Jedro

Izjemo od v tretjem odstavku 221. člena CZS določenega zastaralnega roka določa četrti odstavek 221. člena CZS, po katerem se lahko znesek carinskega dolga sporoči dolžniku tudi po izteku triletnega roka, če je carinski dolg posledica dejanja, ki je bilo v trenutku, ko se je zgodilo, tako, da so carinski organi zavezani k sprožitvi kazenskega postopka na sodišču. Tožena stranka je po mnenju sodišča v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da opredelitev dejanj kot "dejanj, ki so zavezana sprožitvi kazenskega postopka na sodišču" ne pomeni odločitve, da je bilo kaznivo dejanje tudi dejansko storjeno, pač pa sum, da so bila storjena dejanja, ki se lahko kazensko preganjajo. Opredelitev dejanj kot takih, ki se lahko kazensko preganjajo, skladno z določbo četrtega odstavka 221. člena CZS, opravijo carinski organi, in to le z namenom odprave napačnega ali pomanjkljivega obračuna carinskih dajatev.

Izrek

I. Tožbama se ugodi in se izpodbijana odločba Finančne uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Koper, št. DT 4242-391/2014-1 z dne 3. 10. 2014 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške tega postopka, in sicer vsaki znesek 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije, Carinski urad Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo družbi A. d.o.o., Koper (v nadaljevanju prva tožeča stranka) kot deklarantu in družbi B. (v nadaljevanju druga tožeča stranka) kot prejemniku blaga določil naknadno solidarno plačilo carinskih dajatev za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet z uvozno carinsko deklaracijo MRN št. 10SI00603640708245 z dne 3. 8. 2010 Izpostave Koper, v skupnem znesku 23.753,10 EUR, v roku 10 dni od dne vročitve odločbe, v primeru zamude s plačilom vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvostopenjski organ je prvi tožeči stranki še določil, da tako odmerjeni znesek upošteva pri popravku rekapitulacijskega poročila za prejemnika blaga, torej za drugo tožečo stranko.

2. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnil, da je opravil preverjanje izvedbe postopka sprostitve blaga v prosti promet po zgoraj navedeni uvozni carinski deklaraciji na podlagi določil 13. člena Zakona o finančni upravi (ZFU), določil 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS) ter določil 130. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Predmet preverjanja je bilo ugotavljanje pravilnosti deklariranega nepreferencialnega porekla in države porekla blaga. O ugotovitvah je bil dne 11. 8. 2014 sestavljen zapisnik, ki je bil vročen tudi tožečima strankama in sta nanj podali pripombe.

3. Uvozno carinsko deklaracijo je izpolnila prva tožeča stranka kot deklarant, in sicer za 12096 pakiranj 28 PX jeklenih lesnih vijakov z navojem, pocinkanih, neto mase 12.254,760 kg, s trgovskim nazivom „Chipboard screws“, različnih dimenzij. Blago je uvrstila v tarifno oznako 7318 12 90 kombinirane nomenklature in TARIC oznako 90. Priložila je tudi malezijsko preferencialno potrdilo o poreklu Form A št. KL2010/22285 z dne 14. 7. 2010. Deklarirano poreklo blaga je bilo Malezija, pošiljatelj po preferencialnem dokazilu o poreklu družba C., izvoznik družba Č., LTD Honkong, prejemnik pa druga tožeča stranka.

4. V času kontrolnega pregleda je prva tožeča stranka prvostopenjskemu organu posredovala računalniški izpis kopije deklaracije, račun in packing list izvoznika, ladijski tovorni list, izjavo o dobavi blaga v drugo državo članico Skupnosti, pooblastilo o zastopanju za postopek 42 in original preferencialnega potrdila o poreklu „Certificate of origin“. Od Evropskega urada za boj proti goljufijam (v nadaljevanju OLAF) je prvostopenjski organ pridobil še poročilo št. OF/2010/0697/B1. Ugotavlja, da je bilo na podlagi prejetih informacij mogoče dokazati lažnivost preferencialnega malezijskega porekla jeklenih pritrdilnih elementov in dokazati nepreferencialno kitajsko poreklo tega blaga.

5. Prvostopenjski organ navaja, da iz izbranih dokazov izhaja, da je z Uredbo Sveta št. 91/2009 z dne 26. 1. 2009 Evropska unija (v nadaljevanju EU) uvedla protidampinško dajatev na nekatere jeklene pritrdilne elemente s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki niso iz nerjavnega jekla. Po uvedbi teh ukrepov se je občutno povečal uvoz teh proizvodov iz Kitajske v Malezijo in iz Malezije v EU. Za uvoz teh proizvodov malezijskega porekla se do meseca julija 2011 niso uporabljali trgovinski ukrepi. Zato se je pojavil sum o poreklu tovrstnega blaga, uvoženega v EU, saj se je ugotovilo, da so se jekleni pritrdilni elementi iz Kitajske uvažali v Malezijo, tu le pretovorili, nato pa se izvažali v EU. Ugotovljeno je bilo tudi, da so se malezijskim organom sporočale napačne informacije in to z namenom pridobitve malezijskih potrdil o poreklu teh proizvodov, saj sicer proizvodi, zgolj zaradi pretovarjanja, niso mogli pridobiti malezijsko preferencialno poreklo. OLAF v Malezijo ni poslal misije, ker je na podlagi informacij in podatkov, ki jih je po svoji zahtevi pridobil pri malezijskih organih, prišel do opisanih zaključkov.

6. Prvostopenjski organ je ugotovil, da iz sporne deklaracije izhaja, da je bila kot pošiljatelj blaga določena družba Č., kot prejemnik pa druga tožeča stranka. Dejansko pa je bilo blago najprej iz Kitajske, točneje iz družbe D., LTD, prepeljano v Malezijo, in sicer družbi F., od tu, oziroma iz prostotrgovinskega območja Port Klang, pa v nespremenjeni obliki zgolj pretovorjeno v nov zabojnik, izvoženo preko Luke Koper do druge tožeče stranke kot končnega prejemnika. Na tej podlagi je prvostopenjski organ ugotovil, da je bilo blago, ki je dne 3. 8. 2010 prispelo v Koper, opremljeno s potrdilom o preferencialnem malezijskem poreklu, ki je bilo izdano na podlagi neresničnih podatkov, saj je bilo njegovo pravo poreklo Kitajska.

7. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ navajal, da sta tožeči stranki v pripombah na zapisnik, med drugim, zatrjevali, da so od dne, ko je nastal carinski dolg, minila že več kot tri leta in da zato niso izpolnjeni pogoji za poravnavo te obveznosti. Prvostopenjski organ je pojasnil, da 220. člen CZS določa, da mora biti znesek dajatev, ki izhaja iz carinskega dolga, ni pa bil vknjižen v skladu z 218. in 219. členom CZS, vknjižen v roku dneh dni od take ugotovitve carinskih organov. Po določbi 221. člena CZS morajo carinski organi takoj po vknjižbi znesek dajatev sporočiti dolžniku, po poteku treh let od takrat, ko dolg nastane, pa se takega obvestila dolžniku ne pošilja več. V primeru, ko je nastanek carinskega dolga posledica dejanja, ki je bilo v trenutku, ko se je zgodilo, tako, da je carinski organ zavezan k sprožitvi kazenskega postopka pri sodišču, se lahko znesek sporoči dolžniku tudi po izteku triletnega roka. Prvostopenjski organ je pojasnil, da je v konkretnem primeru nastali dolg posledica dveh kaznivih dejanj, in sicer kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske unije po prvem odstavku 229. člena KZ-1, vse v zvezi z drugim odstavkom 2. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Prvostopenjski organ je ocenil, da sta obe tožeči stranki in F.F., kot odgovorna oseba druge tožeče stranke, izpolnili vse zakonske znake teh dveh kaznivih dejanj z namenom, da bi se prejemna družba, torej druga tožeča stranka, izognila plačilu carinskih obveznosti. To pa pomeni, da potek triletnega roka od trenutka nastanka carinske obveznosti v konkretnem primeru ni ovira za njihovo izterjavo.

8. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je po pritožbi tožečih strank v celoti pritrdil argumentom prvostopenjskega organa. V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ izpostavil, da je v konkretnem primeru carinski dolg nastal kot posledica dejanja, ki je bilo v trenutku, ko se je zgodilo, tako, da so bili carinski organi zavezani k sprožitvi kazenskega postopka pri sodišču in kar je pogoj za izjeme od triletnega zastaralnega roka za izterjavo carinskih obveznosti. Glede na evropsko sodno prakso ni nujno, da se kazenski pregon že začne in da privede do obsodbe storilcev kaznivega dejanja. Opredelitev carinskega organa, da je dejanje tako, da se lahko kazensko preganja, torej ni trditev, da je bilo tako kaznivo dejanje storjeno. Gre za sum storitve kaznivega dejanja, zaradi katerega je Generalni carinski urad v obravnavanem primeru tudi vložil kazensko ovadbo na pristojno državno tožilstvo. To pa pomeni, da so izpolnjeni pogoji za naknaden obračun carinskega dolga, kljub poteku treh let od njihovega nastanka.

9. Tožeči stranki sta zoper odločitev tožene stranke vložili vsaka svojo tožbo z enako vsebino. Ker je sodišče ugotovilo, da je z odločbo odločeno, da morata tožeči stranki znesek naknadno odmerjenih carinskih dajatev poravnati solidarno, da je izrek odločbe enovit za obe tožeči stranki, da so razlogi za sprejeto odločitev za obe enaki in da je en sam upravni spis, je s sklepom z dne 9. junija 2016 tožbi združilo v enotno obravnavanje, skladno z določbo 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. Tožeči stranki s tožbama, ki sta, razen glede navedbe naziva vsake od tožečih strank, identični, izpodbijata odločitev tožene stranke iz vseh tožbenih razlogov, menita pa tudi, da je tožena stranka s sprejeto odločitvijo kršila določbo 22. in 25. člena Ustave RS. Trdita, da je tožena stranka kršila ustavo s tem, ko je sprejela več različnih odločitev v kratkem časovnem presledku, pri tem pa odstopila od sprejete sodne prakse, ne da bi razloge za tak odstop pojasnila. S tem je bila kršena pravica tožečih strank, da se v enakih zadevah pravo enako uporabi. Uvodoma se sklicujeta na zadevo tukajšnjega sodišča, opr. št. III U 399/2014. V tej zadevi tožena stranka, kljub istemu dejanskemu stanju, ni ugotovila elementov kaznivega dejanja. Odločitev tožene stranke je tudi v nasprotju s sodbo sodišča, opr. št. III U 54/2014 z dne 2. 3. 2015, kjer je sodišče odločilo, da očitek storitve kaznivega dejanja ne sme biti prazna abstrakcija, pač pa mora vsebovati zanesljiv prikaz zakonskih elementov kaznivega dejanja s konkretnimi dejstvi, torej konkretnim dejanskim stanom. Iz diplomske naloge študenta G.G., ki jo prilagata in v kateri je ta analiziral kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropske unije po 229. členu KZ-1, izhaja, da je tako kaznivo dejanje mogoče izvršiti le z direktnim naklepom. V obravnavanem primeru tožena stranka takega direktnega naklepa tožečih strank ni ugotovila in to ne za kaznivo dejanje po 229. členu KZ-1, kot tudi ne za kaznivo dejanje po 251. členu KZ-1. Tožena stranka bi morala postopek prekiniti, dokler pristojno sodišče ne bi ugotovilo ali je bilo storjeno kaznivo dejanje ali ne. Gre namreč za predhodno vprašanje, o katerem, skladno z določbo 148. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), upravni organ ne more odločati sam, razen kolikor kazenski pregon ne bi bil več mogoč.

11. Tožena stranka pri odločanju prav tako ni upoštevala sodbe sodišča, opr. št. I U 1681/2012 z dne 10. 12. 2013, ki se nanaša na preferencialno poreklo, dokazano z obrazcem A ter na vlogo misije OLAF. Sodišče se je v tem primeru opredelilo glede vprašanja dobre vere pri uvozu blaga, v smislu točke b) drugega odstavka 220. člena CZS, in sicer je odločilo, da izdaja nepravega potrdila ne pomeni napake, če so bila podlaga za potrdilo nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik, razen če je več kot očitno, da so se organi, ki so potrdilo izdali, zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, določenim za upravičenost do preferencialne obravnave.

12. Tožeči stranki v nadaljevanju tožb navajata, da tožena stranka po eni strani očita storitev kaznivega dejanja le drugi tožeči stranki kot končnemu uvozniku in njeni odgovorni osebi, ki v postopku sploh nista sodelovali, po drugi strani pa posredno tudi prvi tožeči stranki, pa četudi je očitana kazniva dejanja mogoče storiti le z direktnim naklepom. Posredno storilstvo kaznivega dejanja, ki je očitano prvi tožeči stranki, bi sicer bilo mogoče razumeti kot dejanje, podobno napeljevanju k storitvi kaznivega dejanja, kar pa je mogoče prav tako izvršiti le naklepoma. Tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi nedosledno uporablja izraza „deklarant“ in „zastopnik“, kar pa je bistvenega pomena. „Zastopnik“ namreč nastopi v določenem carinskem postopku post festum, kar velja za prvo tožečo stranko, ki je carinsko deklaracijo vložila šele v Luki Koper, na predhodna dejanja pa ni vplivala. Prva tožeča stranka torej ne more odgovarjati za obdobje, preden je sama vložila carinsko deklaracijo, saj ni sodelovala pri izdaji potrdila o poreklu, pač pa se je na predhodno izdana potrdila zanesla. Druga tožeča stranka kot prejemnik blaga v postopku vložitve carinske deklaracije ni bila udeležena. To pomeni, da sta obe tožeči stranki ravnali v dobri veri in v skladu s predpisi. Po točki b) drugega odstavka 220. člena CZS pa se naknadna vknjižba ne opravi, če znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana k plačilu, ni mogla ugotoviti ter je ravnala v dobri veri.

13. Tožeči stranki tudi trdita, da je obračun uvoznih dajatev zastaral. Po določbi tretjega odstavka 221. člena CZS namreč po poteku treh let od datuma, ko je nastal carinski dolg, carinski organ dolžniku ne pošlje več obvestila. V obravnavanem primeru pa so od dne izdaje zapisnika, to je od dne 11. 8. 2014, do izdaje izpodbijane odločbe minila že štiri leta in dva meseca. Tožeči stranki sodišču predlagata, da odloči v sporu polne jurisdikcije ter nato izpodbijano odločbo spremeni tako, da postopek plačila uvoznih dajatev ustavi. Tožena stranka naj jima tudi povrne stroške postopka.

14. Tožena stranka na tožbi po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

15. Tožbi sta utemeljeni.

16. V zadevi je ključno vprašanje, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za naknaden obračun carinskega dolga. Med strankama ni sporno, da so od nastanka carinskega dolga do izdaje izpodbijane odločbe minila več kot tri leta. Po tretjem odstavku 221. člena CZS se namreč znesek carinskega dolga lahko sporoči zavezancu za plačilo tega zneska najkasneje v roku treh let od dneva nastanka tega dolga. Izjemo od tako določenega zastaralnega roka določa četrti odstavek 221. člena CZS, po katerem se lahko znesek carinskega dolga sporoči dolžniku tudi po izteku triletnega roka, če je carinski dolg posledica dejanja, ki je bilo v trenutku, ko se je zgodilo, tako, da so carinski organi zavezani k sprožitvi kazenskega postopka na sodišču. Tožena stranka je, po mnenju sodišča, v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da opredelitev dejanj kot "dejanj, ki so zavezana sprožitvi kazenskega postopka na sodišču" ne pomeni odločitve, da je bilo kaznivo dejanje tudi dejansko storjeno, pač pa sum, da so bila storjena dejanja, ki se lahko kazensko preganjajo. Opredelitev dejanj kot takih, ki se lahko kazensko preganjajo, skladno z določbo četrtega odstavka 221. člena CZS, opravijo carinski organi, in to le z namenom odprave napačnega ali pomanjkljivega obračuna carinskih dajatev. Taka ugotovitev obenem pomeni, da ne gre slediti trditvi tožečih strank, da bi morala tožena stranka postopek prekiniti do odločitve sodišča ali je bilo kaznivo dejanje tudi dejansko storjeno ali ne.

17. Četudi carinski organi po določbi četrtega odstavka 221. člena CZS ugotavljajo le, ali so dejanja taka, da so zavezani k sprožitvi kazenskega postopka in ne tudi ali je bilo kaznivo dejanje dejansko storjeno, pa, po mnenju sodišča, to ne pomeni, da niso zavezani k ugotovitvi vseh elementov kaznivega dejanja, zaradi katerega je prišlo do napačnega ali pomanjkljivega obračuna (tako Upravno sodišče RS v sodbi, opr. št. III U 54/2014). V obravnavanem primeru tožena stranka trdi, da sta bili storjeni dve kaznivi dejanji, in sicer kaznivo dejanje ponareditve listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 in kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropske unije po prvem odstavku 229. člena KZ-1, vse v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZOPOKD.

18. Tretji odstavek 251. člena KZ-1 določa, da stori kaznivo dejanje ponarejanja listin kdor ponaredi javno listino, oporoko, javno ali uradno knjigo ali kakšno drugo knjigo, ki se mora voditi na podlagi zakona, spremeni tako pravo listino ali kdor tako ponarejeno ali spremenjeno listino hrani zaradi uporabe ali jo uporabi kot pravo; kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropske unije po prvem odstavku 229. člena KZ-1 pa, kdor se izogne odhodkom, s tem da uporabi ali predloži lažne, nepravilne ali nepopolne izjave ali dokumente ali ne razkrije podatkov in tako poneveri ali neupravičeno zadržuje ali neustrezno uporabi sredstva splošnega proračuna Evropske unije ali proračunov, ki jih upravlja Evropska unija ali se upravljajo v njihovem imenu. Za obe kaznivi dejanji lahko, po določbi 25. člena ZOPOKD, odgovarjajo tudi pravne osebe in njihove odgovorne osebe. Temelje odgovornosti pravne osebe za taka kazniva dejanja določa 4. člen ZOPOKD s tem, da je pravna oseba kazensko odgovorna za kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe, in sicer, če pomeni storjeno kaznivo dejanje izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve njenih vodstvenih ali nadzornih organov; če so njeni vodstveni ali nadzorni organi vplivali na storilca ali mu omogočili, da je storil kaznivo dejanje; če pridobi protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja ali predmete, nastale s kaznivim dejanjem in če so njeni vodstveni ali nadzorni organi opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev.

19. Sodišče ugotavlja, da je kaznivo dejanje ponareditve listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, kot tudi kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropskih skupnosti po 229. členu KZ-1, mogoče storiti le z direktnim naklepom. Tožena stranka meni, da je odgovorna oseba druge tožeče stranke storila ti dve kaznivi dejanji, ki bi ju bilo mogoče kazensko preganjati, v imenu in za račun druge tožeče stranke, na tej podlagi pa ugotavlja sum, da je ti kaznivi dejanji storila tudi prva tožeča stranka kot deklarant. Vse to naj bi bilo, kot navaja tožena stranka, podlaga za ugotovitev, da obstaja sum, da sta obe tožeči stranki storili kaznivi dejanji, torej dejanji take narave, da je carinski organ zavezan k sprožitvi kazenskega postopka. Sodišče ob tem meni, da za tak zaključek vendarle ne zadošča le zatrjevanje, da obstaja sum storitve kaznivega dejanja in navajanje dejanskega stanu kaznivih dejanj, to je citiranje zakonskega teksta. Za utemeljeno trditev, da tak sum obstaja, namreč v obrazložitvi odločbe manjkajo ključni elementi - ugotovitev, kdo je ravnal v imenu in za račun prve tožeče stranke, nadalje okoliščine ravnanja odgovorne osebe druge tožeče stranke ter ugotovitev ali sta ti dve odgovorni osebi v imenu in za račun obeh tožečih strank kaznivi dejanji storili z direktnim naklepom. Teh okoliščin tožeča stranka v odločbi ni pojasnila, kar je, po mnenju sodišča, posledica njene interpretacije četrtega odstavka 221. člena CZS na način, ki ga pojasnjuje tudi v izpodbijani odločbi, to je, da zadošča že trditev, ne pa tudi z vsemi zakonskimi elementi podprta ugotovitev tožene stranke, da obstaja sum storitve kaznivega dejanja z namenom izogibanja plačila carinskim obveznostim. Ta ugotovitev obenem pomeni, da, zaradi pomanjkljive obrazložitve odločitve, ni mogoče preizkusiti zakonitosti uporabe četrtega odstavka 221. člena CZS.

20. Glede na navedeno je sodišče tožbam tožečih strank ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Ker je sodišče ugotovilo, da zaradi teh pomanjkljivosti odločitve ni mogoče preizkusiti v ključni točki, to je ali je v zadevi že prišlo do zastaranja, se do ostalih tožbenih navedb, ki bi bile relevantne le, če bi bilo nesporno ugotovljeno, da je dopustno uporabiti določbo četrtega odstavka 221. člena CZS, ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

21. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, sta po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožeči stranki upravičeni do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV) za vsako stranko (za družbo A. d.o.o. in za družbo B.), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožeči stranki pa je zastopal odvetnik.