Jedro

Če I. d. d. Pogodbe ni sklenil tudi v lastnem imenu, njegovega solastniškega deleža tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre upoštevati pri ugotavljanju, ali je za Pogodbo glasovalo zadostno število solastnikov. In ravno v tem (tj. v nastopanju za račun kupcev) je razlog, da njegova pravica do soodločanja (ki sicer izhaja iz lastninske pravice) v konkretnem primeru ne velja.

Če neupravičeno prikrajšani zahteva nadomestitev vrednosti dosežene koristi, mora pač ne le določno trditi, da je obogatitev obstajala osebno za dolžnika, temveč tudi, kakšna je bila „vrednost dosežene koristi“. V konkretnem položaju, v katerem je tožeča stranka trdila, da je tožena stranka obogatena s tem, da je tožeča stranka opravljala dela upravnika (čeprav to v pravnem smislu ni bila!), bi torej morala trditi, kakšna je bila konkretna višina koristi za toženo stranko.

Če je v eni tožbi združenih več zahtevkov, je treba jasno opredeliti vsak zahtevek posebej. To je še posebej pomembno ravno v primerih upravnikovih zahtevkov, ko stroške, ki so nastali v zvezi z upravljanjem (poslovne ali večstanovanjske) stavbe, uveljavlja po različnih pravnih temeljih. Dolžnost tožeče stranke iz citiranega člena ZPP je zato po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru obsegala tudi ločeno trditev o višini tistega dela zahtevka, ki se nanaša na vtoževane stroške obratovanja (ne zgolj o skupni vtoževani višini, v katero so všteti tudi stroški upravljanja in opominjanja) oziroma še bolj specifično - na tiste stroške obratovanja, ki so bili zaračunani upoštevaje solastniški delež tožene stranke. V primeru uveljavljanja več, zlasti tudi več vrst zahtevkov, mora namreč stranka računati tudi na delen uspeh.

Ni naloga sodišča, da samo iz prilog razbira, kateri del zahtevka bi bil ob upoštevanju ključa delitve po solastniškem deležu ter vseh podatkov, ki izhajajo iz dokaznih listin in jih tožeča stranka niti konkretno ne opredeli, morda utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 115277/2014 z dne 3. 9. 2014 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka sodbe) ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati njene pravdne stroške v znesku 55,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženi stranki naj pritožbeno sodišče naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. O pritožbi je na podlagi določbe petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica. Obravnavana zadeva predstavlja namreč gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V sporih majhne vrednosti velja, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Skladno s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava - pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter relativnih kršitev določb postopka sta v teh primerih torej izključena.

7. Tožeča stranka v tem gospodarskem sporu majhne vrednosti zahteva plačilo glavnice v višini 2.228,30 EUR - ta naj bi predstavljala stroške upravljanja, obratovanja in opominjanja, ki jih je tožeča stranka založila za toženo stranko. Navaja, da je bila tožena stranka v vtoževanem obdobju lastnik dveh parkirnih mest v objektu K. in poslovnega prostora na naslovu D. v L., tožeča stranka pa na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja soseske B. v Ljubljani z dne 17. 6. 1996 (v nadaljevanju Pogodba) in Aneksa z dne 17. 4. 1997 upravnik navedenega objekta.

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo njen zahtevek v celoti zavrnilo. Pri sprejetju takšne odločitve pa v nasprotju z uvodnimi zatrjevanji pritožnice po presoji pritožbenega sodišča ni zmotno uporabilo materialnega prva, ko je zaključilo, da v seštevku solastniških deležev potrebnih za veljavnost Pogodbe, ni mogoče upoštevati deleža investitorja I. d. d. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da I. d. d. ni bil podpisnik Pogodbe v lastnem imenu in da je nastopal kot pooblaščenec kupcev stanovanj in poslovnih prostorov (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pojasnilo je, da iz Pogodbe izhaja, da je I. d. d. Pogodbo o opravljanju storitev upravljanja sklenil zgolj za račun kupcev, na podlagi njihovih izjav in pooblastil, kot je navedeno v šesti alineji prvega odstavka II. točke pogodbe in v prvem odstavku IV. točke Pogodbe, potrjeno pa v preambuli Pogodbe. Če I. d. d. Pogodbe ni sklenil tudi v lastnem imenu, pa njegovega solastniškega deleža tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre upoštevati pri ugotavljanju, ali je za Pogodbo glasovalo zadostno število solastnikov. In ravno v tem (tj. v nastopanju za račun kupcev) je razlog, da njegova pravica do soodločanja (ki sicer izhaja iz lastninske pravice) v konkretnem primeru ne velja. Pogodbeni določili II. in IV. točke sta jasni. Posledično pa tudi ni potrebna nobena dodatna razlaga Pogodbe, kot to želi uveljaviti pritožnica z navedbami o pogodbeni kavzi in namenu I. d. d., da uredi upravljanje soseske in tako omogoči osnovne pogoje za predajo enot kupcem ter nemoteno obratovanje za obstoječe in vse bodoče lastnike.

10. Sodišče prve stopnje pa tudi nadalje - v zvezi s samo presojo veljavnosti Pogodbe o opravljanja storitev upravljanja soseske B. v L. z dne 17. 6. 1996 - ni zmotno uporabilo materialnega prava. Pravilno se je namreč sklicevalo na prvi odstavek 31. člena Stanovanjskega zakona(2) (v nadaljevanju SZ), skladno s katerim je za odločitve v zvezi z upravljanjem skupnih prostorov, delov, objektov in naprav potreben sporazum solastnikov, katerih solastniški deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše(3). In ker je v okvir dejanskega stanja konkretnega spora sodišče prve stopnje vključilo (tudi) ugotovitev, da soglasja ne presegajo 50 %(4), je prav tako pravilno zaključilo, da Pogodba ni bila veljavno sklenjena oziroma da ta ne more predstavljati veljavnega temelja glede stroškov, ki so v njej fiksno določeni (to so stroški iz X. točke Pogodbe - stroški upravljanja, hišnika, čiščenja skupnih prostorov, urejanja okolice in stroški varovanja) in da navedeno velja tudi za vse ostale stroške in ključe za razdelitev stroškov, ki bi jih sicer določala Pogodba. Ker je skladno s prvim odstavkom 458. člena ZPP na ugotovitev, da so za Pogodbo glasovali le solastniki, katerih deleži ne presegajo 50 %, vezano tudi pritožbeno sodišče, pa tožeča stranka drugačne odločitve v zvezi z veljavnostjo Pogodbe ne more doseči niti v pritožbenem postopku. Njene pritožbene trditve, da iz podatkov listinskih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka - o podpisnikih Pogodbe oziroma o danih pooblastilih za podpis Pogodbe - izhaja, da je k podpisu Pogodbe pristopila zadostna večina etažnih lastnikov (katere pa niti ne substancira oziroma ne pove, koliko je znašal delež posameznega etažnega lastnika in koliko delež vseh skupaj), upoštevaje citirani člen ZPP namreč ni mogoče upoštevati. Glede sklicevanja na odločbe, ki naj bi sprejele drugačno materialnopravno stališče glede veljavnosti Pogodbe o upravljanju v podobnih oziroma istih zadevah, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da se nanašajo na drugačne dejanske ugotovitve sodišč prve stopnje. Ker gre večinoma za spore majhne vrednosti, so pritožbena sodišča pri odločanju vezana na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar po naravi stvari vodi do različnih materialnopravnih zaključkov.

11. Pritožba nadalje graja odločitev o zavrnitvi zahtevka na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi. V ta namen navaja, da so predmet tožbenega zahtevka stroški, ki so nastali pri upravljanju in obratovanju objekta, v katerem je lastnica tudi tožena stranka, in da so etažni lastniki dolžni nositi sorazmerni delež vseh stroškov že na podlagi zakona (SPZ, SZ-1). Ker torej sam zakon določa obveznost etažnih lastnikov do plačila stroškov upravljanja in drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, je tožena stranka neupravičeno obogatena že, če tožeči stranki kot upravniku (ki je zanjo poravnavala račune dobaviteljev iz svojega transakcijskega računa) založenih stroškov ne povrne.

12. Čeprav se je vsaj na načelni ravni s takšno trditvijo mogoče strinjati, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožnica z njo ne more doseči drugačne odločitve v tej zadevi - z njo (samo po sebi) namreč ne more utemeljiti predmetnega zahtevka. Da je zahtevku iz naslova vtoževanih stroškov mogoče ugoditi, mora biti ta konkretiziran (in dokazno podprt) tudi s stališča koristi za toženo stranko, ključa delitve in višine, ki jo izračuni z uporabljenim ključem dajo. In ravno iz razloga pomanjkanja trditev v zvezi z vsako od navedenih okoliščin je sodišče prve stopnje obravnavani zahtevek zavrnilo (čeprav je za zavrnitev dovolj, da tožeča stranka ne pojasni že ene od njih).

13. Če neupravičeno prikrajšani zahteva nadomestitev vrednosti dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena OZ), mora pač ne le določno trditi, da je obogatitev obstajala osebno za dolžnika, temveč tudi, kakšna je bila „vrednost dosežene koristi“ (tako izrecno prvi odstavek 190. člena OZ). V konkretnem položaju, v katerem je tožeča stranka trdila, da je tožena stranka obogatena s tem, da je tožeča stranka opravljala dela upravnika (čeprav to v pravnem smislu ni bila!), bi torej morala trditi, kakšna je bila konkretna višina koristi za toženo stranko.

14. Mesečne terjatve tožeče stranke do tožene stranke so bile sestavljene iz številnih manjših postavk. Za vsako od teh postavk bi tožeča stranka zato morala določno trditi, kakšno (vrednost) koristi je imela tožena stranka.

15. Odločilnega pomena za izkaz „vrednosti dosežene koristi“ pa je merilo delitve. Tega oziroma te je tožeča stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 1. 12. 2014 sicer pojasnila - trdila je, da je vtoževane stroške delila upoštevaje bruto površino, neto površino, števec oziroma formulo bruto površina * indeks maloprodajnih cen * faktor izračuna, ne pa tudi, zakaj je stroške delila po teh merilih(5). Za primer, ko bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da ključi delitve, na podlagi katerih je razdeljevala vtoževane stroške, niso pravilni oziroma niso bili dogovorjeni, je pa navedla le, da naj se upoštevajo solastniški deleži, in sicer za poslovni prostor 0,3769 % in za garaži 0,0449 % in 0,0450 %.

16. Slednje se je v obravnavanem primeru tudi resnično izkazalo. Uporabljeni ključi delitve stroškov po bruto ali neto površini, po števcu oziroma po predhodno omenjeni formuli (kot jih je v svoji trditveni podlagi specificirala tožnica) namreč po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča (458. člen ZPP) nimajo pogodbene pravne podlage. Če je merila določila Pogodba o opravljanju storitev upravljanja soseske B. v L. z dne 17. 6. 1996, potem že zato ne veljajo, ker navedena Pogodba ne velja. Pogodba o medsebojnih razmerjih pa v konkretnem primeru nesporno tudi ni bila sklenjena. Tožeča stranka bi za utemeljitev obogatitvenega zahtevka (vsled odsotnosti veljavnega sporazuma o delitvi stroškov) zato morala vtoževane stroške razdeliti na način, kot ga predvideva 115. člen SPZ. Stališče prvostopenjskega sodišča je s tem v zvezi torej pravilno.

17. Pravilna pa je tudi nadaljnja njegova ugotovitev, da tožeči stranki zgolj z navedbo deležev (tj. za poslovni prostor 0,3769 % ter za garaži 0,0449 % in 0,0450 %) to ni uspelo. Tožeča stranka vseh vtoževanih stroškov (ki jih terja na podlagi verzije) namreč ni (zneskovno) preračunala glede na izpostavljeno merilo in temu (po višini) prilagodila tožbenega zahtevka. Poleg tega tudi ni resnična pritožbena navedba, da je tožeča stranka ves čas zatrjevala, da je bila tožena stranka obogatena za celotni vtoževani znesek. Že v prvi pripravljalni vlogi se je namreč določno izjavila, da stroške upravljanja vtožuje po pogodbeni podlagi (list. št. 37), v drugi pa te trditve še precizirala z navajanjem, da verzijska podlaga, na kateri delno utemeljuje svoj zahtevek, nikakor ne pomeni, da s tem priznava, da Pogodba ni veljavno sklenjena, da tožeča stranka nekatere stroške, ki so določeni s Pogodbo, vtožuje seveda na pogodbeni podlagi, saj pogodba določa tudi njihovo višino, ter da tiste stroške, ki jih Pogodba o opravljanju storitev upravljanja posebej ne določa, vtožuje na podlagi verzije (saj je iz lastnih sredstev zalagala za plačila faktur dobaviteljev (list. št. 63)). Tudi o kakršnikoli protispisnosti (ki niti ne ustreza dikciji iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) zato ni mogoče govoriti.

18. Če je v eni tožbi združenih več zahtevkov, je treba jasno opredeliti vsak zahtevek posebej (prim. 180. člen ZPP). To je še posebej pomembno ravno v primerih upravnikovih zahtevkov, ko stroške, ki so nastali v zvezi z upravljanjem (poslovne ali večstanovanjske) stavbe, uveljavlja po različnih pravnih temeljih. Dolžnost tožeče stranke iz citiranega člena ZPP je zato po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru obsegala tudi ločeno trditev o višini tistega dela zahtevka, ki se nanaša na vtoževane stroške obratovanja (ne zgolj o skupni vtoževani višini, v katero so všteti tudi stroški upravljanja in opominjanja) oziroma še bolj specifično - na tiste stroške obratovanja, ki so bili zaračunani upoštevaje solastniški delež tožene stranke. V primeru uveljavljanja več, zlasti tudi več vrst zahtevkov, mora namreč stranka računati tudi na delen uspeh. Tožeča stranka bi morala zato v svoji trditveni podlagi metodo izračuna posameznega stroška tako po zatrjevano uporabljenih delilnikih kot tudi po delilniku po solastniških deležih (katerega je ponudila za primer, če prvi ne bi bili pravilni oziroma veljavni) aplicirati na konkretno vtoževane stroške (in se ne zgolj sklicevati na obširno listinsko dokumentacijo v obliki razdelilnikov) in te po višini specificirati. Pritožbene navedbe, da je že iz predloga za izvršbo, katerega del je tudi izpisek iz knjigovodske evidence tožeče stranke, razvidna prav vsaka vtoževana postavka, so zato neutemeljene.

19. Neutemeljene pa so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da iz priloženih razdelilnikov stroškov izhajajo vsi relevantni podatki, potrebni za preračun stroškov glede na solastniške deleže. Ni namreč naloga sodišča, da samo iz prilog razbira, kateri del zahtevka bi bil ob upoštevanju ključa delitve po solastniškem deležu ter vseh podatkov, ki izhajajo iz dokaznih listin in jih tožeča stranka niti konkretno ne opredeli, morda utemeljen. Ker tožeča stranka kljub dovolj substanciranem ugovoru toženca, ki je razviden iz njegovih vlog v spisu, ni podrobneje pojasnila posameznih postavk (niti po neveljavnih) niti po zakonsko predvidenih ključih, torej višine zahtevka, je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljena.

20. Pravilna pa je končno tudi njegova obrazložitev, da se je sodna praksa doslej že izrekla, da v zvezi z upravljanjem zgradbe nastali stroški niso takšni, da bi se njihova povrnitev lahko zahtevala na temelju nujnega poslovodstva brez naročila (ker gre - kot v obravnavani zadevi - za dolgotrajno pravno stanje, v katerem tožeča stranka trdi, da je upravnik, tožena stranka pa to zanika, zaradi česar ne more iti za nujni primer). Povsem nerelevantne so zato pritožbene trditve, da je splošno znano, da so storitve dobave elektrike, vode ipd. nujne za življenje oziroma nemoteno obratovanje poslovnih prostorov, zaradi česar tožeči stranki naj ne bi bilo potrebno posebej dokazovati, da bi nastala škoda, v kolikor bi bile te dobave in storitve ustavljene. Poleg tega ji glede na obrazložitev iz 22. točke izpodbijane sodbe, prvostopenjsko sodišče takšnega dokaza niti ne nalaga.

21. Uveljavljani pritožbeni razlogi so se torej izkazali za neutemeljene. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi uradoma, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožene stranke pa stroškovno ni utemeljen, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Uradni list RS/I, št. 18/91, 19/91 - popr., Uradni list RS, št. 13/93, 9/94 - odl. US, 22/94 - odl. US, 21/94, 29/95 - ZPDF, 24/96 - odl. US, 23/96, 44/96 - odl. US, 1/00 - odl. US, 1/00, 22/00 - ZJS, 87/02 - SPZ, 29/03 - odl. US, 69/03 - SZ-1 in 90/09 - odl. US.

Op. št. (3): Smiselno enako je določal tudi drugi odstavek 15. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Op. št. (4): Če namreč zatrjevan solastniški delež družbe I. d. d. (20,149 %) odštejemo od v tem postopku s strani tožeče stranke prav tako zatrjevanega deleža soglasij v višini 67,381 %, namreč ugotovimo, da soglasja ne presegajo 50 % - tako prvostopenjsko sodišče v prvem odstavku na strani 6 izpodbijane sodbe.

Op. št. (5): Razen da pravičnost narekuje, da se v primeru, če obstajajo števci, stroški razdeljujejo po števcih - list. št. 64.