Jedro

Tudi v primeru AO plus zavarovanje lahko zavarovalno kritje obsega tudi odvetniške stroške, nastale v zvezi s sestavo odškodninskega zahtevka v postopku pred zavarovalnico. Obvestitev zavarovalnice o škodnem (zavarovalnem) primeru ni pogoj za uveljavljanje takšnih stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki znesek

26.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2003 do plačila in ji povrne njegove pravdne stroške v znesku 69.770,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da ne gre za opustitev prijave zavarovalnega primera. Zmotno je tudi stališče sodišča, da tožnika ne zavezuje 1. odstavek 4. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO/97, saj tožnik ne nastopa kot zavarovanec. Nasprotno pa je tožnik kot voznik službenega vozila zavarovanec oz. sozavarovanec. Škodo si je povzročil sam in ne more nastopati kot tretja oseba. Na podlagi prijave pa bi zavarovalnica s svojo strokovno ekipo proučila primer in podala rešitev. Na podlagi odgovora zavarovalnice bi se šele lahko tožnik zatekel k odvetniku po pravno pomoč. Tožnik je kršil zavarovalno pogodbo in z nepotrebnimi odvetniškimi stroški zavarovalnici povzročil škodo. Glede na vsebino in smisel AO plus zavarovanja se ne morejo v celoti upoštevati določila odškodninskega prava. Ta pridejo v poštev le pri presojanju višine negmotne škode, v katero pa ne spadajo odvetniški stroški. Prezrto je dejstvo, da gre v konkretnem primeru za klasičen pogodbeni odnos.

Predmet spora so odvetniški stroški za sestavo zahtevka, ki so rezultat nespoštovanja pogodbenih obveznosti iz zavarovalne pogodbe AO plus zavarovanja in splošnih zavarovalnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 97 in splošnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO plus 97. Zmotna je tudi ugotovitev, da je tožena stranka sprejela popravljeno poravnalno ponudbo. Tožnik si je namreč sam dovolil popraviti višino odvetniških stroškov iz zneska

52.100,00 SIT na znesek 79.200,00 SIT. Prava volja je bila izražena v poravnalni ponudbi, v kateri so bili ponujeni odvetniški stroški v višini 52.800,00 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma mora pritožbeno sodišče pritožnico opozoriti, da je predmetni spor spor majhne vrednosti, saj vrednost tožbenega zahtevka ne presega 200.000,00 SIT. To pa pomeni, da sodbe ni mogoče izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pritožnica tudi uveljavlja v pritožbi (glej določbo 2. odstavka 458. člena ZPP). Med pritožbene očitke, ki jih je mogoče strniti v takšen v tem postopku nedopusten pritožbeni razlog, spadajo pritožbene trditve, da naj bi sodišče zmotno ugotovilo, da je tožena stranka sprejela spremenjeno poravnalno ponudbo tožeče stranke, torej da naj bi soglašala tudi s plačilom odvetniških stroškov v celotnem znesku

79.200,00 SIT.

V konkretnem primeru predstavljajo materialno pravo tudi Splošni pogoji tožene stranke za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO plus 97, ki določajo tudi obseg oziroma vrsto škod, katere povrnitev lahko upravičenec terja od zavarovalnice. V skladu s temi splošnimi pogoji se za ugotavljanje višine pravno priznane škode, torej obsega zavarovalnega kritja, uporabljajo predpisi Republike Slovenije (glej 2. točko 2. člena pogojev, ki jo je v skladu z določbo 83. člena Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS štev. 83/2001, glede na to, da gre pri splošnih pogojih za pogodbeno določilo po vnaprej natisnjeni vsebini, razlagati v korist tožnika), torej nedvomno tudi Obligacijski zakonik, v nadaljevanju: OZ), ki v zvezi s premoženjsko škodo (navadna škoda in izgubljeni dobiček iz 168. člena OZ) ne določa kakšnih omejitev pri priznavanju pravno relevantnih škod (načelo popolnosti odškodnine uzakonjeno v 169. členu OZ, ki je načelno predvideno tudi za primer zavarovalnih razmerij premoženjskega zavarovanja, ko nastane dolžnost zavarovalnice da plača upravičencu odškodnino - primerjaj določbo 934. člena OZ). Tako lahko veljajo le tiste omejitve, ki jih določajo sami navedeni zavarovalni pogoji, med takšne omejitve zavarovalnega kritja pa v spornem primeru ne spada odškodnina za nastale odvetniške stroške oškodovancu. Tako zakonska ureditev kot celo samo materialno pogodbeno pravo (splošni pogoji kot pogodbeni normativni akt) predstavljata neposredno podlago za priznanje stroškov sestave odškodninskega zahtevka, ki ga je tožnik uperil zoper zavarovalnico.

Pravni sistem nadalje predvideva odvetniško pomoč ne upoštevaje zahtevnost spornih razmerij ter pravno veščost oziroma pravno usposobljenost uporabnikov odvetniških storitev (v izpodbijani sodbi navedeni Zakon o odvetništvu, primerjaj predvsem 2. člen zakona), upravičenost odvetnika do nagrade pa je predvidena posebej tudi za sestavo odškodninskega zahtevka oškodovanca (ki je kot v konkretnem primeru lahko tudi zavarovanec) proti zavarovalnici v postopku določitve odškodnine pred zavarovalnico (Tar. štev.

38 OT). Takšna pravna pomoč poklicno usposobljenih oseb - odvetnikov, je predvsem predvidena za sporna razmerja, ko gre za soočenje nasprotnih ali vsaj neskladnih interesov udeležencev razmerij. Med takšna razmerja pa je vsekakor mogoče uvrstiti tudi razmerje med zavarovancem in zavarovalnico, ki nastane ob zavarovalnem primeru, ko gre za soočenje predpostavljenega interesa oškodovanca, da doseže čim višjo odškodnino za nastalo škodo, s predpostavljenim interesom zavarovalnice, da se ugotovijo vse pravno relevantne okoliščine, ki zahtevano odškodnino lahko omejijo ali vsaj zmanjšajo. Tako tudi ni mogoče zahtevati od oškodovanca, da bo izkoristil "pravno pomoč", ki jo nudi zavarovalnica, ko zavarovancem omogoča prijave škodnih primerov s posebnimi tipiziranimi obrazci. Vprašanje potrebnosti oziroma upravičenosti stroškov nastalih v zvezi z odvetniškim zastopanjem bi se lahko postavilo le v povsem nezapletenih in evidentnih primerih, ko bi bila na primer škoda in njena višina nedvoumno izkazani že na podlagi nespornih dejstev ali evidentnih neposrednih dokazov (listin), ki sami po sebi ne bi zahtevali kakšnega potrebnega posega pravnega strokovnjaka pri oblikovanju odškodninskega zahtevka. Med takšne primere pa nikakor ni mogoče uvrstiti spornega primera, ko je sestava zahtevka med drugim terjala njegovo specifikacijo po posameznih postavkah pravno priznanih škod. Zato tudi ni sprejemljivo nadaljnje pritožbeno stališče, da bi lahko tožnik sam laično sestavil prijavo škodnega dogodka, odvetniško pomoč pa bi uporabil šele v primeru, če bi bi bil odgovor zavarovalnice za tožnika sporen.

Okoliščina, da tako tožnik kot sozavarovanec, niti sklenitelj zavarovanja - gospodarska družba, pri kateri je oškodovanec v delovnem razmerju, nista zavarovalnici priglasila škodnega primera, tudi upoštevaje določbo 941. člena OZ ter določbe navedenih splošnih pogojev ne predstavljajo razloga za izključitev zavarovalnega kritja za sporne stroške, temveč zgolj izrecno predpisano odškodninsko odgovornost za škodo, ki bi zato morebiti nastala zavarovalnici, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Kakšne škode, ki bi ji nastala, pa tožena stranka ni niti zatrjevala in še manj uveljavljala. Opustitev notifikacijske dolžnosti tožnika in sklenitelja zavarovanja je tako v spornem primeru pravno nepomembna.

Pritožbeni očitki ob povedanem ne morejo izpodbiti sodbe sodišča prve stopnje, ki je navedlo vse pravno odločilne okoliščine in jih tudi materialnopravno pravilno ovrednotilo. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakšnih drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka, je moralo stroškovno zavrniti pritožbo in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).