Jedro

Prepovedanega orožja (s katerim je promet posameznikom v skladu z določbami ZOro-1 prepovedan), posameznik ne more pridobiti drugače kot na protipraven način.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 14899/2010 z dne 11. 3. 2010 obsojenega D. S. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po drugem in prvem odstavku 310. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojenega R. G. pa kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po drugem in prvem odstavku 310. člena v zvezi s 25. členom KZ. Obsojenemu D. S. je izreklo enotno kazen šest let zapora, obsojenemu R. G. pa kazen tri leta zapora. Sodišče je obema obsojencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 14899/2010 z dne 15. 2. 2011 pritožbi okrožne državne tožilke delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji glede obsojenega D. S. spremenilo tako, da je obsojencu določeno kazen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ zvišalo na pet let zapora ter mu izreklo enotno kazen sedem let in šest mesecev zapora, sicer pa je pritožbe okrožne državne tožilke, obsojenega R. G. ter njegovega zagovornika in zagovornikov obsojenega D. S. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je obsojencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlagajo zahtevi za varstvo zakonitosti: zagovorniki obsojenega D. S. zoper točko I./1. izreka izpodbijane pravnomočne sodbe iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi z drugim odstavkom 5. člena in prvim odstavkom 355. člena ZKP, s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, napadeno sodbo v izpodbijanem delu izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v vnovično sojenje. V obrazložitvi zahteve navajajo, da se izpodbijana pravnomočna soba opira na dokaz – zagovor D. F. pred italijanskim državnim tožilstvom, na katerega se po določbah ZKP ne bi smela opirati, ker obrambi ni bila dana možnost, da kontradiktorno preveri resničnost povedanega pred italijanskim tožilstvom, hkrati pa v tem zapisniku navedena dejstva niso bila pretresena na glavni obravnavi, saj je priča na glavni obravnavi izpovedovala povsem drugače oziroma je razbremenila obsojenca; zagovornik obsojenega R. G. iz razlogov, kot navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava, kršitev temeljnih ustavnih pravic in svoboščin iz 22., 25 in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter zaradi kršitve d. točke tretjega odstavka 6. člena in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala zavrnitev zahtev. V zvezi z zahtevo zagovornikov obsojenega D. S. navaja, da izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da se opira na dokaz – zapisnik o zaslišanju D. F., na katerega se po določbah ZKP ne bi smela opirati. Poudarja, da je imel obsojenec zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave D. F. v kazenskem postopku, v katerem je bil D. F. trikrat zaslišan, poleg tega pa obsodilna sodba temelji tudi na obsežni listinski dokumentaciji, izvedenskem mnenju in oceni celovitega ravnanja obsojenca. V zvezi z zahtevo zagovornika obsojenega R. G. navaja, da vložnik ni konkretno navedel, v čem naj bi bile podane kršitve zakona, celotno obsežno navajanje zahteve pa je namenjeno zgolj polemiki z dokazno oceno v zvezi s katero da se pojavlja dvom v verodostojnost posameznih dokazov.

4. Odgovor na zahtevi za varstvo zakonitosti je bil poslan obsojencema ter njunim zagovornikom. Zagovornik obsojenega R. G. se je o njem izjavil ter poudaril, da obsojencu očitano ravnanje ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 310. člena KZ.

B.-1

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega D. S. 5. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da se izpodbijana pravnomočna sodba opira na nedovoljen dokaz (kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Kršitev utemeljujejo z navedbami, da je sodišče sodbo oprlo na zapisnik o zaslišanju preiskovane osebe, to je zagovor D. F. pred italijanskim državnim tožilstvom dne 7. 4. 2008. Poudarjajo, da obsojenčevi obrambi ni bila dana možnost, da kontradiktorno preveri resničnost povedanega pred italijanskim tožilstvom, ker pri tem zaslišanju ne obsojenec ne njegov zagovornik nista bila navzoča, poleg tega pa v tem zapisniku navedena dejstva niso bila pretresena na glavni obravnavi, saj je priča tam izpovedovala povsem drugače oziroma je obsojenca razbremenila. Meni, da bi smel zapisnik o zaslišanju D. F. pred italijanskimi pravosodnimi organi sodišču v obravnavanem postopku, podobno kot uradni zaznamek o zaslišanju pred policijo, služiti zgolj za preverjanje kredibilnosti priče, ki je na glavni obravnavi izpovedovala drugače kot pred italijanskim tožilstvom, pri čimer se sklicujejo na več judikatov Vrhovnega in Ustavnega sodišča o dokazni vrednosti uradnega zaznamka o zaslišanju osumljenca pred policijo.

6. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bil D. F., ki je bil procesuiran pred italijanskim sodiščem, v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem zaslišan štirikrat; dne 7. 4. 2008 je kot obdolženec podal zagovor pred Državnim tožilstvom pri sodišču v Trstu, dne 14. 5. 2008 je v Trstu opravil prepoznavo oseb po fotografijah, dne 11. 7. 2008 je bil pri sodišču v Trstu zaslišan kot priča s strani slovenske preiskovalne sodnice, dne 25. 2. 2010 pa je bil na glavni obravnavi kot priča zaslišan prek videokonference, vzpostavljene s sodiščem v Trstu.

7. Pritrditi je obsojenčevi obrambi, da pri prvem zaslišanju D. F., ko je ta dne 7. 4. 2008 pred Državnim tožilstvom pred sodiščem v Trstu podal svoj zagovor ter obremenil obsojenega D. S. ter njegovega sina N. S., ne obsojenec, ne njegov zagovornik nista bila navzoča, ne pa tudi, da zapisnik o njegovem zaslišanju predstavlja nedovoljen dokaz na katerega se sodba ne bi smela opreti oziroma da bi mu moralo sodišče pripisati le dokazno vrednost posrednega dokaza, ki je enaka uradnemu zaznamku slovenske policije.

8. Zapisnik o zaslišanju D. F. pred Državnim tožilstvom pri sodišču v Trstu ni mogoče enačiti z uradnim zaznamkom o zaslišanju osumljenca pred slovensko policijo. Navedeni zapisnik, na katerega se opira izpodbijana pravnomočna sodba, predstavlja dokaz pridobljen v drugem kazenskem postopku. Vrhovno sodišče je v zvezi z dopustnostjo dokaza iz drugega postopka že v sodbi I Ips 493/2008 z dne 9. 7. 2009 presodilo, da če je sodišče na glavni obravnavi zaslišalo pričo in ji ob tem predočilo njen zagovor iz drugega kazenskega postopka, to ne pomeni, da se sodba opira na dokaz iz drugega kazenskega postopka, ki v obravnavanem postopku ni bil izveden.

9. V obravnavani zadevi je bila priča D. F. zaslišana v preiskavi dne 11. 7. 2008 s strani slovenske preiskovalne sodnice ter na glavni obravnavi dne 25. 2. 2010 prek videokonference vzpostavljene s sodiščem v Trstu. Pri obeh zaslišanjih, na katerih je bil navzoč tudi obsojenčev zagovornik, je bil priči predočen njegov zagovor z dne 7. 4. 2008, ki ga je podal pred Državnim tožilstvom pred sodiščem v Trstu. D. F. zaslišan kot priča na glavni obravnavi ni zanikal, da je podal zagovor v prejšnjem kazenskem postopku, v katerem je obremenil obsojenca, hkrati pa je na izrecno vprašanje, zakaj sedaj govori drugače, izpovedal, da je bil ob zaslišanju nervozen, zmeden, ves iz sebe, zato da se stvari ni dobro spomnil. Na takšen način je bil dokaz z zaslišanjem priče D. F. pravilno izveden. Obsojenčeva obramba je imela na glavni obravnavi vse možnosti seznaniti se z zagovorom D. F. pred Državnim tožilstvom pred sodiščem v Trstu in se soočiti z avtorjem za D. S. obremenilnih izjav. Tako je bila zagotovljena kontradiktornost postopka iz prvega odstavka 355. člena ZKP, saj je obsojencu bila dana možnost soočenja z obremenilnimi izjavami priče, podanimi v drugem kazenskem postopku. Zato je zatrjevanje zahteve, da se izpodbijana sodba opira na nedovoljen dokaz, neutemeljeno. Poleg tega je sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe (drugi odstavek na 22. strani sodbe sodišče prve stopnje) na podlagi izvedenih dokazov zagovor D. F. temeljito in podrobno pretehtalo ter obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je bila resnična njegova izjava v prejšnjem, ne pa v tem postopku.

B.-2

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega R. G. 10. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno na kakšen način je R. G. protipravno pridobil orožje, s čimer nakazuje na kršitev kazenskega zakona. Zatrjevano kršitev utemeljuje z navedbami, da je „sodišče ustvarilo čisto novo pravilo“, ki ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu 310. člena KZ, po kateri mora biti pridobitev orožja protipravna, kar pomeni, da se mora ugotoviti protipravnost kot bistveni znak kaznivega dejanja, zaradi česar je navedba „na neugotovljen“ način protislovna.

11. Iz kazenskopravnega očitka obsojencu pod točko II. izreka sodbe sodišča prve stopnje med drugim izhaja, da si je R. G. skupaj s Č. D. protipravno pridobil, nato pa skupaj z D. B. protipravno iz Republike Slovenije iznesel in vnesel v Italijo orožje, katerega promet je posameznikom na podlagi 3. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1) prepovedan oziroma omejen in strelivo katerega promet je posameznikom omejen, pri tem pa gre za veliko količino orožja, in sicer za tri avtomatske pištole znamke Scorpion, pištolo znamke Zastava, več dušilcev poka, več polkrožnih nabojnikov in veliko število nabojev.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz opisa obsojencu očitanega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 310. člena KZ. Pretežni del orožja, s katerim je obsojenec trgoval, spada med takoimenovano prepovedano orožje (orožje katerega promet je posameznikom v skladu z določbami ZOro-1 prepovedan), zato ga posameznik ne more pridobiti drugače kot na protipraven način. Povedano drugače; v obravnavanem primeru bi za opis kaznivega dejanja zadoščalo že, da je obsojenec od neugotovljene osebe pridobil avtomatske pištole in dušilce zvoka, brez izrecnega navajanja, da je to storil na protipraven način. Protipravnost pridobitve je v tem primeru zajeta v pridobitvi prepovedanega orožja, katerega promet je posameznikom prepovedan.

13. Obsojenčev zagovornik z obsežnimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sta sodišči selektivno ugotavljali dejstva oziroma le tisto, kar je obsojenca obremenjevalo, zamolčali pa da sta dejstva, ki ga razbremenjujejo, da je sodišče popolnoma sledilo izpovedbi D. B. in navedbam tožilstva, da ni sledilo zagovoru obsojenca in izpovedbam prič H. B., A. D., P. G. in S. B., da ni v spisu nobenega dokaza, ki bi dokazoval, da je obsojenec protipravno pridobil orožje, da se izsledki tajnega opazovanja ne ujemajo z izpovedbo D. B., da je bil slednji glavni organizator celotne transakcije, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je na Dolgem mostu avtomobil predal sin I. I. ter da izpodbijani sodbi temeljita na domnevah in nepreverjenih podatkih, izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča prve in druge stopnje v izpodbijani sodbi. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

14. Kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v izpodbijani pravnomočni sodbi niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega R. G. pa je bila vložena pretežno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahteve obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti kot neutemeljene zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Upoštevaje premoženjske razmere obsojencev ter dejstvo, da prestajata večletne zaporne kazni, ju je Vrhovno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo povrnitve sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.