodi, da se izpodbijana odločba odpravi in se tožnika nemudoma izpusti iz centra, toženki pa naloži, da mu povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V tožbi predvsem ugovarja, da se obrazložitve izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Toženka navaja, da so bile tožniku izrečene sankcije zaradi storitve prekrškov zoper javni red in mir, vendar ne pojasni, kdaj in v katerih postopkih. Prav tako je nerazumljiva navedba, da tožnikova identiteta ni znana, ko po drugi strani sama navede, da je njegovo identiteto ugotovila na podlagi izkaznice prosilca za mednarodno zaščito in tudi odgovora urada Interpola v Rabatu. Da policija še ni prejela odgovora Veleposlaništva Maroka, pa ne daje podlage za ugotovitev, da tožnikova identiteta ni znana. Zato ne more držati niti zaključek, da tožnik ne sodeluje v postopku in ne želi razkriti identitete in da bi naj zato obstajal sum njegovega pobega v primeru izreka milejšega ukrepa, saj tožnikovo sodelovanje v tej fazi sploh ni potrebno, ker toženka že ima podatke o njegovi istovetnosti. Nenazadnje sicer tudi sklepov, da je storil prekrške ter bil osumljen kaznivega dejanja, ne bi mogla napraviti. Razlogi izpodbijane odločbe so tako sami s seboj v nasprotju, saj ni jasno, ali identiteta tožnika ni znana ter katerih prekrškov je osumljen in pod katerim imenom.

8. Tožnik opozarja, da mora po tretjem odstavku 76. člena ZTuj-2 organ oceniti, ali se lahko namen doseže tudi z milejšimi ukrepi in te na podlagi 81. člena ZTuj-2 v najkrajšem času uvesti. Toženka tega ni storila, ampak je uporabila nesorazmerni ukrep omejitve gibanja, ki posega v temeljne pravice tožnika, pri čemer se skuša neutemeljeno sklicevati na njegovo begosumnost. Navaja tudi, da ni spoštoval 10-dnevnega roka za prostovoljni odhod, in se sklicuje na odločbo z dne 20. 7. 2022 (torej odločbo izpred več kot enega leta), obenem pa pojasni, da je bil tožnik 30. 5. 2023 vrnjen v RS iz Nemčije. Čeprav ni zapustil schengenskega območja, je torej zapustil območje RS, zato oporeka navedbi, da ni spoštoval odločitve, da mora prostovoljno zapustiti območje RS. Pridobitev podatkov ni v celoti prepuščena tožnikovemu aktivnemu ravnanju, temveč jih toženka pridobiva neodvisno od njega, saj je tujec brez dokumentov. Zakaj odsotnost dokumentov pomeni nevarnost za javni red RS, toženka ni obrazložila. Po sodni praksi Sodišča EU zgolj dejstvo, da državljan tretje države nima osebnih dokumentov, še ne more opravičevati omejitve gibanja, ampak se mora v vsakem posameznem primeru presoditi možnost izreka milejšega ukrepa. Ukrep omejitve gibanja namreč pomeni poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije. Zato mora organ konkretno obrazložiti, zakaj je nujen, ter napraviti celovito oceno o znatni begosumnosti tujca in pri tem, ob upoštevanju načela (strogega testa) sorazmernosti, upoštevati vse okoliščine primera. Toženka skuša begosumnost utemeljiti z argumentom, da tožnik ni sodeloval v postopku ugotavljanja in potrditve identitete ter da odklanja sodelovanje pri izdaji potnega lista za vračanje, kar pa ne more biti razlog, da se sporni ukrep ne bi mogel nadomestiti z milejšim. Obrazložitev o tem v izpodbijani odločbi je pomanjkljiva. Toženka je kršila načelo sorazmernosti, ker ni uspela dokazati, da isti namen ne bi mogel biti dosežen z milejšimi ukrepi iz 81. člena ZTuj-2. Tožnik je kot predlagane dokaze v tožbi navedel izpodbijano odločbo in upravni spis, ki naj ga predloži toženka, ter svoje zaslišanje.

9. Toženka je sodišču predložila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, to je dokumentacijo iz spisa št. 214-1374/2023, ter podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in predlaga, da se tožba zavrne. V odgovoru povzema obrazložitev izpodbijane odločbe ter dodaja, da vse navedeno potrjuje tudi dokumentacija upravnega spisa. Pri presoji utemeljenosti omejitve gibanja je treba upoštevati, da je policija v preteklosti že obravnavala tožnika na območju RS, in sicer: dne 26. 7. 2022 je bil obravnavan kot osumljenec kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 (PP Ljubljana Vič), dne 30. 5. 2023 je bil obravnavan kot osumljenec kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 (PP Ljubljana Center), dne 17. 8. 2022 mu je bil izdan plačilni nalog zaradi storitve prekrška po drugem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru, v nadaljevanju: ZJRM-1 (PP Ljubljana Vič), dne 21. 8. 2022 mu je bil izdan plačilni nalog zaradi storitve prekrška po 8. točki prvega odstavka 89. člena ZZasV-1 (PP Ljubljana Vič), dne 27. 8. 2023 mu je bil izdan plačilni nalog zaradi storitve prekrška po 8. točki prvega odstavka 89. člena ZZasV-1 (PP Ljubljana-Center), dne 27. 7. 2023 mu je bil izdan plačilni nalog zaradi kršitve storitve prekrškov po prvem odstavku 6. člena, drugem odstavku 7. člena in prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 ter 4. točki prvega odstavka 143. člena ZTuj-2 (PP Koper). Ukrep omejitve gibanja je nujen z vidika preprečevanja nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru, da se prepreči nastop posledic, ki niso v javnem interesu. Razen kartice prosilca za mednarodno zaščito v RS, tožnik ne poseduje nobenega osebnega dokumenta ali veljavnega dokumenta, ki bi mu omogočal vstop ali zadrževanje na območju RS. Poleg tega ni aktiven pri pridobivanju dokumentov. Možnost vračanja v okviru programov prostovoljnega vračanja je zavrnil. Izrazil pa je željo po odhodu v Francijo. Prav tako se ne podreja pravilom bivanja v centru, zaradi česar mu je bilo tam 27. 9. 2023 z odločbo že odrejeno tudi bivanje pod strožjim policijskim nadzorom.

10. Kot še pojasnjuje toženka, se je postopek izdaje potovalnega dokumenta pri tožniku tudi zaradi njegovega nezadostnega sodelovanja zavlekel. Tožnikova istovetnost je bila potrjena šele z mednarodnim policijskim sodelovanjem, kar zahteva čas. Tožnik bi postopek vračanja s svojim sodelovanjem lahko pospešil, vendar tega, kljub večkrat ponujenemu klicu na veleposlaništvo, ni storil. Ker vračanje v Maroko zavrača, na letalu ne more potovati kot običajni potnik. Organizacija vračanja zato terja veliko več časa, saj je treba zagotoviti posebno letalsko vozovnico, in sicer s soglasjem letalskega prevoznika, tako za tožnika kot njegovo spremstvo, pri čemer je treba upoštevati še, da iz Slovenije ni neposredne letalske povezave z Marokom, zato mora toženka pridobiti tudi soglasja tranzitnih držav, kar organizacijo vračanja dodatno podaljšuje. Glede na tožnikovo očitno nesodelovanje v dosedanjih postopkih ter njegovo zavajanje organov z različnimi osebnimi podatki, tudi v prihodnje ni pričakovati, da bi ob morebitnem izreku milejšega ukrepa pričel spoštovati pravila, saj je jasno povedal in izkazal, da pri vračanju v Maroko ne bo sodeloval. Zato je toženka presodila, da uporaba milejših ukrepov ni mogoča. Policija ima dolžnost izvršiti odločbo o vrnitvi, zaradi priprave in izvedbe vračanja pa je omejitev gibanja v centru nujna, saj je iz okoliščin primera očitno, da bi ob uporabi milejših ukrepov tožnik pobegnil in se izognil odstranitvi iz države, kar ni v javnem interesu. To možnost je toženka ocenjevala in ugotovila, da omejitve gibanja ni mogoče nadomestiti z milejšimi ukrepi. Tožnik je bil obravnavan za kaznivo dejanje tatvine, nima dovoljenja za prebivanje v RS, v preteklosti je dvakrat zapustil azilni dom še pred odločitvijo pristojnega organa o prošnji za mednarodno zaščito. Zato je izkazana realna nevarnost, da bo pobegnil in se tako skušal izogniti odstranitvi iz države. Tožnik na območju RS nima stalnega ali začasnega bivališča, na katerem bi mu bilo možno določiti bivanje izven centra. Sam za izrek milejšega ukrepa niti ni zaprosil. Tudi dokumentacija spisa kaže obstoj okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca v smislu prve, pete in sedme alineje 68. člena ZTuj-2. 11. Toženka je z nadaljnjo vlogo sodišče obvestila, da se tožnik od 30. 11. 2023 od 15:40 ure dalje ne nahaja več v centru, ker mu je Okrožno sodišče v Kopru odredilo pripor in mu je tako bila prostost odvzeta po določbah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), za koliko časa, toženki ni znano. Sodišče pa naj upošteva, da od navedenega datuma tožniku gibanje ni več omejeno na podlagi ZTuj-2 in zato po mnenju toženke nima več pravnega interesa za izpodbijanje odločbe MNZ z dne 26. 10. 2023. 12. Sodišče je tožnika seznanilo z navedeno vlogo toženke in ga pozvalo, naj sporoči, ali vztraja pri tožbi, in če vztraja, pojasni, ali se še nahaja v centru, ali je zoper njega odrejen pripor in za koliko časa, v čem je v tem primeru njegov pravni interes za uveljavljano sodno varstvo ter ali vztraja pri dokaznem predlogu za svoje zaslišanje (sodna poziva z dne 5. 12. 2023 in 12. 12. 2023).

13. Tožnik je v vlogi z dne 8. 12. 2023 odgovoril, da vztraja pri vloženi tožbi in da ima še interes za sodno varstvo, ne glede na obvestilo toženke o odrejenem priporu zoper tožnika. Gre namreč za različna postopka, eden poteka po ZTuj-2, drugi pa po določbah ZKP. Izpodbijane odločbe, ki je bila izdana pred domnevnim sklepom o priporu, toženka ni odpravila, niti je ni odpravil sklep o priporu, zato še velja in torej ne drži navedba, da tožniku od 30. 11. 2023 ni več omejeno gibanje na podlagi ZTuj-2. V vlogi z dne 14. 12. 2023, ki jo je za tožnika podala njegova pooblaščenka, je navedeno, da se tožnik ne nahaja v centru, informacij glede njegovega pripora pa pooblaščenka pri Okrožnem sodišču v Kopru (kar je razvidno iz njihovega odgovora z dne 13. 12. 2023) ni mogla pridobiti. Po vsej verjetnosti je pripor odrejen za dobo enega meseca, ali se bo podaljšal, ni znano. Ker bi lahko prišlo do položaja, ko bi bil tožnik izpuščen iz pripora, a bi mu bilo gibanje glede na izpodbijano odločbo še vedno omejeno, vztraja pri tožbi. Ne vztraja pa pri dokaznem predlogu za tožnikovo zaslišanje.

14. Sodišče je v tem upravnem sporu za dne 27. 12. 2023 razpisalo narok za glavno obravnavo. Ker sta se nato obe stranki izrecno pisno strinjali, da se obravnava ne opravi, je narok preklicalo in o tožbi odločilo upoštevajoč zadnjo alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), po kateri lahko sodišče v takšnem primeru odloči brez glavne obravnave, le na podlagi listin, pri čemer ni vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijanega akta. Sodišče je tako odločilo na podlagi listin, ki so mu bile predložene kot dokumentacija spisa št. 213-1374/2023 (to so: pregledni prikaz ukrepov in opravljenih nalog centra v zvezi s tožnikovim vračanjem; plačilni nalog, št. 000012345838 z dne 28. 7. 2023; odločba o omejitvi gibanja; odločba o vrnitvi; tožniku izdana odločba centra z dne 27. 9. 2023 o bivanju v posebej varovani sobi; zapis centra o ugotovitvah in okoliščinah glede postopka tožnikove odstranitve z dne 9. 10. 2023; centrov dopis MNZ z dne 9. 10. 2023; zaprosilo centra Veleposlaništvu Maroka na Dunaju z dne 1. 8. 2023 za pomoč pri ugotavljanju tožnikove identitete in izdajo potovalnega dokumenta; elektronsko zaprosilo centra za preverjanje podatkov glede tožnikove identitete preko Interpola z dne 31. 7. 2023 in elektronsko sporočilo - dopolnitev v tej zvezi z dne 3. 8. 2023; centru poslani obvestili Policije, GPU, UKP z dne 3. 8. 2023 o prejetem odgovoru uradov Interpola iz Pariza, Francija, in Osla, Norveška, ter z dne 17. 8. 2023 o prejetem odgovoru urada Interpola v Rabatu, Maroko, vse glede tožnikove identitete; centru poslano zaprosilo MNZ z dne 23. 10. 2023; izpodbijana odločba z vročilnico; tožnikovo pooblastilo D.D. z dne 30. 10. 2023, njena prošnjo za vpogled v spis in posredovanje listin ter odgovor centra nanj z dne 2. 11. 2023). Sodišče je vpogledalo tudi s strani tožnikove pooblaščenke predloženo prošnjo z dne 13. 12. 2023 za informacijo glede tožnikovega pripora ter istega dne podani odgovor Okrožnega sodišča v Kopru nanjo.

**K I. točki izreka:**

15. Tožba ni utemeljena.

16. ZTuj-2 v prvem odstavku 76. člena določa, da z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve, policija odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu: - ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami tega zakona; - ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom. V drugem odstavku istega člena pa je predpisano, da se lahko tujcu, katerega istovetnost ni ugotovljena ali obstaja utemeljen sum glede njegove izkazane istovetnosti, izreče omejitev gibanja in nastanitev v centru, če obstaja nevarnost, da bo tujec zapustil ozemlje RS. Po šestem odstavku 76. člena ZTuj-2, omejitev gibanja lahko traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se doseže namen iz prvega ali drugega odstavka tega člena, vendar ne dlje kot šest mesecev. Iz tretjega odstavka 76. člena ZTuj-2 pa izhaja, da v primeru, če se oceni, da se lahko namen iz prvega ali drugega odstavka tega člena doseže z milejšimi ukrepi, policija namesto ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v centru uporabi ukrep iz drugega odstavka 81. člena tega zakona (na podlagi te določbe lahko policija tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra in mu določi eno ali več izmed naslednjih obveznosti: - določitev kraja prebivanja na določenem naslovu, - naložitev obveznosti rednega javljanja na policijski postaji, - predložitev osebnih dokumentov). Nastanitev tujca v center odredi policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico vložiti tožbo na upravno sodišče, ki pa ne zadrži izvršitve odločbe (prvi in drugi odstavek 78. člena ZTuj-2). Če tujca iz objektivnih razlogov tudi po poteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države, lahko policija omejitev gibanja podaljša za največ šest mesecev, če so za to izpolnjeni v zakonu določeni pogoji (79. člen ZTuj-2).

17. Z določbami ZTuj-2 se, kot je razvidno iz drugega odstavka 1. člena tega zakona, v nacionalno zakonodajo prenaša tudi pravni red EU, med drugim Direktiva Sveta 2008/115/ES z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju: Direktiva o vračanju). Iz uvodnih določb (točka 16) te Direktive izhaja, da mora biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. V 15. členu, ki ureja pridržanje, Direktiva o vračanju v prvem odstavku določa: "Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega ali (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve." Pri razlagi oziroma uporabi ZTuj-2 je torej treba upoštevati določbe Direktive o vračanju. Iz njih izhaja, da je pridržanje upravičeno samo z namenom priprave vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve ter če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. Zato je treba glede na okoliščine konkretnega primera vselej presoditi tudi sorazmernost izrečenega ukrepa, kar mora biti spoznavno iz obrazložitve odločbe.

18. Sodišče pojasnjuje še, da nevarnost pobega po 7. točki 3. člena Direktive o vračanju pomeni, da v posameznem primeru obstajajo razlogi na podlagi objektivnih meril, opredeljenih z zakonom, zaradi katerih se domneva, da bi državljan tretje države, ki je v postopku vrnitve, lahko pobegnil. Za presojo obstoja nevarnosti pobega je tako relevanten 68. člen ZTuj-2, ki določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca: - navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku, kot tudi zavrnitev odvzema biometričnih podatkov; - uporaba lažnih ali ponarejenih osebnih dokumentov, kot tudi namerno uničenje ali kakršna koli drugačna namerna odstranitev obstoječih dokumentov; - vstop v RS v času veljavne prepovedi vstopa; - v zadnjih treh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno izrečena sankcija za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja; - jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi; - dejstvo, da je bil tujec v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti; - dejstvo, da je bila tujcu v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge.

19. Kot določa prvi odstavek 79.a člena ZTuj-2, MNZ po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja v centru, preveri utemeljenost omejitve gibanja po 78. členu tega zakona. Če ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, policiji naloži, da tujca nemudoma izpusti iz centra. V skladu s četrtim odstavkom 79.a člena MNZ svojo odločitev policiji in tujcu posreduje najkasneje en dan pred iztekom preizkusnega obdobja.

20. Predmet presoje v tem sodnem postopku je na navedeni podlagi izdana izpodbijana odločba MNZ oziroma z njo sprejeta odločitev, da je omejitev gibanja tožniku (ki je bila izrečena z odločbo o omejitvi gibanja) še utemeljena.

21. V obravnavanem primeru med strankama ni spora o tem, da je bila predhodno tožniku izdana odločba o omejitvi gibanja, s katero mu je bila odrejena omejitev gibanja in nastanitev v centru od 28. 7. 2023 od 0:35 ure do tujčeve odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Že iz izreka odločbe o omejitvi gibanja je razvidno tudi, da se tožniku takšen ukrep odreja, ker ga je treba odstraniti v skladu z določbami ZTuj-2. Tožniku je bila namreč (kar prav tako ni sporno, saj tega ne prereka) izdana tudi odločba o vrnitvi. Iz njenega izreka izhaja, da se tožnika zaradi nezakonitega prebivanja odstrani iz RS, območja držav članic EU in schengenskega območja ter se mu določi tudi prepoved vstopa za obdobje treh let. Tožnik tudi ne zatrjuje, da mu navedeni odločbi ne bi bili vročeni.

22. Ob tem sodišče pojasnjuje, da se v tem upravnem sporu ne presoja pravilnost in zakonitost same odločbe o omejitvi gibanja ali odločbe o vrnitvi, kot tudi ne pravilnost in zakonitost upravnih aktov, tožniku izdanih v postopkih uveljavljanja mednarodne zaščite - za izpodbijanje navedenih aktov je (imel) namreč na voljo pravno varstvo v samostojnih postopkih na podlagi pravnih sredstev, kot so predvidena za vsakega od teh aktov.

23. Glede na navedbe strank o tem, da se tožnik (ki je tožbo zoper izpodbijano odločbo vložil 27. 11. 2023 in s tem pravočasno) od 30. 11. 2023 ne nahaja več v centru, ker je zoper njega odrejen pripor, in s tega vidika izpostavljeno vprašanje obstoja njegovega pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi, sodišče še pojasnjuje, da tožniku pravnega interesa za to ni odreklo. V desetem odstavku 76. člena ZTuj-2 je določeno, da se (med drugim) čas bivanja tujca, ki je bil nastanjen v centru in je v priporu ali zaporu, ne šteje v čas nastanitve v centru. Tako ni izključeno, da bi se tožnik v primeru prenehanja pripora moral vrniti v center na podlagi z odločbo o omejitvi gibanja izrečenega ukrepa, glede katerega je toženka z izpodbijano odločbo presodila, da so razlogi zanj še vedno podani. S tega vidika tožnik še vedno izkazuje pravni interes za vsebinsko presojo in predlagano odpravo izpodbijane odločbe na podlagi vložene tožbe, pri čemer sodišče predlog za izpustitev iz centra šteje kot zgolj akcesorni predlog, podan glede na določbo prvega odstavka 79.a člena ZTuj-2. 24. Po presoji sodišča je z izpodbijano odločbo sprejeta odločitev pravilna in zakonita, pravilen je bil tudi postopek njene izdaje. Sodišče že takoj kot neutemeljene zavrača očitke o bistveno pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe, saj jo je toženka ustrezno obrazložila tako, da je tožnik lahko spoznal, kateri so za odločitev bistveni razlogi, pri čemer je konkretno presodila okoliščine tožnikovega primera. Kolikor iz obrazložitve te sodbe ne izhaja drugače, sodišče razlogom toženke sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Ker jih je že predhodno izčrpno predstavilo, jih na tem mestu ne ponavlja, glede na tožbene ugovore pa še dodaja:

25. Tožnik, kot rečeno, ne trdi, da mu ne bi bili izdani in vročeni odločba o omejitvi gibanja in odločba vrnitvi. Iz slednje pa izhaja, da je tožnika skladno z določbami ZTuj-2 treba odstraniti z območja RS, območja držav članic EU in schengenskega območja. Prav tako tožnik s konkretnimi nasprotnimi navedbami ne prereka navedb toženke, da ta oziroma tožnik (še) ne poseduje osebnega potovalnega dokumenta, ki je potreben za izvedbo postopka odstranitve, da tožnik sam takšnega dokumenta toženki ni predložil in da pri postopkih njegovega pridobivanja s toženko oziroma organi matične države ne sodeluje, saj nasprotuje svoji vrnitvi v matično državo. Tožnik v tožbi razloguje, da omejitev gibanja v centru zaradi ugotovitve njegove istovetnosti ni (več) potrebna (ker je že potrjena z obvestili, prejetimi preko Interpola), vendar pri tem spregleda, da podlaga za ukrep omejitve gibanja ni podana le v primeru iz drugega odstavka 76. člena ZTuj-2, pač pa tudi (oziroma predvsem tudi) v primeru iz prvega odstavka 76. člena ZTuj-2, ki ga je treba uporabiti skladno z določbami Direktive o vračanju. To pomeni, da je omejitev gibanja tujca, ki ga je treba odstraniti oziroma je v postopku vračanja na podlagi določb ZTuj-2 in Direktive o vračanju (še) utemeljena, ko to zahteva priprava vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve, zlasti če obstaja nevarnost tujčevega pobega ali se tujec izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve.

26. Obstoj nevarnosti pobega se, upoštevajoč 7. točko 3. člena Direktive o vračanju, ugotavlja glede na določbe 68. člena ZTuj-2, kjer so določene objektivne okoliščine, ki kažejo na takšno nevarnost. Tudi po presoji sodišča dejanske okoliščine, ki so izpostavljene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kažejo na tožnikovo nesodelovanje v postopku priprave vrnitve in s tem na obstoj razloga iz prve alineje 68. člena ZTuj-2. Ugotovitve, da tožnik jasno zavrača vrnitev v matično državo, sam niti ne prereka, kar kaže tudi na obstoj okoliščine iz pete alineje 68. člena ZTuj-2. Toženka pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla še, da je podana tudi okoliščina iz zadnje alineje 68. člena ZTuj-2 (torej da je bila tožniku v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge), pri čemer je glede na tožbene ugovore v odgovoru na tožbo dodatno pojasnila, za katere prekrške gre in kdaj so bili tožniku v zvezi z njimi izdani plačilni nalogi, kot tudi, da je to razvidno že iz obrazložitve odločbe o vrnitvi. Kot ugotavlja tudi sodišče, je iz odločbe o vrnitvi razvidno, da je PP Ljubljana Vič dne 17. 8. 2022 tožniku izdala plačilni nalog št. 12497866 zaradi storitve prekrška po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, dne 21. 8. 2022 pa plačilni nalog št. 12498006 zaradi storitve prekrška po 8. točki prvega odstavka 89. člena ZZasV-1 ter da je dne 27. 8. 2022 PP Ljubljana Center tožniku izdala plačilni nalog št. 12498006 zaradi storitve prekrška po 8. točki prvega odstavka 89. člena ZZasV-1. Da mu z navedenimi plačilnimi nalogi ne bi bila izrečena pravnomočna sankcija za prekrške, tožnik v tem sodnem postopku konkretizirano ne trdi. Kot je obrazložila toženka, je predhodno tudi že dvakrat samovoljno zapustil azilni dom, ne da bi počakal na odločitev o svojih vlogah za mednarodno zaščito. Poleg tega ni upošteval odločbe z dne 20. 7. 2022 in v njej določenega 10-dnevnega roka, v katerem bi moral prostovoljno zapustiti območje RS, območje držav članic EU in schengensko območje. Nedovoljeno je namreč odšel v Nemčijo in se zato ne more z uspehom sklicevati, da je zapustil RS.

27. Ne gre torej za to, kot skuša prikazati tožnik, da bi toženka zaključek, da še obstojijo razlogi za omejitev gibanja, utemeljila (zgolj) na tem, da tožnik nima veljavnega osebnega dokumenta, pač pa celota vseh ugotovljenih okoliščin tudi po presoji sodišča utemeljuje sklep o obstoju nevarnosti pobega tožnika in tudi zaključek, da se izogiba vrnitvi v matično državo. Na to nenazadnje kaže tudi ugotovitev, da se je v posameznih državah, kot je konkretno pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, predstavljal z različnimi osebnimi podatki. Sodišče še pripominja, da po povedanem navedbe toženke, da je bil tožnik obravnavan zaradi kaznivih dejanj (pri čemer ni pojasnjeno, kakšen je bil izid teh postopkov), za izpodbijano odločitev niso bistvene, ker jo je mogoče opreti že na druge ugotovljene okoliščine.

28. Prav tako sodišče zavrača tožbene ugovore v smeri, da toženka ni ugotovila in presodila okoliščin tožnikovega primera z vidika nujnosti oziroma sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja, oziroma da te presoje ni obrazložila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je toženka pri odločanju presojala tudi nujnost in sorazmernost ukrepa omejitve gibanja ter je na podlagi vseh okoliščin primera zaključila, da je takšen ukrep še utemeljen, saj v tožnikovem primeru ni možno učinkovito uporabiti milejših ukrepov iz 81. člena ZTuj-2. Pojasnila je, da je za organizacijo in izvedbo vrnitve tožnika njegova prisotnost obvezna, pri čemer je utemeljen sklep, da tega brez ukrepa omejitve gibanja tožniku ne bo mogoče zagotoviti. S takšno presojo se strinja tudi sodišče. Ob že navedenih okoliščinah primera, vključno z neprerekanimi ugotovitvami toženke o tožnikovem nedovoljenem vstopu v RS in ilegalnem bivanju v Evropi, neprerekano ugotovitvijo, da tožnik vrnitev v matično državo zavrača, ter dejstvu, da se sam pri pridobivanju potovalnega dokumenta za vrnitev v matično državo ne angažira, sodišče dodaja, da tožnik tudi ne prereka ugotovitev, da v RS nima možnosti za bivanje niti sorodnikov ali znancev, pri katerih bi lahko bival, in v upravnem sporu ne navede ničesar o tem, kako bi si v RS zagotovil prebivališče, tako da bi bilo mogoče izreči milejši ukrep po drugem odstavku 81. člena ZTuj-2. Iz povedanega izhaja, da je toženka pri odločanju upoštevala okoliščine konkretnega primera, zato je brezpredmeten tožbeni ugovor, da zgolj dejstvo, da državljan tretje države nima osebnih dokumentov, še ne utemeljuje ukrepa omejitve gibanja. Toženka pa je tudi izkazala, da je pridobivala podatke glede tožnikove identitete, in pojasnila potek pridobivanja potovalnega dokumenta zanj, kot tudi, da je za to potreben čas daljši tudi zaradi tožnikovega nesodelovanja ter da potovalnega dokumenta od tožnikove matične države kljub zaprosilu še ni prejela.

29. Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da je z izpodbijano odločbo sprejeta odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

30. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

31. Tožnik je hkrati s tožbo podal tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse, o katerem bo odločeno s posebnim sklepom.

32. Sodišče še pojasnjuje, da je pravni pouk v tej sodbi oprlo na razlago petega odstavka 79.a člena ZTuj-2, kot sledi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 207/2023 z dne 20. 9. 2023.