Jedro

Po izteku objektivnega roka pet let od dne, ko je postala odločba pravnomočna, toženec obnove postopka iz razloga po 5. točki prvega odstavka 394. člena ZPP ne more več predlagati, četudi je po izteku roka zvedel za okoliščine, ki tvorijo obnovitveni razlog (krivo pričanje).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog toženca za obnovo postopka. Tako je odločilo, ker je ocenilo, da je predlog nepopolen, ker toženec ni predložil ustreznih dokazov. Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da v konkretnem primeru predlogu za obnovo ni bilo potrebno predložiti pravnomočne sodbe, izdane v kazenskem postopku, oziroma izkaza, da je postopek zaradi lažnega pričanja ustavljen oziroma, da se ne more izvesti. Toženec se sklicuje na določbo četrtega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) in šteje za splošno znano dejstvo, da kazenski pregon kaznivih dejanj skozi čas zastara. Ker je kazenski pregon zoper I. S. zaradi lažnega pričanja zastaran, ni podal kazenske ovadbe. Obstoj zastaranja, ki ga je potrebno v kazenskem pravu vselej upoštevati v prid storilca, šteje za splošno znano dejstvo, ki po njegovem mnenju nadomešča primerjalno, formalno zavrnitev pregona s strani tožilstva. Toženec ovedbe ni vložil, saj je vedel, da bo o predlogu za obnovo postopka odločala pravno uka oseba, ki bi ji moralo biti v trenutku jasno, čemu se v konkretnem primeru ne obremenjuje tožilstva. Zaradi navedenega meni, da je predlogu predložil vse potrebne dokaze in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Pritožba ni utemeljena. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo, ki je dopustna le, če je vložena v predpisanem roku in če je izpolnjen vsaj eden od obnovitvenih razlogov, taksativno določenih v 394. členu ZPP. Primarna procesna predpostavka za odločanje o predlogu za obnovo postopka je, da je vložen v predpisanem zakonitem roku 30 dni, ki začne teči različno glede na uveljavljani obnovitveni razlog (subjektivni rok), oziroma v zakonitem roku 5 let od dne pravnomočnosti sodne odločbe (objektivni rok). Razloga po 2. in 4. točki prvega odstavka 394. člena ZPP, pa nista vezana na objektivni rok in je v tem primeru predlog mogoče vložiti tudi po preteku petih let od dneva pravnomočnosti sodne odločbe (396. člen ZPP). V predlogu za obnovo je toženec navedel, da ga vlaga iz razlogov po 2. in 10. točki 396. člena ZPP (pravilno 394. člena ZPP). Kljub temu, da je toženec kot zakoniti razlog, uveljavljal razlog po 2. točki prvega odstavka 394. člena ZPP, vsebina predloga tega razloga ne potrjuje. Toženec v predlogu pojasnjuje, da je pridobil pred notarjem podano izjavo gospoda I.S. (priče v pravnomočno končanem postopku), s katero je ta spremenil pričanje, v obsegu odločilnem za razsojo stvari. Ne pove pa, v čem naj bi bilo nezakonito postopanje sodišča, ki bi imelo za posledico, da tožencu (ne pa priči) ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je vsebina razloga iz 2. točke prvega odstavka 394. člena ZPP. Zaradi tega, pritožbeno sodišče zaključuje, da toženec dejansko ni vložil predloga za obnovo postopka iz razloga po 2. točki prvega odstavka 394. člena ZPP. Kar se tiče uveljavljanega razloga po 10. točki prvega odstvka 394. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženec predloga ni vložil iz tega razloga (če stranka zve za nova dejstva ali nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku), ampak iz razloga po 5. točki prvega odstavka 394. člena ZPP (če se opira sodna odločba na krivo izpovedbo priče ali izvedenca). Iz razloga po 5. točki prvega odstavka 394. člena ZPP bi toženec lahko vložil predlog za obnovo v subjektivnem roku 30 dni od dne, ko je zvedel za pravnomočno sodbo v kazenskem postopku, oziroma če se kazenski postopek ne more izvesti, od dne ko je zvedel za ustavitev ali za okoliščine, zaradi katerih se postopek ne more uvesti. Po izteku objektivnega roka 5 let od dne, ko je postala odločba pravnomočna, pa toženec obnove postopka ne more več predlagati, četudi je šele po izteku roka zvedel za okoliščine, ki tvorijo obnovitveni razlog. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodna odločba postala pravnomočna 7.12.1994, to je z dnem odločitve sodišča druge stopnje, ki je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Predlog za obnovo pa je toženec vložil 21.6.2000, kar pomeni, po izteku pet letnega zakonskega roka. Rok za vložitev predloga za obnovo je potekel 7.12.1999, ne glede na to, da je toženec lahko izvedel za krivo pričanje, šele dne 12.6.2000, torej že po izteku objektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka. Ker je predlog za obnovo postopka vložen prepozno, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog zavrglo, kljub temu, da ga je zavrglo zaradi nepopolnosti (drugi odstavek 397. člena ZPP), ne pa zaradi nepravočasnosti (tretji odstavek 396. člena ZPP), pravilna (prvi odstavek 398. člena ZPP). Navedeno je pritožbenemu sodišču narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).