Jedro

Upnik je bil zmotno prepričan, da dodatna forenzična preiskava ni potrebna, ker naj bi bila domneva zlorabe instituta odpusta dolžnikovih obveznosti dokazana že z ugotovitvijo sodne izvedenke pod točko 2.4 njenega mnenja, da je bilančna postavka "terjatve do podjetnika" konec leta 2015 znašala 215.973,00 EUR, konec leta 2012 pa nič, in njenim pojasnilom pomena te postavke. Izvedenka tudi ni ugotovila, kot to trdi pritožnik, da je dolžnik z navedenim denarjem (215.973,00 EUR) razpolagal neodplačno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upnika proti odpustu obveznosti.

2. Upnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor upnika proti odpustu obveznosti, ker je ocenilo, da upnik svojih trditev o obstoju zakonske ovire za odpust dolžnikovih obveznosti ni uspel v zadostni meri dokazati ter da to ni uspelo niti sodni izvedenki ekonomske stroke, saj je v svojem mnenju na več mestih podala odgovor, da lahko odgovore na postavljena vprašanja poda le forenzična preiskava, te pa upnik ni predlagal niti zanjo ni založil predujma. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi le z izvedenskim mnenjem forenzika za računovodstvo prišlo do strokovno podprte razlage, na podlagi katere bi lahko sprejelo končno odločitev.

6. Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je spregledalo ugotovitev izvedenke v točki 2.4 izvedenskega mnenja, da 215.973,00 EUR, kolikor so v dolžnikovi bilanci stanja na dan 31. 12. 2015 znašale terjatve do podjetnika, predstavlja znesek, ki ga je dolžnik v obdobju od leta 2011, ko je ta postavka v bilanci znašala 0, do leta 2015 namenil osebni porabi oziroma financiranju svojega gospodinjstva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenka zapisala, da so "terjatve do podjetnika" podjetnikov negativni kapital, ki se pojavljajo, če podjetnikovi dolgovi presegajo celoto njegovih v poslovanje vključenih stvari, pravic in denarja, kar pomeni, da upniki financirajo njegovo gospodinjstvo. Vendar pa to še ne pomeni, da je podjetnik zgoraj navedeni znesek res namenil osebni porabi in izvedenka tega tudi ni ugotovila, kot to zmotno navaja pritožnik. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je sodna izvedenka na osnovi računovodskih izkazov za posamezna leta, s pomočjo analize lahko ugotovila le posamezne spremembe določenih računovodskih kategorij, ki so izkazane v posameznih obračunskih obdobjih, da je podala le analizo izkaza poslovnega izida ter bilance stanja za obdobje od 2011 do 2015 in pri tem navedla, da lahko na podlagi izkaza poslovnega izida za posamezna koledarska leta in bilance stanja na dan 31. 12. posameznega koledarskega leta ugotovi le spreminjanje premoženjskega stanja podjetnika in poslovnih rezultatov ter da je v zvezi z analizo poslovnega izida zaključila, da so se pomembne spremembe v poslovanju odrazile v letu 2015 in da opravljena analiza virov sredstev v bilanci stanja pokaže, da je bilo od leta 2013 dalje poslovanje podjetnika kapitalsko neustrezno. Navedlo je, da je tudi ugotovila, da podjetnik pri poslovanju in posledično poslovnih odločitvah v letih od 2011, zlasti pa od leta 2013 dalje pa do 2015 ni dovolj dosledno upošteval pravil poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij ter da bi odgovore na zastavljena vprašanja (1. ali je dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem; 2. ali drži, da je dolžnik v poslovnem letu 2015, v primerjavi s poslovnima letoma 2013 in 2014, pospešeno odprodajal svoje premoženje, izkupičke od prodaj pa namesto zmanjševanju dolga namenjal predvsem osebni porabi ter tako zavestno osiromašil svoje premoženje; 3. ali dolžnik pri poslovanju in pripravi poslovnih izkazov v bilanci stanja ni prikazoval vseh prevzetih zadolžitev) lahko podala le forenzična preiskava. S tem se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do ugotovitev izvedenke v točki 2.4 njenega mnenja, saj se ta navezuje na ugotovitve pod točkama 2.1 in 2.2 njenega mnenja, kjer je odgovorila na 1. in 2. zastavljeno vprašanje.

7. Upnik je bil torej zmotno prepričan, da dodatna forenzična preiskava ni potrebna, ker naj bi bila domneva zlorabe instituta odpusta dolžnikovih obveznosti dokazana že z ugotovitvijo sodne izvedenke pod točko 2.4 njenega mnenja, da je bilančna postavka "terjatve do podjetnika" konec leta 2015 znašala 215.973,00 EUR, konec leta 2012 pa nič, in njenim pojasnilom pomena te postavke. Izvedenka tudi ni ugotovila, kot to trdi pritožnik, da je dolžnik z navedenim denarjem (215.973,00 EUR) razpolagal neodplačno.

8. Pritožnik prav tako neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je kršilo določbo 214. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ker naj ne bi upoštevalo, da je dolžnik, ko je bil zaslišan na naroku, na vprašanje, "ali je denar iz prodanega premoženja namenjal za osebno porabo", odgovarjal zgolj s pavšalnimi in nekonkretiziranimi trditvami, ki tudi niso bile dokazno podprte, ter da ni nikoli izrecno zanikal ugotovitve izvedenke pod točko 2.4 njenega mnenja, da pomenijo "terjatve do podjetnika" podjetnikov negativni kapital, kar pomeni, da upniki financirajo njegovo gospodinjstvo. Dolžnik je na naroku oporekal trditvi upnika, da je kupnino iz prodanega premoženja uporabljal za osebno rabo. Navedel je, da je vse premoženje prodal po tržnih cenah ter da je vsa kupnina šla za poplačilo obveznosti podjetja. Ob takšnih trditvah dolžnika se je trditveno in dokazno breme prevalilo na upnika. Poleg tega je dolžnik že v odgovoru na ugovor navedel, da upnik neresnično navaja, da naj bi izkupičke od prodaj namenjal predvsem svoji osebni porabi ter navedel, da bi bilo potrebno pogledati denarne tokove v računovodskih dokumentih, knjigah in poslovnih listinah, in bi se lahko videlo, da je šlo za osebno porabo zelo malo ter predlagal postavitev sodnega izvedenca ekonomske stroke, ki naj bi pregledal celotno računovodsko in poslovno dokumentacijo in vse denarne tokove in vse druge relevantne okoliščine. Pojasnil je tudi razliko, ki je nastala med 337.458,00 EUR ter 558.527,91 EUR obveznosti. Nadalje je pojasnil, da so terjatve do podjetnika razlika med nekapitalskimi obveznostmi do virov sredstev in sredstvi, ki se pojavijo, če podjetnikovi dolgovi presegajo celoto njegovih osebnih, v poslovanje vključenih stvari, pravic in denarja. K temu je dodal, da je v letih pred 2015 posloval pozitivno, v letu 2015, ko je bil njegov celotni poslovni izid negativen, pa je podal predlog za stečaj. Oporekal je trditvi upnika, da je neodplačno razpolagal s premoženjem, da je siromašil podjetje ter navedel, da si ni ničesar prilastil in se kakorkoli okoristil. Predlagal je zaslišanje upravitelja in osebe, ki je zanj opravljala računovodske storitve. Ni torej res, da bi bile trditve dolžnika povsem pavšalne in nekonkretizirane ter dokazno nepodprte. Prav tako ni res, da dolžnik ni zanikal, da bi upniki financirali njegovo gospodinjstvo.

9. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi določbe 286. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožnik trdi, da dolžnik do prvega naroka za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti ni uspel zbrati vseh dokazov , da je sodišče prve stopnje neutemeljeno preložilo narok ter da zato izvedensko mnenje izvedenca I. G., ki ga je dolžnik predložil kot dokaz, ne more biti upoštevno.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na navedeno mnenje, temveč na mnenje izvedenke A. L., ki jo je postavilo na predlog upnika. Očitana bistvena kršitev določb postopka tako ni podana.

11. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno ocenilo, da upniku ni uspelo izkazati trditev o obstoju zakonske ovire za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP in 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP in pravilno odločilo, da ugovor upnika proti odpustu obveznosti ni utemeljen.

12. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo, ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

13. Upnik sam nosi svoje pritožbene stroške (129. člen ZFPPIPP).