Jedro

Sodna praksa je jasna, odmerjena višina sodne takse se presoja tudi iz v ugovoru zoper plačilni nalog navedenih razlogov, ki se nanašajo na določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse.

Po (specialnem) prvem odstavku 31. člena ZST-1 pa je korekturna dolžnost podana le, če se pojavi utemeljen sum, da je tožnica vrednost spornega predmeta ocenila prenizko in nastane vprašanje pravilne podlage za odmero sodne takse. Sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri.

Pri ugotovitvenih (in nedenarnih) zahtevkih je vrednost spornega predmeta vezana (predvsem) na vrednost interesa, ki ga tožnica s posamezno tožbo zasleduje. Pravni interes ni vedno enak ekonomskemu interesu, ravno zato daje zakon tožnici pravico, da v tožbi sama navede vrednost spornega predmeta in s tem dobi možnost, da svoj interes tudi sama oceni. Medtem ko je pravilno stališče sodišča, da je tožničin interes v tem, da je njena terjatev v celoti poplačana, pa je vseeno pritrditi pritožbenim očitkom, da v tej pravdi tega (dejansko) ni pričakovati. Če bo uspešna, se bo tožnica lahko poplačala zgolj do vrednosti (spornih) nepremičnin, kar je ves čas tudi zatrjevala.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru zoper plačilni nalog z dne 13. 12. 2024 ugodi in se ta plačilni nalog razveljavi, nova višina sodne takse za redni postopek se odmeri po tar. št. 1111 ZST-1 v znesku 3.225 EUR. Nov plačilni nalog je sestavni del tega sklepa.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožnice zoper plačilni nalog z dne 13. 12. 2024, s katerim ji je bilo naloženo plačilo sodne takse za postopek po tar. št. 1111 ZST-1 in v višini 6.525 EUR.

2.Zoper sklep se iz razloga napačne uporabe določil Zakona o pravdnem postopku1 pritožuje tožnica. Predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev sklepa ter plačilnega naloga. Pojasnjuje, da je sodišče sodno taksno napačno odmerilo, ker je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo znesek 2.269.000 EUR. Le-ta je bila določena s sklepom sodišča z dne 6. 12. 2024, in sicer mimo vrednosti spornega predmeta, kot jo je v tožbi opredelila tožnica. Zoper naveden sklep posebna pritožba ni bila dovoljena, zato je ta pritožba njeno zadnje pravno sredstvo zoper nepravilno ugotovljeno vrednost spornega predmeta. Sodno takso je namreč dolžna poravnati pred začetkom obravnavanja zadeve. Poudarja, da ne izpodbija pravilnosti odmere sodne takse, glede na sodno določeno vrednost spornega predmeta. Vendar pa vztraja, da je bila ta nepravilno ugotovljena in posledično odmerjena sodna taksa, bistveno previsoka. Tožnica v tožbenem postopku izpodbija prodajno pogodbo, katerega predmet sta nepremičnini z okvirno vrednostjo 200.000 EUR. Zmotno je stališče sodišča, da je po sodni praksi, pri tožbenih zahtevkih za izpodbijanje dolžnikovih dejanj vrednost spornega predmeta enaka višini upnikove terjatve. Ta naj bi v tovrstnih sporih predstavljala upnikov (t.j. tožničin) pravni interes. Slednje po mnenju pritožnika ni pravilo, ampak velja le izjemoma. Z uspehom v tej pravdi se bo namreč tožnica lahko poplačala zgolj do vrednosti teh nepremičnin, do poravnave preostalega dela njene terjatve pa (tu) ne bo prišla.

3.Pritožba je utemeljena.

4.ZST-1 v 34. členu določa, da je zoper plačilni nalog v osmih dneh od njegove vročitve dopustno vložiti ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Sodna praksa je jasna, odmerjena višina sodne takse se presoja tudi iz v ugovoru zoper plačilni nalog navedenih razlogov, ki se nanašajo na določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse.2

5.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima tožnica prav, ko opozarja, da je bila sodna taksa odmerjena od nepravilne vrednosti spornega predmeta. Način ugotovitve vrednosti predmeta urejata Zakon o sodnih taksah,3 kot tudi ZPP. 19. člen ZST-1 določa, da se sodne takse plačujejo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po zakonu. Pri tem je odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja. Če zakon ne ureja drugače, se smiselno uporabijo določbe ZPP. Le-ta v drugem odstavku 44. člena določa, da je pri nedenarnih tožbenih zahtevkih (kakršen je tudi obravnavani) praviloma odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Hkrati tretji odstavek navedenega člena sodišču predpisuje korektivno dolžnost glede vrednosti spornega predmeta, če je ta določen prenizko oz. previsoko in če je od tega odvisna stvarna pristojnost sodišča. Pritožbeno sodišče poudarja, da tudi če bi šteli, da je ocenjena vrednost spornega predmeta prenizko ocenjena (200.000 EUR), to napram vrednosti 2.269.000 EUR, ki jo je določilo sodišče, ne odpira vprašanja o stvarni pristojnosti. Po tretjem odstavku 44. člena ZPP tako ni razloga, da bi moralo sodišče samo ugotavljati (in korigirati) pravo vrednost spornega predmeta. To namreč ni namen in smisel postopka za ugotavljanje prave vrednosti spornega predmeta (prvi odstavek 39. člena ZPP).4

6.Po (specialnem) prvem odstavku 31. člena ZST-1 pa je korekturna dolžnost podana le, če se pojavi utemeljen sum, da je tožnica vrednost spornega predmeta ocenila prenizko in nastane vprašanje pravilne podlage za odmero sodne takse. Sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri. Tožnica je vrednost spornega predmeta ocenila na 200.000 EUR, pri čemer je pojasnila, da je ob vložitvi tožbe laično ocenila vrednosti nepremičnin, ki sta predmet prodajne pogodbe, katere veljavnost v postopku izpodbija (vendar z njo in s podatki o dejanski prodajni ceni nepremičnin, ne razpolaga). Sodišče je nato s sklepom z dne 6. 12. 2024 za vrednost spornega predmeta določilo znesek 2.269.000 EUR, ki predstavlja skupen znesek tožničine zapadle terjatve zoper dolžnika.

7.Pritožbeno sodišče opozarja, da je pri ugotovitvenih (in nedenarnih) zahtevkih vrednost spornega predmeta vezana (predvsem) na vrednost interesa, ki ga tožnica s posamezno tožbo zasleduje. Pravni interes ni vedno enak ekonomskemu interesu, ravno zato daje zakon tožnici pravico, da v tožbi sama navede vrednost spornega predmeta in s tem dobi možnost, da svoj interes tudi sama oceni. Medtem ko je pravilno stališče sodišča, da je tožničin interes v tem, da je njena terjatev v celoti poplačana,5 pa je vseeno pritrditi pritožbenim očitkom, da v tej pravdi tega (dejansko) ni pričakovati. Če bo uspešna, se bo tožnica lahko poplačala zgolj do vrednosti (spornih) nepremičnin, kar je ves čas tudi zatrjevala.6

8.Glede na to, da z drugačnimi podatki glede same vrednosti nepremičnin sodišče ne razpolaga, tožnica pa jih je v svoji vlogi ocenila na 200.000 EUR, pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila vrednost v višini 2.269.000 EUR določena previsoko. Posledično je bila sodna taksa napačno odmerjena.

9.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča spremenilo tako, da je ugovoru zoper plačilni nalog z dne 13. 12. 2024 ugodilo in ta plačilni nalog razveljavilo, višina sodne takse za redni postopek pa se odmeri po tar. št. 1111 ZST-1 v znesku 3.225 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

10.V skladu z določbo tretjega odstavka 34.a člena ZST-1 in upoštevaje novo višino sodne takse, bo moralo sodišče po prejemu tega sklepa tožnici izdati in skupaj s sklepom vročiti še nov nalog za plačilo sodne takse, ki je sestavni del tega sklepa in zoper katerega tožnica, glede na pravnomočno odločitev o obravnavani taksni obveznosti, ne bo imela možnosti vložitve novega ugovora.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

2Glej VSL sklep I Cpg 21/2021, VSL sklep I Cpg 122/2024.

3Uradni list RS, št. 37/08 in nadaljnji, v nadaljevanju ZST-1.

4Glej VSL Sodba I Cp 2138/2015.

5Tožničin pravni interes (kot upnice) dejansko predstavlja višina njene zapadle terjatve.

6Tako tudi VSL Sklep II Cp 114/2023, kjer gre za podobno dejansko stanje, ko je vrednost predmeta izpodbijanega pravnega posla nižja od vrednosti upnikove terjatve. Pritožbeno sodišče v citirani zadevi za vrednost spornega predmeta (res) vzame (višjo) vrednost upnikove terjatve. Vendar pojasni: "Tožnica bi nižjo navedeno vrednost spora lahko opravičila le s (pravočasno) trditvijo, da se glede na vrednost predmeta izpodbijanega pravnega posla kljub tožbi ne bo mogla v celoti poplačati." Z razliko od citirane zadeve, pa je tožnica v obravnavani zadevi, zatrjevala ravno to (in sicer že v tožbi, pod točko II.).

Zveza:

Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 19, 31, 44